Jedro

Predlagateljica je bila pozvana s strani geodetske uprave, da vloži predlog za sodno določitev meje na sodišču, glede na to, da na ustni obravnavi ni prišlo do sporazuma o poteku predlaganih delov mej. Vendar pa predlagateljica predloga za sodno ureditev meje ni vložila zoper vse parcele, navedene v pozivu. Meja glede parcel, ki niso vsebovane v predlogu sodišču, je urejena tako, kot izhaja iz elaborata.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da meja med parc. št. 3102/1, k. o. X, ki je last predlagateljice ..., in parc. št. 3104/0, 3103/0, 3102/2, 3101/2, vse k. o. X, ki so v lasti nasprotnega udeleženca ..., poteka od točke A, ki je postavljena približno 2 metra od obstoječe makadamske poti, in se nadaljuje proti katastrski točki 29107 (obstoječi plastični mejnik s kovinskim jedrom, ki je bil postavljen v upravnem postopku določitve meje), ki je tromeja med par. št. 2325, 3101/2 in 3102/1, k. o. X. V opisani liniji se postavijo plastični mejniki s kovinskim jedrom, ki so prikazani in označeni v elaboratu izvedenke geodetske stroke. Vse točke imajo koordinate določene v državnem koordinatnem sistemu, saj je razdalje med mejniki nemogoče izmeriti. Vsi mejniki potekajo po levem bregu grabna oziroma potoka. Skica izvedenke geodetske stroke s prikazanimi mejniki je sestavni del sklepa (1. točka izreka). Skupne stroške postopka je sodišče odmerilo na 1.743,27 EUR, plačati pa sta jih dolžna predlagateljica in nasprotni udeleženec, vsak do ½ oz. predlagateljica znesek 871,63 EUR, nasprotni udeleženec pa 871,63 EUR (2. točka izreka). Ker je predlagateljica doslej nosila celotne stroške postopka, ji mora nasprotni udeleženec povrniti 871,63 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Izpostavlja napotitveni sklep Geodetske uprave RS, na podlagi katerega bi morala predlagateljica v roku 30 dni po zaključku ustne obravnave vložiti predlog za sodno določitev meje. Iz predloga izhaja, da predlagateljica predlaga ureditev meje le med njeno parcelo št. 3102/1, k. o. X in parc. št. 3102/2, parc. št. 3103/3 in parc. št. 3104, vse k. o. X, ki so v lasti nasprotnega udeleženca. Predlagateljica je na naroku 9. 6. 2015 svoj predlog razširila na parc. št. 3101/2, k. o. X, prav tako v lasti nasprotnega udeleženca, čemur je ta nasprotoval, vendar je sodišče razširitev predloga dovolilo, te svoje odločitve pa ni posebej obrazložilo. V predmetnem postopku sta materialna udeleženca tudi Občina ... in R. G., ki pa ju predlagateljica v predlogu ni zajela, čeprav gre za nujno sosporništvo. Ker predlagateljica ni zajela vseh zemljiškoknjižnih lastnikov, bi moralo sodišče njen predlog zavrniti zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi VSL v sklepu II Cp 2387/2012. Meni, da je predlog nepopoln, zato bi ga moralo sodišče zavreči. Skladno zatrjevanje predlagateljice in njenih otrok kaže na to, da so njihove izpovedbe prirejene potrebam tega postopka. Sin predlagateljice je izpovedal, da je tudi takrat, ko ni več živel doma, prišel pomagat pri delih v gozdu, čeprav sodišče kot nesporno ugotavlja, da večjih del v gozdu praktično ni bilo, saj so bila ta dela v preteklosti vezana predvsem na grabljenje listja in odstranjevanje sušic; hlodovina se ni podirala, v gozdu so se izvajala zgolj manjša vzdrževalna dela. Tudi priča M. K., ki ji sodišče v celoti verjame, je izpovedala, da sina predlagateljice na tem gozdnem zemljišču ni videla delati. Iz fotografij sodišča je jasno razvidno, da je sporno zemljišče povsem zapuščeno, zato je očitno, da na tem delu gozda že dolgo ni bil opravljen noben poseg, še najmanj pa kakršnakoli vzdrževalna dela, zato so izpovedbe predlagateljice in njenih otrok v tem delu neverodostojne. Izpovedba nasprotnega udeleženca, ki ji sodišče ni verjelo, je resnična. Pri ocenjevanju dobrovernosti predlagateljice se sodišče ni opredelilo do pomembne okoliščine - da so v naravi mejniki med parcelami dobro vidni, zaradi česar so tudi predlagateljica in njeni pravni predniki dobro vedeli, kje poteka meja med obema zemljiščema. Tudi v primeru, če so zemljišče uživali vse do potoka, ga niso uživali v dobri veri. Priča M. K. se je spomnila dogodka iz julija 1983 tako natančno, da je vprašljiva verodostojnost njene izpovedbe. Res je v tem času pripravljala otvoritev zidanice, vendar pa je čudno, kako podrobno se je spomnila pogovora s predlagateljičinim očetom. Sodišče se ni opredelilo do trditev nasprotnega udeleženca, da je oče predlagateljice vedel, kje poteka katastrska meja. To mejo je spoštoval, saj je pot za vleko lesa iz svojih parcel v letu 1988 ali 1989 naredil tako, da je spoštoval katastrsko mejo med parcelami, kar je še danes vidno v naravi, izhaja pa tudi iz fotografij, ki jih je posnelo sodišče, in iz skice izvedenke geodetske stroke. Neresnične so trditve predlagateljice, da je že njen oče naredil ob potoku stezo, ki se nahaja v sedaj spornem delu, s čemer predlagateljica dokazuje, da je že njen pravni prednik štel za mejo potok. Dejansko je pot narejena na zemljišču, ki ni sporno, in je v okviru katastrske meje. Predlagateljici in pravnim prednikom je bilo dobro znano, kje poteka meja. Če je predlagateljica zemljišče uživala izven katastrske meje, ni bila v dobri veri, zaradi česar je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila predlagateljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Stroškov pritožbenega postopka ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je predlagateljica na naroku 9. 6. 2015 razširila predlog za sodno ureditev meje tudi na parc. št. 3101/2, k. o. X. Nasprotni udeleženec je razširitvi nasprotoval, kar poudarja tudi v pritožbi. Obrazložitev prvega sodišča je zadostna - pritožba očita, da odločitev ni „dodatno obrazložena“ - saj iz nje smiselno izhaja pravilna ocena prvega sodišča, da je dopustitev razširitve predloga smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP)(1).

6. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da meja med predlagateljičinim zemljiščem parc. št. 3102/1, k. o. X, in parc. št. 3975/7, ki je javno dobro v lasti Občine ..., ni sporna. Prav tako pa tudi ni sporna meja med predlagateljičinim zemljiščem in parc. št. 2325, k. o. X, v lasti R. G., kar je poudarila tudi predlagateljica v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2014 (list. št. 22). Predlagateljica je bila s strani Geodetske uprave napotena (pozvana), da vloži predlog za sodno določitev meje na sodišču, saj na ustni obravnavi ni prišlo do celovitega sporazuma o poteku mej. Meja med predlagateljičinimi parcelami in zgoraj navedenima parcelama je bila urejena tako, kot izhaja iz elaborata 35312-860/2014, medtem ko je le sporni del (meja med predlagateljičinimi parcelami in parcelami nasprotnega udeleženca) predmet sodnega postopka. Pritožbeno naziranje, „da je predlog za ureditev meje v nasprotju z napotitvenim sklepom“, tako ni pravilno. Zmoten pa je tudi pritožbeni očitek, da sta Občina ... in R. G. nujna sospornika.

7. Konkretna zadeva ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 2387/2012, na katero se sklicuje pritožba, saj je ta obravnavala primer solastnikov, kar predstavlja bistveni razlikovalni znak.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocena sodišča prve stopnje. Ta je celovita, življenjska in logično prepričljiva. Pritožbeno zatrjevanje, ki nasprotuje oceni prvega sodišča o verodostojnosti in skladnosti izpovedb predlagateljice in njenih otrok ter poudarja resničnost pritožnikove izpovedbe, ne vzbuja dvomov v pravilnost ocene prvega sodišča. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj glede poteka meje sledi predlagateljici (pravilno in prepričljivo se je opredelilo tudi do izpovedb njenih dveh otrok). Posebej je izpostavilo, da je nasprotni udeleženec v dokaz svojim navedbam predlagal zgolj eno pričo, ki ni vedela povedati ničesar, in izčrpno opisalo, zakaj nasprotni udeleženec v svojih navedbah ni bil prepričljiv (zadnji odstavek na 6. strani sodbe). Poudarilo je, da so nasprotnega udeleženca vsi videvali na desnem bregu grabna, pa tudi sam nasprotni udeleženec je večino del lokacijsko vezal na desni breg grabna, z izjemo treh podrtih dreves v letu 2013. Vendar pa niti ni dokazoval, da je predlagateljica vedela, da so bila odpeljana s spornega zemljišča. 9. Sodišče prve stopnje je težo dalo tudi izpovedbama prič M. K. in M. T., za katera je ocenilo, da nista v povezavi z udeleženci postopka in za izid nimata interesa. Pritožbeni pomisleki glede izpovedbe priče M. K. pa ne porajajo dvoma v pravilnost (obrazložene) prvostopenjske presoje.

10. Pritožnik vztraja, da je oče predlagateljice vedel, kje poteka katastrska meja. To mejo je spoštoval, zato poti ni napravil od potoka. Ta ugovor je pravilno in izčrpno obravnavalo že prvo sodišče v tretjem odstavku na 5. strani sklepa. Na razloge sodišča prve stopnje se - kot odgovor pritožbenim navedbam - pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in jim pritrjuje.

11. Pritožbena navedba, da so v naravi mejniki med parcelami dobro vidni, zaradi česar so predlagateljica in njeni pravni predniki dobro vedeli, kje poteka meja med navedenima zemljiščema, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (predlagalni nepravdni postopek, prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do te okoliščine ni opredelilo, ni na mestu. Sodišče prve stopnje se je mejnih znamenj dotaknilo v prvem odstavku na 5. strani sodbe, in sicer v okviru poteka meje, kot jo je pokazal nasprotni udeleženec.

12. Prvo sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je izhajalo iz kriterija močnejše pravice (77. člen Stvarnopravnega zakonika). Zaključek, da meja poteka ob potoku, ki glede na konfiguracijo terena predstavlja naravno mejno znamenje, zemljišče do te naravne meje pa sta v dobri veri uživala tako predlagateljica kot tudi njen pravni prednik, je glede na podano trditveno podlago in izvedene dokaze pravilen.

13. Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

14. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Primerjaj 4. točko obrazložitve sklepa VSL I Cp 2601/2015.