Jedro

Tožnikovi ugovori se nanašajo na druge postopke (npr. odmero davkov in postopke o prisilni izterjavi, ki se nanašajo na druge izvršilne naslove iz prejšnjih let), zato ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost konkretnega sklepa o prisilni izterjavi in pravilnost seznama zaostalih obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave B z dne 11. 9. 2000, s katerim je prvostopni organ uvedel prisilno izterjavo dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih v skupni višini 788.976,50 SIT, od tega glavnice v višini 773.794,00 SIT, obresti v višini 14.479,50 SIT in stroškov izterjave v višini 1.000,00 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da je bil postopek prisilne izterjave zoper tožnika voden skladno z določbami 40., 42., 43. in 44. Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, v nadaljevanju ZDavP). Navaja, da je tudi dolgovni seznam kot izvršilni naslov izpodbijanega sklepa o prisilni izterjavi izdelan v skladu z določbami ZDavP, saj je iz njega razvidno, kaj je predmet prisilne izterjave davčnega dolga (prispevki za ZPIZ) za zavezanca in za zaposlene delavce, prispevki za zdravstveno zavarovanje za zavezanca in za zaposlene delavce, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in prometnega davka ter pripadajočih obrestih, razvidni so izvršilni naslovi, datumi in izvršljivosti ter višina dolga in zamudnih obresti. Sporne obresti se nanašajo na obdobje od 23. 3. 1998 do 31. 8. 2000. Tožena stranka pritožbene navedbe v celoti zavrne kot neutemeljene. Ugotavlja, da (pri)tožnik v pritožbi navaja, da ima namesto terjatev, navedenih v izpodbijanem sklepu 99.742,80 SIT preplačila. Kljub temu, da se pritožbene navedbe nanašajo na plačilo obveznosti, ki niso predmet konkretnega postopka prisilne izterjave, je tožena stranka v pritožbenem postopku preverila, ali so (pri)tožnikove navedbe utemeljene in ali vplivajo na ugotovljeno stanje davčnega dolga po izpodbijanem sklepu. Davčni organ je namreč s plačili (pri)tožnika v obdobju 23. 3. 1998 do 31. 8. 2000 delno pokrival tudi stare obveznosti za katere (pri)tožnik navaja, da so poravnane. Tudi po preveritvi vseh pritožbenih navedb, na katere tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe posamično odgovarja, jih zavrne kot neutemeljene ter pritožbo zoper sklep zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Vztraja pri pritožbenih ugovorih, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in ne samo, da je že poravnala vse obveznosti, tudi ni ničesar dolžna, ampak je situacija ravno nasprotna, saj tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek 99.742,80 SIT. Navaja, da postopek o odmeri davka iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 za tožnika še ni pravnomočen, saj odločba ni bila vročena pooblaščencu tožeče stranke. Zato opozarja tudi na kršenje pravila o vročanju odločb. Predlaga, da se v sporu določi izvedenca za finančne stroke, ki bo ugotovil, ali tožeča stranka toženi stranki kaj dolguje, ali je situacija obratna. Glede na navedeno pa tudi zaradi procesnih pomanjkljivosti je postopek za prisilno izterjavo dolga iz sredstev dolžnika preuranjen, neutemeljen, predvsem pa nezakonit. Smiselno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni davčni organ dne 11.9.2000 izdal sklep, s katerim je uvedel prisilno izterjavo dolga iz sredstev dolžnika na njegovih računih, v skupni višini 788.976,50 SIT. Izvršilni naslov po določbi 1. odstavka 44.člena ZDavP je odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil dolžnik dolžan sam obračunati in plačati oziroma ga je bil kot izplačevalec dolžan obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov. Če pa dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različni izvršilnih naslovov, je lahko izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada (2.odstavek 44.člena ZDavP). V obravnavanem primeru je izvršilni naslov dolgovni seznam, ki je sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 44. člena ZDavP. Ker je po presoji sodišča sklep o prisilni izterjavi zakonit, je zakonita in pravilna tudi izpodbijana odločba. Tožnikovi ugovori se nanašajo na druge postopke (npr. odmero davkov in postopke o prisilni izterjavi, ki se nanašajo na druge izvršilne naslove iz prejšnjih let), zato ne vplivajo na odločitev v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost konkretnega sklepa o prisilni izterjavi in pravilnost seznama zaostalih obveznosti. Zatrjevane kršitve pravil o vročanju se nanašajo na drug postopek, zato jih sodišče ni obravnavalo.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).