Jedro

Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZUJIK minister, pristojen za kulturo, na podlagi predloga strokovne komisije izda o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa. To pomeni, da odločanje o vsaki posamezni vlogi oziroma prijavi na javni razpis predstavlja samostojno javnopravno zadevo. V skladu z navedenim sodišče niti če bi šlo za pravočasne dokazne predloge, ne bi opravilo vsebinske primerjave med izpodbijano odločbo in odločbami o odobritvi sofinanciranja, ki so bili v okviru predmetnega javnega razpisa izdani nekaterim ostalim prijaviteljem, saj je predmet tega upravnega spora zgolj pravilnost in zakonitost odločbe, ki je bila izdana tožniku.

Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnih sredstev ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le tako prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila, ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, kršitev uveljavlja s pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6150-90/2020/4 z dne 5. 5. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

III. Zahteva tožene stranke po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju toženka) odločilo, da se projekt tožnika z naslovom "..." ne sprejme v sofinanciranje (1. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik oddal prijavo za sofinanciranje navedenega projekta na podlagi Rednega letnega javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021 (v nadaljevanju Javni razpis). Spodnja meja doseženega števila točk, pri kateri je projekte še bilo možno sofinancirati, je bila na področju A, na katerem je prijavo oddal tožnik, 345 točk od 500 možnih. Pri ocenjevanju vloge je strokovna komisija ugotovila, da predlagani projekt obeta zadovoljivo stopnjo kakovosti in da obravnava aktualne teme, vendar tožnik v prijavi ni predstavil načina za zagotavljanje kakovosti izvedbe projekta, niti ni opisal ustreznih uredniških mehanizmov za zagotavljanje obravnave aktualnih tem. Iz prijave tudi ne izhajata ustrezna stopnja izvirnosti projekta v okviru samega medija ali v okviru medijske krajine kot celote in način konkretnega zagotavljanja ustrezne stopnje komunikativnosti projekta. Projekt ne odraža velikega pomena za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost. Prav tako iz opisa projekta ne izhaja, na kakšen način bo zagotovljeno redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov. Ker je prijavljen projekt dosegel skupno 290 točk, ga komisija ne more predlagati za sofinanciranje.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da so bile pri treh članih strokovne komisije za presojo in ocenjevanje projektov sofinanciranja programskih vsebin medijev (dr. A. A., dr. B. B. in dr. C. C.) podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njihovo nepristranskost, zaradi česar ne bi smeli biti člani komisije. Opozarja, da kriteriji razpisa niso bili uporabljeni na enak način pri vseh prijaviteljih, zaradi česar med njimi ni bila zagotovljena enakopravnost, takšno ocenjevanje pa predstavlja tudi poseg v pravico do svobode izražanja tožnika. Nadalje navaja, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena glede posameznih meril za ocenjevanje (kakovost, aktualnost, izvirnost, komunikativnost, pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost, uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti ter zagotavljanje rednega, objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije) in glede točk, ki so bile dodeljene prijavljenemu projektu. Navaja tudi, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe prišlo do kršitve načela enakosti in posega v tožnikovo pravico do svobode izražanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da sedmi odstavek 4.a člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) med izključitvene razloge ne uvršča pretekle in častne funkcije v politični stranki, kot tudi ne sodelovanja s politično stranko ali objavljanja prispevkov v mediju. Poudarja, da tožnik izločitve navedenih članov strokovne komisije v postopku na prvi stopnji ni predlagal, zato te kršitve ne more uspešno uveljavljati v upravnem sporu. Ne strinja se s tožbenim ugovorom, da izpodbijana odločba pri posameznih merilih ter njim dodeljenim točkam ni ustrezno obrazložena. Zavrača tudi tožbene navedbe v zvezi s tem, da je v postopku izdaje izpodbijane odločbe prišlo do kršitve načela enakosti in posega v tožnikovo pravico do svobode izražanja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi dodatno navaja, da pretekle in častne funkcije v politični stranki, sodelovanje s politično stranko in objavljanje prispevkov na spletni strani ali v glasilih politične stranke predstavljajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost člana komisije, kar jasno izhaja tudi iz Pravilnika o strokovnih komisijah (v nadaljevanju Pravilnik). Izpostavlja, da je pri dveh članih komisije (dr. A. A. in dr. B. B) podana tesna povezanost s politično stranko D., katera je povezana z družbo E., d. o. o., katere projekt je bil na predmetnem razpisu izbran za sofinanciranje. Članica strokovne komisije dr. C. C. pa je po navedbah tožnika kot avtorica povezana z družbo F., d. o. o., katere projekt je bil prav tako izbran za sofinanciranje. Pojasnjuje, da razlogov za izločitev navedenih članov strokovne komisije ni mogel uveljavljati že tekom upravnega postopka, saj se je z izločitvenimi razlogi seznanil šele po prejemu izpodbijane odločbe, ko se je seznanil tudi z rezultati Javnega razpisa. Podaja tudi dodatne navedbe glede ugovorov neenake obravnave prijaviteljev in neustrezne obrazložitve odločbe.

**Odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe**

5. Tožnik je v tožbi zahteval izdajo začasne odredbe. Sodišče je o zahtevi odločilo s sklepom, I U 918/2021-7 z dne 18. 6. 2021, s katerim je tožnikovo zahtevo zavrnilo, odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe pa je pridržalo za končno sodno odločbo.

**Glavna obravnava**

6. Sodišče je 21. 9. 2023 izvedlo javno glavno obravnavo, ki se jo je udeležila tožnikova pooblaščenka, odvetnica G. G. iz Odvetniške pisarne L., d. o. o., in H. H., odgovorni urednik časopisa I. v svojstvu strokovnega pomočnika. Toženka se, kljub temu da je bila pravilno vabljena, glavne obravnave ni udeležila, sodišču pa tudi ni predložila opravičila za svoj izostanek.

**Dokazni sklep** _Glede dokaznih predlogov tožnika_

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnika: izpodbijano odločbo z dne 5. 5. 2021 (A2), vlogo tožnika na javni razpis z dne 30. 12. 2020 (A6) in na naroku predloženo odločbo Ministrstva za kulturo, št. 6150-64/2021 z dne 7. 6. 2023. 8. Vse ostale dokazne predloge tožnika je sodišče zavrnilo.

9. Tako je zavrnilo dokaze z vpogledom v listine, ki se nanašajo na izpis iz spletnih strani o članih strokovne komisije; izpiske iz javnih evidenc za družbo E., d. o. o. in medij J. Razlogi so pojasnjeni v obrazložitvi odločitve, v podnaslovu _Glede (ne)pristranskosti članov strokovne komisije._

10. Sodišče je zavrnilo tudi vpogled v rezultate predmetnega javnega razpisa; odločbe, izdane tožniku v letih 2016 do 2020; prijavne obrazce tožnika za leta 2016 do 2020; preglednico pridobljenih točk tožnice na razpisih 2016 do 2020; članek "Odziv DNS"; sklic nujne seje Odbora za kulturo v DZ (A3-A5 in del priloge A6). Navedene dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot pravno nerelevantne, razloge pa pojasnjuje v obrazložitvi odločitve, v podnaslovu _Glede (ne)enake obravnave prijaviteljev in posega v svobodo izražanja._

11. Kot prepozne pa je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnika, ki se nanašajo na uspeh drugih prijaviteljev na javnem razpisu in ki jih je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi: vpogled v vloge in odločbe prijaviteljev ..., ..., ..., ..., E., d. o. o.,F., d. o. o., ..., ...; izpisek iz razvida medijev za ...; članek "..."; članek "..."; članek "..."; članek "..."; članek z dne 11. 8. 2021 in vpogled v AJPES za družbo ... (A7-A15). Sodišče je namreč ugotovilo, da jih je tožnik podal po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V zvezi s tem je pooblaščenka tožnika na glavni obravnavi sicer navedla, da je tožnik dobil pravico do vpogleda v dokumentacijo v zvezi s predmetnim javnim razpisom na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja šele 16. 9. 2021, zaradi česar navedenih listin sodišču ni mogel predložiti prej. Kljub navedenemu sodišče ugotavlja, da je tožnik pripravljalno vlogo (skupaj z navedenimi listinami) sodišču poslal šele 1. 12. 2021, torej več kot dva meseca po vpogledu v razpisno dokumentacijo. Ker tožnik ni podal razlogov, zakaj je listine sodišču posredoval šele takrat, je sodišče navedene dokazne predloge zavrnilo kot prepozne. Pri tem sodišče dodaja, da so dokazni predlogi tožnika za vpogled v odločbe prijaviteljev ..., ..., ..., ..., E., d. o. o.,F., d. o. o., ... in ... tudi pravno nerelevantni, kot je pojasnjeno v obrazložitvi odločbe, v podnaslovu _Glede (ne)enake obravnave prijaviteljev in posega v svobodo izražanja._ _Ostali dokazi_

12. Sodišče je vpogledalo tudi v listine upravnega spisa, predmetni javni razpis, navodila prijaviteljem za izdelavo vloge ter razpisno dokumentacijo.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba toženke, s katero je zavrnila sofinanciranje tožnikovega projekta z naslovom "...", ki ga je ta prijavil na Javni razpis.

15. V zadevi so med strankama sporna tri vprašanja: - obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost članov strokovne komisije dr. A. A., dr. B. B. in dr. C. C., - kršitev načela enakosti in pravice do svobode izražanja, - obrazloženost izpodbijane odločbe glede točkovanja po posameznih merilih.

_Glede (ne)pristranskosti članov strokovne komisije_

16. Tožnik v tožbi navaja, da so bile pri treh članih strokovne komisije za presojo in ocenjevanje projektov sofinanciranja programskih vsebin medijev podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njihovo nepristranskost, zaradi česar ne bi smeli biti člani komisije. Pri tem se sklicuje na sedmi odstavek 4.a člena Zmed in drugi odstavek 14. člena Pravilnika.

17. Četrti odstavek 4.a člena ZMed določa, da člane strokovne komisije za presojo in ocenjevanje projektov sofinanciranja programskih vsebin za uresničevanje ciljev iz drugega odstavka istega člena v skladu z ZUJIK imenuje minister, pristojen za kulturo, člani strokovne komisije pa ne morejo biti: (1) funkcionarji, poslanci in delavci, zaposleni v državnih organih; (2) člani vodstev političnih strank; (3) delavci, ki so redno zaposleni pri izdajatelju medija ali v oglaševalski organizaciji; (4) osebe, ki imajo kot zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija ali z oglaševalsko organizacijo; in (5) osebe, ki imajo v lasti več kot 1 odstotek kapitala ali upravljavskih oziroma glasovalnih pravic v premoženju izdajatelja medija ali v oglaševalski organizaciji.

18. Po drugem odstavku 14. člena Pravilnika prav tako ne sme sodelovati pri obravnavi in odločanju o zadevah, na katere je kakor koli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator, soorganizator ali kot povezana oseba, pa tudi zaradi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.

19. V odgovoru na tožbo toženka ugovarja, da bi moral tožnik izločitev navedenih članov strokovne komisije zahtevati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Meni, da ker tega ni storil, tega ugovora ne more več uveljavljati v upravnem sporu (52. člen ZUS-1).

20. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora v skladu z 52. členom ZUS-1 obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil pri obravnavi tožnikove prijave na Javni razpis izveden skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP) in da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen s sestavo strokovne komisije, ki je ocenjevala njegovo prijavo. Ker tožnik pred izdajo in vročitvijo izpodbijane odločbe ni imel možnosti predlagati izločitve zadevnih članov komisije, navedeni tožbeni ugovor po presoji sodišča ne predstavlja nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. 21. Tožnik v tožbi navaja, da je bil član komisije dr. A. A. nekoč predstavnik Odbora D. za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, prav tako pa piše za spletno stran stranke D. in sodeluje na njenih simpozijih. V zvezi s članom komisije dr. B. B. navaja, da je bil ta prvi predsednik podmladka stranke D., sedaj pa je njen častni predsednik. Sodeluje tudi na simpozijih in srečanjih stranke D., poleg tega pa je bil predsednik Odbora za visoko šolstvo in znanost v Strokovnem svetu stranke D. Glede članice komisije dr. C. C. pa navaja, da redno objavlja prispevke v mediju J., katerega izdajateljica je družba F., d. o. o., katere projekt je bil izbran za sofinanciranje na predmetnem javnem razpisu.

22. Toženka v odgovoru na tožbo tožbeni ugovor glede pristranskosti nekaterih članov strokovne komisije prereka z navedbo, da pri zadevnih članih niso bili podani izločitveni razlogi, ki so določeni v sedmem odstavku 4.a člena ZMed. Temu pritrjuje tudi sodišče, saj iz nobene izmed navedb tožnika v tožbi ne izhaja, da je pri treh navedenih članov strokovne komisije podan kateri izmed zgoraj predstavljenih razlogov iz sedmega odstavka 4.a člena ZMed. Iz navedb v tožbi prav tako ne izhaja, da bi bil kateri izmed treh navedenih članov strokovne komisije kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator, soorganizator ali kot povezana oseba, pa tudi zaradi drugih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, poslovno ali osebno konkretno vezan na odločanje o tožnikovi vlogi na predmetnem javnem razpisu (drugi odstavek 14. člena Pravilnika). Upoštevaje prvi odstavek 120. člena ZUJIK, po katerem odločanje o vsaki posamezni vlogi oziroma prijavi na javni razpis predstavlja samostojno zadevo, pa tožnik ob sklicevanju na drugi odstavek 14. člena Pravilnika ne more z uspehom zatrjevati, da člani strokovne komisije ne bi smeli sodelovati pri odločanju o zadevah drugih prijaviteljev, ob tem ko naj bi bili z njimi poslovno povezani. Tožnikove navedbe o morebitnih nepravilnostih se tako morejo nanašati le na obravnavo in odločanje s strani strokovne komisije o njegovi zadevi. Zato je sodišče dokazne predloge, usmerjene v dokazovanje drugačnih navedb (vpogled v listine, ki se nanašajo na izpis iz spletnih strani o članih strokovne komisije ter v izpiske iz javnih evidenc za družbo E., d. o. o., in medij J.) zavrnilo kot pravno nerelevantne.

23. Sodišče je zato tožnikov ugovor o pristranskosti nekaterih članov strokovne komisije zavrnilo kot neutemeljen.

_Glede (ne)enake obravnave prijaviteljev in posega v svobodo izražanja_

24. Tožnik v tožbi nadalje navaja, da kriteriji razpisa niso bili uporabljeni na enak način pri vseh prijaviteljih, zaradi česar med njimi ni bila zagotovljena enakopravnost, takšno ocenjevanje pa predstavlja tudi poseg v pravico do svobode izražanja tožnika. V podkrepitev svojih navedb je sodišču predlagal vpogled v odločbe, ki jih je toženka na predmetnem javnem razpisu izdala ostalim prijaviteljem, ter svoje pretekle prijave na tovrstne javne razpise.

25. Na podlagi prvega odstavka 120. člena ZUJIK minister, pristojen za kulturo, na podlagi predloga strokovne komisije izda o vsaki ustrezni vlogi, prispeli na javni razpis, posamično odločbo, s katero odloči o odobritvi ter deležu sofinanciranja ali o zavrnitvi sofinanciranja posameznega kulturnega projekta oziroma kulturnega programa. To pomeni, da odločanje o vsaki posamezni vlogi oziroma prijavi na javni razpis predstavlja samostojno javnopravno zadevo. V skladu z navedenim sodišče niti če bi šlo za pravočasne dokazne predloge1, ne bi opravilo vsebinske primerjave med izpodbijano odločbo in odločbami o odobritvi sofinanciranja, ki so bili v okviru predmetnega javnega razpisa izdani nekaterim ostalim prijaviteljem, saj je predmet tega upravnega spora zgolj pravilnost in zakonitost odločbe, ki je bila izdana tožniku. Dokazov z vpogledom v odločbe prijaviteljev ..., ..., ..., ..., E., d. o. o., F., d. o. o., ... in ... tako sodišče ni izvedlo.

26. Iz razloga nerelevantnosti sodišče tudi ni opravilo vsebinske primerjave med izpodbijano odločbo in odločbami, ki so bili tožniku izdane na podlagi prijav na pretekle javne razpise. Dokazi, ki se nanašajo na uspeh tožnika na preteklih razpisih, namreč ne morejo vplivati na odločitev o sofinanciranju njegove prijave na predmetnem razpisu za leto 2021 (prvi odstavek 120. člena ZUJIK).

_Glede (ne)obrazloženosti odločbe_

27. Tožnik v tožbi nadalje uveljavlja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Konkretno kot sporno izpostavlja ocenjevanje njegove prijave po (pod)merilih _kakovost, aktualnost, izvirnost, komunikativnost, pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost, uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti in zagotavljanje rednega, objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije._

28. Ob upoštevanju smiselne uporabe pravil ZUP2 je v upravnem sporu presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovno-tehničnih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Tudi izpolnjevanje razpisnih kriterijev sodišče presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Opisana zadržana presoja sodišča pa toženke ne odvezuje, da svoje odločitve ne obrazloži na takšnem nivoju, ki omogoča, da se stranka seznani z vsemi tistimi razlogi, ki so vplivali na odločitev.

29. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če strokovna ocena ni konkretizirana na nivoju, ki prijavitelju omogoča, da se seznani s konkretnimi razlogi, zaradi katerih pri ocenjevanju ni prejel vseh možnih točk, tudi ni mogoč preizkus, ali je organ pri odločanju o konkretni vlogi res uporabil v javnem razpisu predpisane kriterije. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da vloge prijaviteljev ocenjuje strokovna komisija. Ker dodeljevanje javnih sredstev ne sme biti arbitrarno, mora biti tudi strokovna ocena komisije oziroma njenih članov pojasnjena, saj se le tako prijavitelj seznani z načinom, na katerega so bila uporabljena razpisna merila, ter, če šteje, da je bilo pri tem kakšno pomembno dejstvo spregledano oziroma merilo zmotno uporabljeno, kršitev uveljavlja s pravnimi sredstvi.

30. V konkretnem primeru je iz razdelka 8.1.1 Javnega razpisa izhajalo, da se bodo programske vsebine tiskanih medijev ocenjevale po naslednjih merilih: kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave (44 točk); pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost (20 točk); obseg splošnoinformativnih, kulturnih, znanstvenostrokovnih, raziskovalnih in izobraževalnih programskih vsebin (10 točk); povprečno število objavljenih izvirnih člankov v posamezni številki (10 točk); zagotavljanje večjega zaposlovanja ali sklepanja pogodbenih razmerij zaposlovanja novinarjev oziroma programskih delavcev, ki medij ustvarjajo (6 točk); povprečno število prodanih izvodov tiskanih medijev (5 točk); pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti (3 točke); zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije (2 točki). Možnih je 100 točk po posameznem članu strokovne komisije, tj. skupno 500 točk. 31. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova prijava po (pod)merilu _kakovost (ki je del merila kakovost, izvirnost, komunikativnost in aktualnost avtorske obravnave_) s strani posameznih članov strokovne komisije ocenjena z naslednjim številom točk: 5 7 9 10 5, skupaj torej s 36 točkami (od 55, kolikor bi jih lahko največ prejela po tem (pod)merilu). Po (pod)merilu _aktualnost_ je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 8 8 9 10 8, skupaj torej s 43 točkami (od 55 točk). Po merilu _pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti_ pa je bila tožnikova prijava ocenjena z naslednjim številom točk: 1 2 2 2 1, skupaj torej z 8 točkami (od možnih 15 točk).

32. V zvezi z ocenjevanjem po navedenih (pod)merilih iz izpodbijane odločbe izhaja, da "predlagani projekt obeta zadovoljivo stopnjo kakovosti in da obravnava aktualne teme" ter da "projekt zagotavlja ustrezen pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti". Po presoji sodišča je v izpodbijani odločbi ustrezno obrazloženo, zakaj je ugotovljena stopnja kakovosti zgolj zadovoljiva (in ne, na primer, visoka), in sicer zato, ker predlagatelji projekta niso predstavili načina za zagotavljanje kakovosti izvedbe projekta in ustreznih uredniških mehanizmov za zagotavljanje obravnave aktualnih tem. V zvezi z merilom _pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti_ pa sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve ocene po navedenem merilu izhaja, da je tožnikov projekt s tega vidika povsem ustrezen, iz številčnih ocen pa je razvidno, da projekt ni bil ocenjen z najvišjim možnim številom točk (8 točk od možnih 15), pri čemer pa razlogi za to v izpodbijani odločbi niso z ničemer pojasnjeni. Zaradi navedenega je tako podano neskladje med številčno oceno tožnikove prijave po navedenem merilu in obrazložitvijo ocene, obrazložitev izpodbijane odločbe pa je v tem delu tako nerazumna in neskladna z zgoraj predstavljenimi zahtevanimi standardi obrazložitve, da je ni mogoče preizkusiti.

33. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bila tožnikova prijava po (pod)merilu _izvirnost_ ocenjena s skupno 16 točkami (od možnih 55), po (pod)merilu _komunikativnost_ pa z 21 točkami (od možnih 55). Navedeni oceni sta v izpodbijani odločbi obrazloženi s pojasnilom, da "iz prijavljenega opisa projekta ne izhaja ustrezna stopnja izvirnosti projekta v okviru samega medija ali v okviru medijske krajine kot celote. Ravno tako iz obrazložitve ne izhaja način konkretnega zagotavljanja ustrezne stopnje komunikativnosti projekta." Takšna obrazložitev je po presoji sodišča povsem splošna in pavšalna, iz nje pa ni mogoče razbrati, kaj naj bi bile konkretne pomanjkljivosti tožnikovega projekta, enako pa tudi ne, kako konkretno so te pomanjkljivosti vplivale na oceno tožnikove prijave, tj. zakaj je bila prijava v tem delu ocenjena prav z navedenim številom točk, ne pa z manj ali več točkami. Izpodbijane odločbe zato tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

34. Smiselno enako sodišče ugotavlja tudi glede ocenjevanja tožnikove prijave po merilu _pomen za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost_, po katerem je bila tožnikova prijava ocenjena z 21 točkami od možnih 100, ter po merilu _zagotavljanje rednega in objektivnega ter uravnoteženega predstavljanja političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov, zlasti politične pozicije in opozicije,_ po katerem je bila tožnikova prijava ocenjena z 0 točkami od možnih 10. Obrazložitvi navedenih ocen sta po presoji sodišča splošni in pavšalni ("projekt ne odraža velikega pomena za posamezno regijo oziroma lokalno skupnost, kot ciljna skupina je izpostavljeno območje celotne Slovenije, četudi se določen odstotek vsebin v projektu nanaša na posamezno regijo oziroma lokalno skupnost. Vendar pa projekt tega nanašanja ne utemelji na ustrezen vsebinski način." in "Iz opisa projekta ne izhaja, na kakšen način bo zagotovljeno redno in objektivno ter uravnoteženo predstavljanje političnega delovanja in stališč raznih organizacij in posameznikov."), iz njiju pa tudi ni mogoče razbrati, kako konkretno so ugotovljene pomanjkljivosti vplivale na oceno tožnikove prijave. Tudi v tem delu je zato obrazložitev izpodbijane odločbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

35. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ocenjevanjem po zgoraj obravnavanih razpisnih merilih ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

36. Glede na ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovnem postopku izda novo odločbo. Pri tem je toženka vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da bo morala ustrezno dopolniti obrazložitev izpodbijane odločbe. Vkolikor se bo izkazalo, da v prejšnjem postopku izdelane ocene ne vsebujejo ustrezne utemeljitve, bo morala toženka izvesti ponoven postopek ocenjevanja tožnikove vloge in odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

**K II. točki izreka:**

37. Tožnik v tožbi zahteva, da mu toženka povrne stroške postopka z izdajo začasne odredbe ter stroške upravnega spora.

38. Tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe ni uspel, zato sodišče skladno z načelom uspeha (154. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožnikovi zahtevi za povrnitev s tem povezanih stroškov ni sledilo.

39. S tožbo je tožnik uspel, zato je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 10 % za nadaljnjo pripravljalno vlogo (4. člen Pravilnika) in vse skupaj povečano še za 22 % DDV (odvetniška pisarna je zavezanec za DDV), kar skupaj znaša 382,47 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje ni podlage v veljavnih predpisih.

40. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo tožniku od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka:**

41. Iz toženkinega odgovora na tožbo izhaja njena zahteva, naj sodišče plačilo stroškov postopka naloži tožniku, kar je sodišče smiselno štelo za toženkino zahtevo po povračilu stroškov postopka.

42. Ker toženka v upravnem sporu ni uspela, je sodišče skladno z načelom uspeha (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) njeno zahtevo po povrnitvi stroškov zavrnilo.

1 Pa to niso bili pravočasni dokazni predlogi, ker so bili podani šele tekom upravnega spora, kot že pojasnjeno v obrazložitvi dokaznega sklepa. 2 Odločanje na podlagi javnega razpisa nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč gre za odločanje o drugi javnopravni zadevi po 4. členu ZUP. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki zadevi določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor konkretno področje ni urejeno s posebnim postopkom. Tako med drugim sodbe naslovnega sodišča I U 1488/2017-9 z dne 29. 8. 2019, I U 1162/2016 z dne 21. 3. 2017 in I U 508/2016 z dne 24. 5. 2018. Tudi ZUJIK pa v prvem odstavku 100. člena glede vprašanj postopkov javnega razpisa, ki jih ne ureja sam, napotuje na smiselno uporabo določb ZUP.