Jedro

Za dejanski stan zlorabe pravice je značilno, da nosilec sicer izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega mejo upravičenja, pri čemer za protipravnost zadošča že okoliščina, da je storilčevo ravnanje v nasprotju z namenom (naravo) pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se začne postopek poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom M. d. o. o. 2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo stečajni upnik H. d. o. o. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj postopek poenostavljene prisilne poravnave ustavi in sprejme sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče sklenilo, da je vsebina predloga skladna s prvim odstavkom 221. d člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da so predlogu predložene tudi vse predpisane priloge (1., 3. in 5. točka drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP) v skladu s prvim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP ter da procesne ovire iz 221.c. člena ZFPPIPP ne obstajajo. Opravilo je formalen preizkus predloga (smiselno prvi in drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP v zvezi z enajsto alinejo drugega odstavka 221. b člena ZFPPIPP) ter glede na navedeno sklenilo, da se postopek poenostavljene prisilne poravnave začne (tretji odstavek 221. d člena ZFPPIPP).

6. Upnik v pritožbi navaja, da ZFPPIPP daje prednost poenostavljeni prisilni poravnavi zato, da se dolžniku zagotovi možnost, da se finančno prestrukturira, ne pa da zavlačuje s poplačilom upnikov. Če predloženi načrt finančnega prestrukturiranja vsebuje ukrepe, ki so očitno neutemeljeni in niti na prvi pogled ne morejo doseči navedenih ciljev, predložena listina ne ustreza temu pojmu, kar pomeni, da tudi pogoj iz prvega odstavka 221. d člena ZFPPIPP ni izpolnjen. Nadalje navaja, da ima do dolžnika terjatev iz naslova finančnega najema nepremičnin (nezazidano stavbno zemljišče Š. 1) v višini 1.072.756,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2015, ki je dolžnik v Poročilu o finančnem položaju in poslovanju ni navedel, sredstev za njeno plačilo pa ni predvidel. Upnika prikazuje na seznamu upnikov z izločitveno pravico, kjer priznava njegovo terjatev iz naslova leasinga v višini 180.823,00 EUR. Poleg tega znaša predvideno poplačilo navadnih upnikov 3.451.850,00 EUR, s prodajo nepremičnin pa bo realiziranih le 1,44 mio EUR kupnine, ki bo pretežno namenjena poplačilu obveznosti ločitvenega upnika, enako pa velja tudi za ukrep prodaje dolgoročnih finančnih naložb. Povečanje obsega poslovanja za skoraj 400% v letu 2018 in nadaljnjih 150% v letu 2019 je brez vsakega stvarnega zagotovila, kar velja tudi glede možnosti poplačila regresnih zahtevkov v višini 4.643.179,00 EUR. Zato meni, da predloženo Poročilo o finančnem položaju in poslovanju očitno nepošteno prikazuje poslovno in finančno stanje dolžnika, predloženi Načrt finančnega prestrukturiranja pa niti na prvi pogled (očitno), ne more zagotoviti kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti družbe. Dolžniku nadalje očita zlorabo procesnih pravic s trditvami, da naj bi 60 % oziroma 97,37 % navadnih terjatev na seznamu terjatve navadnih upnikov predstavljalo terjatve lastniško povezanih družb. 7. Dolžnik v odgovoru na pritožbo navaja, da bodo v stečajnem postopku poplačila upnikov bistveno manjša in bolj oddaljena kot v ponujeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Navaja, da sodišče pri odločanju o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ne preizkuša pravilnost in resničnost posameznih postavk v seznamu navadnih terjatev ter da tudi ni dolžno in ne sme opraviti vsebinske presoje predloga in predloženih listin. Sklicuje se na sodno prakso pritožbenega sodišča. Glede upnikovih pritožbenih navedb pojasnjuje, da terjatev v višini 1.072.756,57 EUR ni nastala, saj je bila v pogodbi določena le kot izbirno opcijsko upravičenje, dolžnik pa se ni odločil za odkup zemljišča. Zatrjuje, da obveznost v višini 180.823,00 EUR izvira iz druge pogodbe o finančnem leasingu ter da bo ta terjatev, glede na ocenjeno vrednost nepremičnine, poplačana v celoti. Glede ukrepov za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti družbe navaja, da je iz izkupička od prodaje nepremičnin, v višini 1,44 mio EUR, za poplačilo ločitvenega upnika D. d.d. predvideno 0,98 mio EUR ter da lahko prodajo izpelje brez soglasja ločitvenega upnika. Navaja, da bo preostanek, v višini 0,46 mio EUR, namenjen za poplačilo prednostnih, izločitvenih in navadnih upnikov oziroma za izboljšanje likvidnosti poslovanja. Izplen od prodaje finančnih naložb bo v celoti namenjen zastavnemu upniku. Preostali del poplačila navadnih upnikov (do 3.451.850,00 EUR) bo dolžnik pokril iz drugih virov, ki jih opredeljuje Načrt finančnega prestrukturiranja. Ker do sedaj ni prodajal svojih nepremičnin upravičeno pričakuje bistveno povečanje prihodkov, glede regresnih zahtevkov pa meni, da je zagotovilo za njihovo plačilo v obsegu kapitala osnovnih dolžnikov in v vrednosti njihovih nepremičnin (v letu 2019 predvidena prodaja nepremičnine S.). Glede povezanih oseb navaja, da so to lahko zgolj gospodarske družbe po 527. členu ZGD-1 ter da za izključitev glasovalnih pravic ni izpolnjen dodatni pogoj, da bi upniki zlorabili pravice.

8. Ker gre za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka pred sodiščem prve stopnje še bila ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi poenostavljena prisilna poravnava lahko vplivala. Ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zato sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in prilog. Do teh predpostavk se je namreč dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o zlorabi pravic dolžnika. Tak obseg preizkusa predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave izhaja iz odločbe Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 112/2016, kar je treba upoštevati tudi pri odločanju o predmetni zadevi.

9. Sodišče se torej v postopku poenostavljene prisilne poravnave res ne spušča v vsebinsko presojo ekonomske smotrnosti predlaganih ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, vendar pa se je dolžno opredeliti do materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka, v kolikor upnik ustrezno konkretizirano in dokazno podprto uveljavlja ugovor zlorabe pravic.1 Za dejanski stan zlorabe pravice je značilno, da nosilec sicer izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki pa ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega mejo upravičenja, pri čemer za protipravnost zadošča že okoliščina, da je storilčevo ravnanje v nasprotju z namenom (naravo) pravice.2 Tak konkretiziran ugovor uveljavlja upnik v tem postopku, zato ni mogoče pritrditi dolžnikovemu stališču, da bi predstavljal sodni preizkus nedovoljeno vsebinsko presojo predloga in predloženih listin.

10. V konkretnem primeru upnik trdi, da dolžnik z vložitvijo predloga oziroma glede na svoje (celotno) postopanje zasleduje cilje, ki niso združljivi z namenom postopka prisilne poravnave. Po presoji pritožbenega sodišča zatrjuje upnik okoliščine, ki bi se glede na ugovor, da dolžnik z vložitvijo predloga zgolj zavlačuje s poplačilom upnikov, lahko izkazale kot pravno relevantne. Upnik zatrjuje obstoj svoje terjatve do dolžnika v višini več kot 1 mio EUR, ki je dolžnik ni navedel v seznamu terjatev ter za poplačilo le-te tudi ni predvidel sredstev. Dolžnik sicer zatrjuje, da ta terjatev ni nastala, saj se za odkup zemljišča ni odločil, pri čemer pa ni jasno, ali je predmetno zemljišče navedeno med naložbenimi nepremičninami dolžnika, kar bi njegovo pojasnilo postavilo pod vprašaj. Upnik nadalje navaja, da so predvideni ukrepi finančnega prestrukturiranja pretežno namenjeni poplačilu ločitvenih upnikov, sicer pa so povsem brez realne podlage. Tudi zatrjevani ugovor glede očitne neutemeljenosti predlaganih ukrepov je dovolj konkretiziran in bo predmet nadaljnje obravnave, saj dolžnik, pojasnjuje, da bo za poplačilo upnikov in izboljšanju likvidnosti poslovanja namenjen predvideni presežek izkupička iz prodaje njegovih nepremičnin (v višini 0,46 mio EUR) ter prihodki iz prodaje drugih nepremičnin, za katere prilaga cenitve.

11. Sodišče prve stopnje se bo moralo v nadaljnjem postopku vsebinsko ukvarjati z ugovorom zlorabe pravic. Zatrjevanih konkretiziranih očitkov ni mogoče zavrniti s pavšalnim odgovorom, da gre za vsebinsko presojo predvidenih ukrepov finančnega prestrukturiranja oziroma za preizkus pravilnosti in resničnosti posameznih postavk na seznamu terjatev. Gledano kot celota zatrjevani sklop okoliščin, če se bodo izkazale za resnične, lahko kaže na zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave. Zato se bo moralo sodišče ukvarjati z očitkom zlorabe instituta poenostavljene prisilne poravnave tako, da se bo v nadaljnjem postopku opredelilo do navedenih materialnopravnih predpostavk.

12. Pritožbeno sodišče, zaradi zagotovitve pravice do pritožbe, ne more samo vsebinsko odločati o pritožbi. Kontradiktornost postopka v zvezi z zatrjevano zlorabo pravice je bila vzpostavljena šele v pritožbenem postopku, saj je upnica šele v pritožbi lahko podala trditveno podlago in predlagala izvedbo dokazov za svoje navedbe (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Dolžnik je sicer odgovoril na navedbe upnice in v dokaz svojih navedb sodišču predložil dokaze (cenitve vrednosti nepremični), vendar pa njegov odgovor upnici še ni bil vročen. To bo moralo sodišče prve stopnje storiti v nadaljnjem postopku. Pred odločitvijo o zadevi bo torej moralo sodišče prve stopnje strankama dati možnost, da se ugovoru zlorabe pravice izjavita.

13. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, ugotavlja glede na glasovalne pravice upnikov, katerih terjatve so navedene v posodobljenem seznamu terjatev (prvi odstavek 221. e člena ZFPPIPP), ki je izdelan po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave. Dolžnik ga mora sodišču predložiti v enem mesecu po začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave ter v njem za vsako terjatev navesti identifikacijske podatke o upniku, o višini njegove terjatve in pravnem temelju njenega nastanka, kot tudi, ali ima upnik v razmerju do insolventnega dolžnika položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 ali ožje povezane osebe (četrti odstavek 221. d člena ZFPPIPP). Kateri upniki imajo pravico glasovati za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave bo torej mogoče ugotavljati šele v nadaljevanju tega postopka glede na predloženi posodobljeni seznam terjatev.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo (355. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Tako stališče izhaja tudi iz odločb Cst 4/2017 in Cst 442/2016. 2 dr. Marjan Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 1004 in 111.