Jedro

Če se sodišče ni oprlo na dele nekaterih izvedenskih mnenj, pojasnilo pa je, zakaj je tako ravnalo, ne more iti za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev, kot to tudi skuša prikazati revizija, seveda ne gre, če si izvedenska mnenja nasprotujejo med seboj, saj se navedena kršitev lahko nanaša le na sodbo.

Izrek

Tožnikova revizija se zavrže. Tožničina revizija se zavrne.

Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi zaradi zdravniške napake je sodišče prve stopnje med drugim razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 700.000 SIT odškodnine za skaženost z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji. Zavrnilo je ta tožničin zahtevek do 3,000.000 SIT, nadalje njen zahtevek za plačilo 2,530.390 SIT za izgubo dohodka zaradi invalidske upokojitve od aprila 1993 do februarja 1998 in za plačevanje rente po 50.000 SIT na mesec od 1.3.1998 dalje. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za plačilo 1,000.000 SIT odškodnine za negmotno škodo zaradi težke invalidnosti tožnice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene pa delno ugodilo in tožnici prisojeno odškodnino znižalo na 400.000 SIT, v ostalem pa je tudi to pritožbo zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper zavrnilni del (kar zadeva njeno pritožbo) te sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč v zavrnilnem delu ali naj tožnici zviša odškodnino za skaženost, enako pa naj spremeni sodbo glede tožnikove odškodnine, podrejeno pa predlaga, naj obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi.

Tožena stranka je predlagala v odgovoru na revizijo, naj jo sodišče zavrže ali zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Tožnikova revizija ni dovoljena, tožničina pa ni utemeljena.

Revizija kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo je dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1,000.000 (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tožnikov zahtevek pa tega zneska ne presega, kar pomeni, da je vložil revizijo zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je bilo zato treba zavreči (377. člen ZPP).

Odškodnine za skaženost sodišče tožnici ni odmerilo prenizko. Ko revizija povzema ugotovitve izvedenskih mnenj o razsežnosti brazgotin, ki so ostale po operacijah, pozabi navesti, da je po teh mnenjih brazgotina na opaznem mestu (na mečih) komaj vidna, in prezre, da brazgotina nad dimeljsko vezjo, ki poteka vzporedno z njo, ne more biti predmet tega postopka, saj je do reza, iz katerega izvira, prišlo ob operaciji, v kateri je bila odstranjena gnojna bula. Ta se je pojavila pri tožnici poprej in ni posledica kasneje storjene zdravniške napake. Gre torej le za dve brazgotini: navpično potekajočo od dimelj navzdol v dolžini 12 cm in že omenjeno 10 cm na mečih. Ob velikem poudarku, ki ga daje revizija tožnici in duševni prizadetosti zaradi brazgotin, je treba povedati, da mora sodišče ob prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevati tudi objektivna merila, se pravi, videz obeh brazgotin, ki sta nežni, in njihovo mesto na telesu, ki je glede ene večinoma prekrito. Seveda pa mora sodišče ob prisoji odškodnin za negmotno škodo praviloma vselej upoštevati, da se zagotovi pravičnost, širše okvire, ki se kažejo ob medsebojni primerjavi med posameznimi škodami in odškodninami zanje, ki se prisojajo v naši državi. S slednjim se sicer strinja tudi revizija, vendar pa očitno ob povsem drugačnih vrednostnih merilih, kot sicer veljajo v naši sodni praksi. Upoštevaje vsa relevantna dejstva, ki sta jih ugotovili in nadrobno opisali nižji sodišči, ter subjektivna in objektivna merila je na pritožbeni stopnji odmerjena odškodnina pravično zadoščenje za tožničine duševne bolečine zaradi skaženosti. Zahtevana višja odškodnina tožnici torej ne gre.

Tudi glede odločitve o zahtevku za povračilo premoženjske škode reviziji ni mogoče pritrditi. Za očitano kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne gre. Revizija sama ne pove, v katerem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, niti ne, kateri razlogi sodbe so nejasni. Sodba tudi ni v nasprotju s pridobljenimi izvedenskimi mnenji. Res sodišče ni sprejelo vseh oziroma, natančneje, ni sprejelo nekaterih delov nekaterih mnenj, ker si je pač po opravljenem dokaznem postopku ustvarilo prepričanje o ključnem vprašanju v tem delu spora med strankama - ali je obravnavana zdravniška napaka lahko vzrok za tožničino upokojitev ali ne. To je storilo po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP) in tako sprejelo tista mnenja, ki so bila bolj prepričljiva. Mnenj, ki jih ni sprejelo, ni prezrlo, kot očita revizija, marveč jih ni le sprejelo. Slednje je tudi korektno obrazložilo. Če se torej ni oprlo na dele nekaterih mnenj, pojasnilo pa je, zakaj je tako ravnalo, ne more iti za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Za takšno kršitev, kot to tudi skuša prikazati revizija, seveda ne gre, če si izvedenska mnenja nasprotujejo med seboj, saj se navedena kršitev lahko nanaša le na sodbo. (Kljub povedanemu naj bo pojasnjeno v zvezi z mnenjem medicinske fakultete z dne 20.10.1994, da iz njega sledi, da ni mogoče razložiti, zakaj je bila tožnica upokojena, ker napaka ob operaciji, objektivno gledano, ni mogla biti vzrok za to, ampak so bile lahko takšen vzrok le ginekološke težave. Izvid invalidske komisije pač ni prepričal komisije medicinske fakultete).

Ko pa revizija navaja, da bi moralo sodišče ob razlikah v mnenjih odpraviti nejasnosti z zaslišanjem izvedencev in, če bi bilo potrebno, pritegniti nove, očitno meri na kršitev določb 254. člena ZPP, ki nalagajo sodišču kako mora ravnati, kadar se mnenja bistveno razlikujejo. Kršitev teh določb lahko pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka relativne narave po prvem odstavku 339. člena ZPP. Vendar takšne kršitve storjene v postopku na prvi stopnji stranka ne more uveljavljati šele v reviziji, če tega ni storila v pritožbi (razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP). Zato ne bo odgovora na zadevno revizijsko trditev.

Dobršen del revizije se zavzema za drugačno ugotovitev vzroka tožničine upokojitve, kot sta jo sprejeli nižji sodišči, in temu zavzemanju je tudi prilagojen podrejeni revizijski predlog.

Ugotovljeno je bilo namreč, da med invalidsko upokojitvijo tožnice in ravnanjem delavca tožene stranke ni vzročne zveze in da nastala prizadetost živca tožničine leve noge ni (so)vplivala na njeno invalidsko upokojitev. V obravnavanem primeru je (ne)ugotovitev omenjenega vzroka povsem dejansko vprašanje. Takšnega vprašanja pa z revizijo ni dovoljeno načenjati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče vezano na takšno ugotovitev nižjih sodišč in vanjo ne sme poseči. Revizijski poudarek, da je prizadetost živca sovplivala na upokojitev pomeni nedovoljen poskus izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje, po katerem obravnavana zdravniška napaka ni niti sovplivala na upokojitev, niti ne na stopnjo invalidnosti.

Revizija omenja še kršitev materialnega prava in to v zvezi z izpovedbama dveh članov invalidske komisije, na kateri sta se tudi oprli sodišči. Pri tem ne pojasni, katero materialno pravo naj bi bilo kršeno. Revizijsko sodišče je še samo po uradni dolžnosti preizkusilo sodbo s tega vidika (371. člen ZPP), potem pa v tem pogledu ni ugotovilo nepravilnosti. Podlaga za odškodninsko odgovornost (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) tvori med drugim vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (zdravniško napako) in nastalo škodo (zmanjšanje dohodkov zaradi upokojitve), takšno vzročno zvezo pa mora dokazati oškodovanec (tožnica). V tej pravdi pač ni bila dokazana in zato je bil tudi ta del tožbenega zahtevka za povračilo dosedanje in bodoče gmotne škode pravilno zavrnjen.

Revizija potemtakem ni utemeljena v nobenem pogledu in zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom o zavrženju in zavrnitvi revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 155. člena, po katerem se priznajo stranki le za pravdo potrebni stroški. Navedbe v odgovoru na revizijo namreč niso prispevale k razjasnitvi zadeve.