Jedro

Glavna obravnava ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam predloženi dokazi ne kažejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 50. čl. ZUS).

Če je po PUP določeno zemljišče predvideno za gradnjo, mejaš ne more v lokacijskem postopku uspeti z ugovorom, da je zemljišče za gradnjo prestrmo. Mejaš oz. sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objekta z ugovori, ki nimajo podlage v predpisanih pogojih. Zato ne more uspeti z ugovori, ki kažejo na to, da se ne strinja s pogoji gradnje na podlagi strokovnih rešitev v okviru PUP in predpisanih normativov ter izdanih predpisanih soglasij.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 28.10.1998. II. S.K., kot prizadeta stranka, trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.1997. V obrazložitvi sodbe sodišče med drugim navaja, da je bila z odločbo tožene stranke zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote Š. (prav: Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 21.5.1997), s katero je bilo investitorju S.K. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 300/8 k.o. G. v skladu z lokacijsko dokumentacijo iz decembra 1996. Sodišče povzema ugotovitve tožene stranke, da se predmetno zemljišče nahaja v območju urejanja SŠ..., ki se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š... (Uradni list SRS št. 16/89 in Uradni list RS, št. 58/92, v nadaljevanju PUP) ter da obravnavana gradnja leži v morfološki enoti 2 A/1 in da je skladna z določbami veljavne urbanistične dokumentacije. Gradnja stanovanjskih objektov je po 8. členu PUP dovoljena do intenzivnosti izrabe, ki ne presega 40 % pozidane, nasproti 60 % nepozidane parcelne površine, saj zemljišče meri 450 m2, tlorisna velikost pa je cca 64 m2. Predlagana gradnja je tudi v skladu z 20. členom PUP, ki določa, da mora biti tloris objektov podolgovat, dolžini stranic pa morata biti v razmerju 1:1,5 oziroma mora biti najmanj 3,0 m razlike med osnovnima stranicama za pritlični objekt in 5,0 m za nadstropni objekt. Ker je obravnavani objekt delno pritličen z mansardo, delno pa nadstropen z mansardo in je razlika med stranicama 6 oziroma 9 m, je določba a) točke 20. člena PUP v celoti upoštevana. Upoštevana je tudi določba točke b) 20. člena PUP, ki določa, da je maksimalni višinski gabarit pritličje, nadstropje. Streha predvidenega objekta je dvokapnica v skladu s c) točko 20. člena PUP, dovoljena ureditev mansarde je v skladu s to točko, ker so dovoljene osvetlitve podstrešnih prostorov v obliki frčad ali podstrešnih oken, izvedenih v strešni ravnini. Odmik objekta od posestne meje je v skladu z 19. členom PUP, saj je iz grafičnega dela lokacijske dokumentacije razvidno, da so odmiki od parcelne meje in od obstoječe dovozne poti zadostni. Izdelava svetlobno-tehnične ocene oz. študije osvetlitve je nepotrebna, ker se s predvideno gradnjo osvetlitev sosednjih objektov ne bo zmanjšala. Izdano je poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorja, da so izpolnjeni sanitarno tehnični pogoji za predlagano gradnjo. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo lokacijskega dovoljenja določata Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93) in PUP. Tožena stranka je tudi pravilno odgovorila na pritožbene navedbe. Zato sodišče v celoti sledi obrazložitvi odločbe tožene stranke, kakor jo je povzelo in posebej ne odgovarja na navedbe tožnika, kolikor v tožbi ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku, na katere je po oceni sodišča pravilno odgovorila že tožena stranka (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS). Poudarja le, da so pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za ta primer določeni v 2. odstavku 54. člena, 55. in 57. členu ZUN, podrobnejši pogoji pa v PUP. PUP med drugim določa tudi pogoje za gradnjo stanovanjskih objektov in pogoje za druge posege v prostor. Kateri pogoji so to, je navedeno in obrazloženo v odločbi tožene stranke. Tožnik dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja ne izpodbija in v tožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da dovoljenje ni v skladu z materialnim predpisom, torej z ZUN in PUP ter s predpisanimi soglasji. Po prepričanju sodišča ima namreč v lokacijskem postopku prizadeta stranka možnost varovati svoje pravice in pravne koristi, tako da opozarja na morebitno neizpolnitev katerega izmed zakonskih pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja. Sosed oziroma lastnik sosednje parcele pa ne more vplivati na odločitev o lokaciji z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za gradnjo, ampak izražajo le njegov zasebni interes. Med take ugovore sodišče šteje ugovore, ki se nanašajo na gradnjo na za pozidavo strmi parceli in trditev, da geodetski posnetek tega ne izkazuje, pač pa celo zavaja, ter ugovore v zvezi z greznico in dimnikom. Ugovore, ki se nanašajo na sanitarno-tehnične pogoje in varnost pred emisijami iz objekta, sodišče zavrača, sklicujoč se na sanitarno soglasje, ki je bilo dano brez pogojev. Tudi z ugovorom, da meja med njegovo parcelo in parcelo, ki je predmet pozidave, ni točno zaznamovana, tožnik ne more uspeti, saj je upravni organ pri odločanju upošteval mejo parcele, kot izhaja iz kopije katastrskega načrta, torej iz javne listine. Tožnik pa v upravnem postopku ni predložil dokaza o drugačnem poteku meje. Ker tožnik v tožbi ne navaja okoliščin, ki bi lahko vplivale na odločitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse izpodbojne razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave kljub tožbenim navedbam in predloženim dokazom o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v upravnem postopku. Izvedenska in druga mnenja niso mogla biti predložena v postopku pred upravnim organom, ker so bila še ob vložitvi tožbe v postopku pridobivanja, sodišče pa ni dalo možnosti izvajanja predloženih dokazov in dokazovanja z zaslišanjem izvedencev in drugih nepristranskih strokovnjakov na glavni obravnavi. Meni, da predložena izvedenska mnenja in tudi drugi dokumenti kažejo na bistveno drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Iz mnenja izvedenca geodetske stroke izhaja, da investitorjeva parc. št. 300/8 ni primerna za gradnjo stanovanjske hiše, ker ni mogoče dobiti zakonitih odmikov od tožnikovega zemljišča parc. št. 303/2 in od javne poti parc.št. 300/6, saj izvedenec v mnenju z dne 19.2.1998 ugotavlja, da je zaradi poteka javne poti v naravi investitorjeva parcela za 99 m2 manjša, kot jo prikazuje katastrska mapna kopija. Zgradba majhnega tlorisa in velike višine bi motila tožnika pri uporabi njegove parcele in počitniške hišice, saj zaradi posebne lege investitorjeve parcele ni mogoče dobiti primernih odmikov, upravni organ pa pri tem ni upošteval določb PUP. Iz mnenja sodne izvedenke gradbene stroke z dne 9.3.1998 izhaja, da je investitorjeva parcela neprimerna za gradnjo stanovanjske hiše, ker je za gradnjo prestrma in višinska razlika prevelika. Če bo obveljala izpodbijana lokacija, se v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne bodo upoštevali ugovori, ki se lahko uveljavljajo samo v lokacijskem postopku. Tožnik trdi, da parcela nima zadostne površine za gradnjo. Upravni organ se je skliceval na katastrske podatke in prezrl, da površina ni v horizontalni legi, ampak je v navpični legi, upošteval pa tudi ni, da se praktično ne da postaviti stavbe, ki ne bi motila tožnika, saj bi dimni izpuhi nameravane gradnje leteli direktno na njegovo parcelo in stavbo, enako pa tudi ostali izpuhi iz greznice. Zato meni, da je poprejšnje soglasje zdravstvenega inšpektorja nepravilno in to dokazuje s poročilom Glavnega zdravstvenega inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije z dne 8.12.1997, ki se sklicuje na strokovno mnenje Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije z dne 28.11.1997, ter z dopisom Ministrstva za zdravstvo Republike Slovenije o predlogu za ponovno proučitev poprejšnjega soglasja zdravstvenega inšpektorja in po potrebi njegovo spremembo, ker da niso bili proučeni vsi možni socialni in preventivni zdravstveni vidiki vpliva investitorjeve gradnje na uporabo tožnikove počitniške hišice. Ker sodišče ugovorov in predloženih dokazov glede poprejšnjega soglasja zdravstvenega inšpektorja ni upoštevalo, je posredno soglašalo s kratenjem tožnikove ustavne pravice do zdravega okolja iz 1. odstavka 72. člena Ustave Republike Slovenije. Zatrjuje tudi kršitev temeljnih človekovih pravic po Ustavi Republike Slovenije in navaja, da mu v postopku pred sodiščem ni bilo omogočeno enako varstvo pravic, ker v ničemer niso bili upoštevani njegovi izpodbojni razlogi zoper odločbo tožene stranke in predloženi ključni dokazi, zato je bila kršena enakost pred zakonom in tudi enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (2. odstavek 14. člena in 22. člen). Navaja še, da sodišče na začetku obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Š., zato meni, da ni zavrnila njegove pritožbe zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Š..

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Predlaga, da se pritožba v celoti zavrne in pritožniku naloži plačilo njegovih stroškov za odgovor na pritožbo.

Pritožnik odgovarja na navedbe investitorja, vztraja pri pritožbenih ugovorih ter še dodatno navaja, da je investitor med upravnim sporom začel z gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

K I. točki: Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (1. odstavek 51. in 1. odstavek 59. člena ZUS). Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Glavna obravnava ni potrebna, če sodišče presodi, da k tožbenim navedbam predloženi dokazi ne kažejo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker je v tem primeru sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v lokacijskem postopku popolno in pravilno ugotovljeno, ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, če je odločilo brez glavne obravnave, ki ni bila zahtevana. Opustitev glavne obravnave torej ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožnik ponavlja tožbene ugovore, ki merijo na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem ne izpodbija, da obravnavana lokacija investitorjeve stanovanjske hiše leži v morfološki enoti 2A/1 iz območja urejanja ŠS 15/1 G., ki se ureja s PUP, niti ne navaja konkretno nepravilno uporabljenih določb ZUN in PUP na ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika, ali je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, s tem ko se je sklicevalo na ugotovljeno dejansko stanje in razloge tožene stranke (2. odstavek 67. člena ZUS) in dodalo presojo tožbenih navedb glede izpolnjenih pogojev po določbah 2. odstavka 54., 55. in 57. člena ZUN ter po določbah PUP iz 8., 19. in 20. člena v tč. a), b) in c). Po 1. odstavku 8. člena PUP je v navedenem območju urejanja dovoljena gradnja stanovanjskih in počitniških objektov, v 2. odstavku tega člena pa je določen pogoj za stanovanjsko gradnjo do intenzivnosti izrabe, ki ne presega 40 % pozidane, nasproti 60 % nepozidane parcelne površine in sodišče utemeljeno pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je ta pogoj upoštevan. Pritožnik niti ne trdi, da ta pogoj ni izpolnjen. Pritožnik tudi ne more uspeti z ugovori, da zaradi posebne lege investitorjeve parcele ni mogoče dobiti primernih odmikov in da upravni organ pri tem ni upošteval določb PUP. Glede odmikov objekta od parcelnih meja pritožnikove parcele in javne poti (19. člen PUP), je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno upoštevana parcelna meja, ki izhaja iz v upravnem postopku predložene mapne kopije katastrskega načrta kot javne listine, saj sodišče ne more upoštevati po izvedencu izdelanega geodetskega posnetka, za katerega pritožnik niti ne zatrjuje, da temelji na pravnomočno končanem mejnem ugotovitvenem postopku. Ne zadostuje torej samo sklicevanje na izvedensko mnenje, iz katerega naj bi izhajalo, da je v naravi koristni prostor investitorjeve parcele za 99 m2 manjši. Ugovor, da je investitorjeva parcela neprimerna za gradnjo stanovanjske hiše, ker je po mnenju izvedenke gradbene stroke prestrma in višinska razlika prevelika, prav tako ni utemeljen. Če je po PUP določeno zemljišče predvideno za gradnjo, mejaš ne more v lokacijskem postopku uspeti z ugovorom, da je zemljišče za gradnjo prestrmo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da mejaš oziroma sosed ne more vplivati na odločitev o lokaciji objekta z ugovori, ki nimajo podlage v predpisanih pogojih. Zato pritožnik ne more uspeti z ugovori, ki kažejo na to, da se ne strinja s pogoji gradnje na podlagi strokovnih rešitev v okviru PUP in predpisanih normativov ter izdanih predpisanih soglasij.

Kolikor se pritožnik sklicuje na kršitve ustavnih pravic, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugovori niso utemeljeni. S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore in jih tudi utemeljeno zavrnilo iz preje navedenih razlogov, je namreč v enaki meri varovalo interese pritožnika in investitorja.

Pritožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da zato ker sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno navaja, da je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Š., ni zavrnila njegove pritožbe zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave C.. Gre namreč le za pisno pomoto, saj je v uvodu sodbe pravilno citirana odločba tožene stranke, iz katere je razvidno, da je zavrnila pritožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave C.. Napake popravi vsak čas predsednik senata sodišča prve stopnje na podlagi 1. odstavka 342. člena ZPP/77 v zvezi s 16. členom ZUS.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Drugih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je na podlagi 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K II. točki: Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, da v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.