Jedro

Odpravnina ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ima naravo dohodka iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo. Zaradi tega od odpravnine ni treba plačati (akontacije) dohodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 1.717,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2010 dalje do plačila, in da je tožnici dolžna obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 181,54 EUR, od tega zneska obračunati in plačati dohodnino, preostali neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Poleg tega je s sklepom naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je za tožnico predvidela, da ji izplača odpravnino iz naslova prenehanja delovnega razmerja, vendar do izplačila ni prišlo zaradi njene insolventnosti. Odpravnina bi morala biti zajeta v načrtu finančne reorganizacije, ki pa v nadaljevanju ni bila izvedena, saj družbenik ni izvršil potrebne dokapitalizacije družbe. Ne strinja se z višino povprečne plače tožnice, od katere je določena odpravnina, saj ni jasno ali gre za bruto ali neto osnovo. Poleg tega iz izreka sodbe ni razvidno, kdo je zavezan, da od odpravnine odvede dohodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom (odločitev o stroških postopka bi glede na določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP morala biti sestavni del izreka sodbe in ne posebnega sklepa) ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 3. 2010 v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, vendar ji tožena stranka ni plačala pripadajoče odpravnine v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožnica bi morala prejeti odpravnino v roku 30 dni od prenehanja delovnega razmerja, to je do 30. 4. 2010. Poleg tega tožena stranka tožnici ni plačala sorazmernega regresa za letni dopust v skladu z določbo 3. alinee prvega odstavka 162. člena ZDR v zvezi z določbo četrtega odstavka 131. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pri višini odpravnine izhajalo iz osnove ene četrtine povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe (november, december 2009 in januar 2010), za 9 let dela pri toženi stranki. Osnovna mesečna bruto plača 763,39 EUR je razvidna iz tožničinih izplačilnih list (priloga A5). Poleg tega je tožnici priznalo pravico do sorazmernega regresa za letni dopust za leto 2010 v višini, skladni z zneskom, določenim z Zakonom o minimalni plači. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev o priznanem znesku odpravnine in sorazmernem regresu za letni dopust tožnici kot pravilno. Tudi sicer pritožba ne oporeka v ničemer pravilnosti odločitve o priznanem sorazmernem delu regresa za letni dopust. Neutemeljena je pritožba, da iz sodbe ni razvidno, ali gre pri osnovi za odpravnino 763,39 EUR za neto ali bruto znesek trimesečnega povprečja plač. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba obrazložene razloge, da pripada tožnici odpravnina po določbi drugega odstavka 109. člena v višini 2,25 kratnika povprečja bruto plače, iz obračunskih listov (priloga A5) pa je razvidno, da je takšno povprečje v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe znašalo 763,39 EUR. Glede tega je sodna praksa že sprejela stališče, da predstavlja osnovo za izračun odpravnine povprečje mesečnih bruto plač, ki jih je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe. Zato je potrebno odpravnino vselej presojati v bruto višini. Vendar pa je višina odpravnine omejena z najvišjim možnim zneskom, to je 10-kratnikom osnove, v kolikor kolektivna pogodba dejavnosti ne določa drugače (četrti odstavek 109. člena ZDR). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da plača tožnici odpravnino v znesku 1.717,63 EUR, ki glede na osnovo, po kateri se je odmerila, ne presega navedenega limita predpisane višine.

Neutemeljena je pritožba, da iz sodbe ni razviden zavezanec za plačilo dohodnine od prisojenega zneska odpravnine. Po določbi 2. točke prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in spremembe) spada odpravnina med dohodke iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, zaradi česar je tožnica upravičena do odpravnine po osnovi v skladu z določbo 109. člena ZDR. Takšna odpravnina pa ima naravo dohodka iz delovnega razmerja, ki se po določbi 44. člena ZDoh-2 ne všteva v davčno osnovo, zaradi česar od nje ni potrebno plačati dohodnine.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).