Tožnica v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa (sicer utemeljeno) ugovarja, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka in ne, da o njih sploh ni odločilo. Sodišče je torej z sodbo že odločilo o stroških postopka (v celoti). Napačne odmere stroškov pa ni mogoče sanirati z dopolnilnim sklepom. Iz tega razloga je tožničin predlog za dopolnitev sklepa glede stroškov postopka neutemeljen.
Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa se zavrne.
1.Upravno sodišče je s sodbo I U 1124/2025-10 z dne 7. 4. 2026 ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani sklep Ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka za izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).
2.Tožnica je 20. 4. 2026 vložila predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, v katerem navaja, da sodišče ni odločilo o njenem celotnem stroškovnem zahtevku. Pojasnjuje, da jo v postopku zastopa občinska odvetnica, zato bi ji moralo sodišče po 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) ter upoštevaje 50. c člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in 8. člen Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv) priznati stroške postopka v višini 285,00 EUR. Sodišču predlaga, naj sodbo dopolni tako, da toženki naloži v plačilo še dodatnih 270,00 EUR.
3.Pogoji za izdajo dopolnilnega sklepa niso izpolnjeni.
4.V 325. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, da če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Sodišče določila ZPP skladno s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja tudi v postopku upravnega spora.
5.V obravnavani zadevi ne gre za zgoraj opisano situacijo. Sodišče ugotavlja, da je tožnica v obravnavani zadevi priglasila stroške postopka po odvetniški tarifi (OT), sodišče pa ji je v citirani sodbi priznalo stroške v pavšalni višini 15,00 EUR po prvem odstavku 3. člena Pravilnika, na katerega napotuje tretji odstavek 25. člena ZUS-1,1 namesto po drugem odstavku istega člena Pravilnika. Tožnica torej v predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa (sicer utemeljeno) ugovarja, da je sodišče napačno odmerilo stroške postopka in ne, da o njih sploh ni odločilo.
6.Sodišče je torej z omenjeno sodbo odločilo o stroških postopka (v celoti). Napačne odmere stroškov pa ni mogoče sanirati z dopolnilnim sklepom. Iz tega razloga je tožničin predlog za dopolnitev sklepa glede stroškov postopka neutemeljen, zato ga je sodišče zavrnilo na podlagi drugega odstavka 325. člena ZPP. ------------------------------- 1 Ta določa: Kadar sodišče tožbi ugodi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu Pravilnikom.