Jedro

Revizijsko sodišče je tožnikovo revizijo zavrnilo. Tožnik je odšel v Bosno, čeprav je vedel, da so tam vojne razmere in da se morda ne bo mogel pravočasno vrniti na delo k tožencu. Ker se tožnik ni pravočasno vrnil na delo zaradi izjemnih razmer v tuji državi, tega toženec ni dolžan upoštevati in čakati tožnika, da se bo vrnil na delo, zato je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemejena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov komisije za delovna razmerja z dne 2.7.1992 in komisije druge stopnje za delovna razmerja z dne 20.1.1993 toženke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek na povračilo stroškov postopka. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagal je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da sodišče druge stopnje vojno v Bosni in Hercegovini obravnava kot splošno znano dejstvo in ne upošteva, da je bil razvoj dogodkov postopen. Vojna ni izbruhnila istočasno na vseh območjih. Tožnik je vedel, da je stanje v nekaterih predelih nestabilno, vedel pa je tudi, da stanje ni tako na območju, kamor je šel na dopust. Če naj bi se vrnil, bi moral prekoračiti 25 kilometrov dolgo ozemlje, ki je bilo pod nadzorstvom srbske vojske, taka pot pa bi bila enaka samomoru. Ne gre za to, da bi morala tveganje tožnikove nevrnitve trpeti toženka, gre le za to, da je imel tožnik opravičljive razloge, da se ni mogel pravočasno vrniti na delo. Dejansko stanje bi moralo sodišče druge stopnje ocenjevati z vidika opravičljive zamude, v kateri je bil tožnik.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče ugotavlja, da ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke ZPP in da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zaradi spopadov na posameznih področjih v Bosni in Hercegovini dokončno prekinjen linijski avtobusni promet že 2.3.1992, torej še preden je tožnik 17.4.1992 odšel na redni dopust domov. Ugotovilo je tudi, da je priča ..., ki je tožniku odobril izrabo dopusta do 15.6.1992, tožnika opozoril, da se mora pravočasno vrniti na delo, ker mu bo sicer po petih dneh izostanka z dela prenehalo delovno razmerje in to izpovedbo potrjuje tudi tožnik, zaslišan kot stranka. Te ugotovitve sodišča prve stopnje je povzelo v sodbi tudi sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno ugotovljeno. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je tožnik z dela izostal neopravičeno, zato mu je delovno razmerje prenehalo zakonito. Delodajalec in delojemalec sta enakopravna glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razamerja. Tožnik je po lastni presoji odšel v Bosno, kjer so v času njegovega odhoda že obstajale vojne razmere, zato je bil dolžan upoštevati možnost, da se morda zaradi vojnih razmer ne bo mogel vrniti pravočasno na delo. Na njegovo odločitev toženec ni mogel vplivati, zato ni bil dolžan čakati, da se bo tožnik vrnil na delo. Delavec ima pravico in dolžnost, da hodi redno na delo. Če na delo ne pride zaradi izjemnih razmer v drugi državi, to ni okoliščina, ki jo mora delodajalec upoštevati, zato ima pravico z delavcem prekiniti delovno razmerje na podlagi zakona, ki ga je toženec uporabil v obravnavanem primeru.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi določil 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).