Jedro

Čeprav je tožena stranka izpodbijani upravni odločbi sama odpravila še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožniku. Sodna praksa za krivdno ravnanje šteje tudi neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek. Tožnik je v pisni vlogi izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala, zato mora skladno s 156. členom ZPP tožniku povrniti nastale stroške postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z dne 23. 5. 2014 v delu, ki se je nanašal na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 18. 4. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 11. 3. 2014 o ugotovljeni lastnosti zavarovanca 27. 10. 2010 do vključno 19. 2. 2014 ( I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper stroškovni izrek sklepa se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa v smeri priznanja vseh priglašenih stroškov, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v tem obsegu, v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Meni, da bi bilo potrebno v konkretnem primeru stroške odmeriti ob upoštevanju 26. člena Zakona o odvetniški tarifi, saj gre za socialni spor v zvezi s ponavljajočimi se dajatvami. Nagrada za postopek v vrednosti 42.838,49 EUR tako znaša 828,10 EUR, pavšalni stroški 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV. Stroški postopka so bili priglašeni glede na višino pokojnine, ki bi jo moral vrniti za obdobje od 27. 10. 2010 do 19. 2. 2014. 3. Tudi tožena stranka se pritožuje zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri odločitve tako, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Meni, da v obravnavani zadevi ni podano dejansko stanje iz 156. člena Zakona o pravdnem postopku, temveč bi morala odločitev biti izdana ob upoštevanju temeljnega kriterija uspeha v sporu. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je namreč tožba zavržena, zato bi izrek sklepa moral temeljiti na 154. členu ZPP. Zavrženje tožbe pomeni, da tožeča stranka v sporu ni uspela.

Ne soglaša niti z očitkom sodišča, da je zaradi nasprotovanja umiku tožbe prišlo do zlorabe procesne pravice z namenom, da bi se izognila povračilu stroškov postopka. Obširno obrazlaga, da je po že vloženi tožbi bil izdan Zakon o spremembah in dopolnitvah, Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na podlagi katerega je bila 13. 1. 2015 izdana odločba o odpravi posamičnih aktov, izpodbijanih v tem sodno socialnem sporu. Odločba 13. 1. 2015 ni bila izdana, ker bi bilo v predsodnem postopku ocenjeno, da sta upravni odločbi, izpodbijani v tem sodno socialnem sporu nepravilni in nezakoniti, temveč zaradi novele ZMEPIZ-1A. Takšne odločbe so bile izdane vsem zavarovancem ne glede na to, ali so vložili tožbo ali ne, zato naj tožba niti v tej predmetni zadevi ne bi bila potrebna in posledično za potrebne ni mogoče šteti niti priglašene stroške postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ob preizkusu stroškovnega izreka izpodbijane sodbe odločbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem procesnem stanju in pravilno uporabljenih materialnih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) ter Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 76/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOdvT).

Stroškovni izrek sklepa je utemeljen s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbena izvajanja obeh strank potrebno dodati predvsem naslednje.

K pritožbi tožnika

6. Pritožnikovo stališče, da bi v obravnavani zadevi bilo potrebno stroške priznati ob uporabi 26. člena ZOdvT je zmotno in zato nesprejemljivo.

Iz sodnega spisa namreč določno izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena izpodbojna tožba zoper drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 4. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 11. 3. 2014. Slednji posamični upravni akt je izdan po uradni dolžnosti in z njim ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti kot ... po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 27. 10. 2010 do 31. 12. 2012 za polni zavarovalni čas 40 ur na teden in po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-2 od 1. 1. 2013 do 19. 2. 2014 za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.

Izpodbojna tožba je torej vložena izključno v zvezi s sporno lastnostjo zavarovanca. Pritožbene navedbe, da naj bi šlo za spor v zvezi s ponavljajočimi se denarnimi dajatvami in bi bilo glede na vrednost spornega predmeta v višini 42.838,49 EUR, potrebno po tar. št. 3100 priznati 828,10 EUR stroškov za postopek, so protispisne in torej povsem neutemeljene.

Nobenega dvoma namreč ni, da se je spor o glavni stvari nanašal na lastnost zavarovanca, pri katerem vrednosti predmeta ni mogoče določiti, kot pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče. Pomeni, da je tožniku od priglašenih stroškov iz naslova nagrade za postopek zakonito priznanih 183,30 EUR, 20,00 EUR pavšala za PTT storitve, povečano za 22 % DDV pa skupaj v višini 248,03 EUR. Preostali priglašeni stroški utemeljeno niso priznani, ker je pravilno zaključeno, da za to ni podlage v ZOdvT.

K pritožbi tožene stranke

7. Pritrditi je sicer mogoče stališču tožene stranke, da je temeljni kriterij za povračilo stroškov sodnega postopka uspeh v sporu, in da je kriterij krivde zgolj korektiv temeljnega pravila. Vendar je v okoliščinah konkretnega primera podano prav slednje dejansko procesno stanje.

Izpodbijana stroškovna odločba je utemeljeno izdana ob uporabi 156. člena ZPP. Po cit. določbi ZPP mora stranka, ne glede na izid spora, povrniti nasprotni stranki njene stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pojem krivde kot korektiv načela uspeha v sporu, se v sodni praksi razlaga in uporablja dokaj široko. Nepravično bi bilo, če bi morala tožeča stranka, kljub zavrženi tožbi iz spora o glavni samo zato, ker je tožena stranka med sodnim postopkom sama odpravila izpodbijana upravna akta, nositi celotne svoje stroške sodnega postopka.

Ni dvoma, da je povod za tožbo v predmetni zadevi izključno v sferi tožene stranke, saj je tožnika kot uživalca pokojninske dajatve, po uradni dolžnosti za nazaj vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oz. ugotovila lastnost zavarovanca. Zaradi takšnega postopanja v predmetni zadevi (in številnih drugih) je prišlo celo do intervencije zakonodajalca, ki je sprejel novelo Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 97/2014; v nadaljevanju ZMEPIZ-1A). Novela ZMEPIZ-1A je toženemu zavodu eksplicitno naložila, da takšne posamične upravne akte odpravi in ugotovi, da prizadeti nimajo lastnosti zavarovanca.

Čeprav je torej tožena stranka upravni odločbi, ki sta bili predmet izpodbojne tožbe, na temelju ZMEPIZ-1A sama odpravila (z odločbo z dne 13. 1. 2015 - priloga B/2 sodnega spisa) še pred končanjem tega sodnega postopka in je s tem odpadel tudi pravni interes za vloženo izpodbojno tožbo, se v okoliščinah konkretnega primera ne more razrešiti odgovornosti za povzročene stroške tožniku. Sodna praksa namreč za krivdno ravnanje šteje tudi ne privolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek(1). V predmetni zadevi je tožnik v pisni vlogi z dne 16. 3. 2015 (listovna št. 26 sodnega spisa) izrecno izjavil, da tožbo iz spora o glavni stvari umika, vendar je tožena stranka umiku nasprotovala (listovna št. 29 sodnega spisa). Prav iz slednjega razloga pa je tudi po stališču pritožbenega sodišča o tožnikovih stroških sodnega postopka pravilno odločeno ob uporabi 156. člena ZPP. Ker ostale obširne navedbe tožene stranke, za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne, je morala tudi pritožba te stranke ostati brezuspešna.

8. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP pritoži obeh strank kot neutemeljeni zavrniti in potrditi stroškovni izrek sklepa sodišča prve stopnje.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je bilo potrebno hkrati izreči, da nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) npr. I Cpg 1486/1999; I Cp 341/2000