Jedro

Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar to, kot že navedeno, ne vpliva na njegov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot jih je tožnik postavil v tem sporu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka: - za ugotovitev, da med tožnikom in toženko od 6. 1. 2020 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik luške mehanizacije za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi; da je za ta čas dolžna toženka tožnika prijaviti v vsa obvezna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije; - ugotovitev, da je prišlo z dnem 17. 12. 2019 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja med tožnikom in toženko na drug način ter se to razveljavi; - da je dolžna toženka tožnika pozvati v delovno razmerje; - da je dolžna toženka tožniku za čas od 14. 9. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja oziroma po pogodbi o zaposlitvi, vključno z obračunom in izplačilom mesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane med delom, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas med tožnikom in toženko za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil (od leta 2016 voznik luške mehanizacije) za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi toženke za čas od 14. 9. 2009, izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto voznik tovornih vozil (od leta 2016 voznik luške mehanizacije) za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po kolektivni pogodbi toženke, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 14. 9. 2009 dalje, za delovno mesto voznik tovornih vozil (od leta 2016 voznik luške mehanizacije), vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto) za navedeno obdobje, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ugotovitev, da je med tožnikom in toženko z dnem 17. 12. 2019 prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na drug način, ki se razveljavi, priznanje vseh pravic in poziv na delo na delovno mesto voznik tovornih vozil (od leta 2016 voznik luške mehanizacije), vključno z obračunom in izplačilom vsakomesečnih plač (v višini 2.200,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, prehrane, regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco tudi od 17. 12. 2019 dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklep VDSS Pdp 1088/2018, sodba UP RS III U 10/2017). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili v razmerju med tožnikom in toženko vsi elementi delovnega razmerja. Izplačevanje plače pri tem ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organiziral tožnikov formalni delodajalec, njegova vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev, le da formalno ni bil agencija. Šlo je za delo na črno. Pogodba o zaposlitvi je kot vsaka pogodba, če nima pravne podlage, nična. Delo se v primeru elementov delovnega razmerja ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava (sodba VSRS VIII Ips 77/2018). V tem sporu je bistveno vprašanje, kdo je tožnikov dejanski delodajalec. To je toženka. Podjemne pogodbe, ki jih je sklepala, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Pogodbe o zaposlitvi, ki jih je družba, ki ni bila agencija, sklenila s tožnikom, da ga je napotila na delo k toženki, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi, ampak tudi kot oderuške pogodbe, zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršene so bile tožnikove ustavne pravice. Izhajati je treba iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri toženki. Možnost poklicnega in osebnega razvoja je neločljiv element človekovega dostojanstva (odločba US RS Up-183/97). Toženka mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in plačati vse prejemke; ugotovljen mora biti obstoj delovnega razmerja. Zaradi dela na črno je tožnik upravičen do prejemkov za celotno vtoževano obdobje, kar izhaja iz specialne ureditve ZPDZC-1. Spremembe zaposlitve tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri toženki. Toženka ga mora pozvati na delo in izpolnjevati svoje obveznosti do njega. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi delno zmotne materialnopravne presoje je zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo v celoti.

6. Tožnik je bil od 14. 9. 2009 do 5. 1. 2020 v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o. (po tožbi prva toženka, izbrisana dne 7. 4. 2022; tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 20. 4. 2022). Sodišče prve stopnje je iz edine predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 1. 2014 ugotovilo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas in polni delovni čas na delovnem mestu voznik priklopnega tovornega vozila X na področju B. ter da je bila določena minimalna plača 783,66 EUR bruto. Družba A., d. o. o., mu je 1. 12. 2019 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga; odpoved je bila tožniku vročena 6. 12. 2019; delovno razmerje mu je prenehalo 5. 1. 2020, kot je ugotovilo iz izpisa iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Od 6. 1. 2020 do 5. 7. 2020 je bil tožnik upravičenec do denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, od 6. 7. 2020 do 10. 8. 2021 je bil zavarovan kot družinski član preko C. C., od 11. 8. 2021 dalje pa je v delovnem razmerju pri družbi D., d. o. o. 7. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbo A., d. o. o., so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale; tožnik je bil pri njej v delovnem razmerju; na podlagi delovnega razmerja je bil vključen v obvezna zavarovanja. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki za čas, dokler mu delovno razmerje pri družbi A., d. o. o., ni prenehalo, ter s tem povezan zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco. Zahtevek za ugotovitev, da med pravdnima strankama obstoji pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje) je za čas do 5. 1. 2020 zavrnilo na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Pravilno je zavrnilo tudi zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi, ki materialnopravno ni utemeljen, saj ne gre za situacijo iz tretjega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

8. Tožnik je delo opravljal na območju toženke, s katero je imela družba A., d. o. o., sklenjene pogodbe o opravljanju storitev, čeprav ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). S toženko je sklepala pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Kljub temu ni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljala storitev, ampak je delavce (tožnika) napotila na delo k toženki. Formalni tožnikov delodajalec, družba A., d. o. o., je po vsebini opravljala dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (toženki). Tožnik je delo pri toženki opravljal trajno, ne začasno, pri čemer je bil namen toženke, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dejstva, da je pogojevala sklenitev pogodb o opravljanju storitev, v tem, da iz poslovanja izključi družbe, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu.

9. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VS RS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu ZDR-1, in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model tožnikovih formalnih delodajalcev, toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

10. Pogodbeno razmerje tožnika z družbo A., d. o. o., je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar to, kot že navedeno, ne vpliva na njegov položaj delavca za čas, ko je bil vključen v obvezna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot jih je tožnik postavil v tem sporu.

11. Dejstvo, da tožnik v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani družbe A., d. o. o., ni uveljavljal sodnega varstva, za odločitev o njegovih zahtevkih, vključno z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja na drug način z dnem 17. 12. 2019, ni bistveno. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje pri toženki ne bi zakonito prenehalo na podlagi odpovedi, podani s strani njegovega formalnega delodajalca. Od prenehanja delovnega razmerja lahko od toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavlja priznanje delovnega razmerja in s tem povezane pravice.

12. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika od 6. 1. 2020 (niti ni obravnavalo toženkinega predloga za sodno razvezo), predvsem pa glede reparacije za ves čas opravljanja dela in nezakonitega prenehanja od 14. 9. 2009 dalje (in s tem povezanega ugovora zastaranja), je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru bolj ekonomična.

13. Ker sicer niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo delno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o zavrnitvi zahtevka za izročitev pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri toženki ter s tem povezan zahtevek za prijavo v socialna zavarovanja z vpisom delovne dobe v matično evidenco do 5. 1. 2020; 353. člen ZPP).