Jedro

Ker je tožeča stranka sama navedla, da je prišlo do izpada dohodka pri obeh poslih v mesecih novembru in decembru, ji je torej takrat škoda nastala s strani tožene stranke.

Tožeča stranka bi morala tožbo na plačilo odškodnin iz naslova izpada dohodka pri poslu z vinom in pri poslu s kompotom vložiti bodisi v novembru 1995 oziroma v mesecu decembru 1995. Z vložitvijo tožbe bi v smislu 388. člena ZOR prišlo do pretrganja zastaranja.

Če ima tožeča stranka blokiran žiro račun vse do danes pa le-ta ne more biti več posledica predložitve akceptnih nalogov tožene stranke na vnovčenje v letu 1992, za katere sama tožeča stranka v pritožbi trdi, da jih je tožena vrnila dne 2.7.1993. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno sklepalo, da v času od prenehanja blokade naprej ne more biti podana vzročna zveza med zatrjevanim izpadom dohodka tožeči stranki pri sklepanju poslov preko drugih firm in ne tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zahteva tožene stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke iz naslova izpada dohodka ter delno iz naslova neupravičeno odtegnjenih sredstev z žiro računa zavrnilo v višini 7.750.960,00 SIT ter za zakonske zamudne obresti od zneskov 5.779.300,00 SIT od 5.12.1993 ter od zneska 1.971.660,00 SIT od 30.4.1998 do plačila (1. točka izreka).

Obrazložilo je, da sta zneska 1.408.520,00 SIT in 1.281.480,00 SIT zastarana, glede zahtevka na plačilo 720.000,00 SIT je ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi pravnomočnega sklepa v zadevi VIII Pg 1525/92 tožeči stranki sporna akceptna naloga vrnila, kar pomeni, da sploh nista bila vnovčena. Glede plačila zneska 1.971.660,00 SIT pa ni podana vzročna zveza med blokado žiro računa tožeče stranke iz jeseni 1992 in zatrjevano škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki šele v letu 1998. Kar se tiče (valoriziranega) zneska 2.572.300,00 SIT pa je tožena stranka tožeči do 11.3.1991 vrnila nominalno le 497.000,00 takratnih din, medtem ko tožena stranka ni dokazala plačila še razlike v višini 203.000,00 din (sedaj SIT). Zato je v tem delu (2. točka izreka) sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1993 do plačila. Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 297.770,00 SIT pravdnih stroškov v 8 dneh.

Zoper 1. točko izreka se je tožeča stranka pritožila smiselno iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 353. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, upošteva predlagane dokaze v pritožbi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrne v ponovno reševanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke v skupni višini 7.953.960,00 SIT s pripadki. Zato sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je lahko odločalo le o pritožbi tožeče stranke v zvezi z 1. točko izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 7.750.960,00 SIT s pripadki, ne pa tudi za razliko do zneska 11.374.966,92 SIT, kot je pritožnik postavil dodatni tožbeni zahtevek v pritožbi zoper sodbo. Za omenjeno razliko namreč tožbeni zahtevek v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil postavljen, zato tudi ni mogel biti zajet v sodbi sodišča prve stopnje. Vsa nova dejstva, ki jih je pritožnik navedel v pritožbi kot tudi vsa na novo priložena dokazila (v prilogi k pritožbi A/67 - A/88) sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni moglo upoštevati. Med pravdnima strankama je namreč tekel postopek v gospodarskem sporu, v slednjem pa se lahko po prvem odstavku 496. a člena ZPP/77 v pritožbi navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

Pritožnik pa niti ni zatrjeval, da predloženih dokazil k pritožbi ni mogel predložiti do konca glavne obravnave.

Glede posameznih zavrnjenih zneskov tožbenega zahtevka pa sodišče druge stopnje odgovarja na pritožbene navedbe: glede zatrjevane škode iz naslova izpada dohodka pri poslu z vinom v višini 1.408.520,00 SIT in pri poslu s kompotom v višini 1.281.480,00 SIT je pomembno glede začetka teka zastaranja zatrjevanje in dokazovanje tožeče stranke, kdaj je ta škoda nastala. Sama je navajala, da je nastala v novembru in decembru 1992. To pa pomeni, da ji je bila že v tistem času škoda znana v smislu prvega odstavka 376. člena ZOR. Zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka pojasnjuje, kdaj je prišlo do blokade in deblokade žiro računa, pravno nerelevantne. Ker je tožeča stranka sama navedla, da je prišlo do izpada dohodka pri obeh poslih v mesecih novembru in decembru, ji je torej takrat škoda nastala. Ravno tako je že takrat vedela, da naj bi ji škoda nastala s strani tožene stranke. Tako so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na čas blokade žiro računa in deblokade žiro računa, pravno neupoštevne. Tožeča stranka bi morala tožbo na plačilo odškodnin iz naslova izpada dohodka pri poslu z vinom in pri poslu s kompotom vložiti bodisi v novembru 1995 oziroma v mesecu decembru 1995. Z vložitvijo tožbe bi v smislu 388. člena ZOR prišlo do pretrganja zastaranja. Tako so neutemeljene tudi pritožbene trditve, v katerih pritožnik povzema časovni tek dogodkov pri odločanju Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku odločanja o začasni odredbi (opr. VIII Pg 1525/92). S predlogom za izdajo začasne odredbe z dne 19.11.1992 je bila namreč vložena tožba na vračilo akceptnega naloga in predlagana izdaja začasne odredbe na prepoved vnovčenja akceptnih nalogov. Ta postopek pa ni bil v neposredni povezavi z zahtevkom tožeče stranke na plačilo odškodnine v tem postopku.

Odškodnina zaradi izpada dohodka v letu 1998 kot posledica blokade iz leta 1992 tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti v vzročni zvezi, saj sta bila na podlagi sodbe na podlagi pripoznave v zadevi VIII Pg 1525/92 akceptna naloga tožeči stranki vrnjena v letu 1993 ter je bila že blokada tudi odpravljena. Če ima tožeča stranka blokiran žiro račun vse do danes pa le-ta ne more biti več posledica predložitve akceptnih nalogov tožene stranke na vnovčenje v letu 1992, za katere sama tožeča stranka v pritožbi trdi, da jih je tožena vrnila dne 2.7.1993. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno sklepalo, da v času od prenehanja blokade naprej ne more biti podana vzročna zveza med zatrjevanim izpadom dohodka tožeči stranki pri sklepanju poslov preko drugih firm in ne tožeče stranke.

Kar se tiče zamudnih obresti od zneska 203.000,00 SIT pa tožeča stranka sama v pritožbenih navedbah pod 2. točko priznava, da je bil tek zamudnih obresti z dne 5.12.1993 kot je bil naveden v tožbenem zahtevku, napačen. Šele v pritožbenih navedbah popravlja te zakonske zamudne obresti za čas od 11.10.1990. Kot je bilo že povedano lahko pritožbeno sodišče preizkuša le dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje in ne more tožeča stranka v pritožbenem postopku postavljati novih zahtevkov, kar je storila v točki 2 pritožbe. Tudi dokazila k pritožbi so novi dokazi, ki so nedovoljeni na podlagi prvega odstavka 496. a člena ZPP.

Zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP.

Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni v tistem delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, to je za znesek 203.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1993 dalje do plačila, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podrejeno je predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na zadnji glavni obravnavi dne 15.1.1999 (redna št. 21) je pooblaščenec tožene stranke izjavil, da je bilo tožeči stranki nakazanih tudi 203.000,00 SIT. Vendar pa ni razpolagal z dokazili, s katerimi bi moral dokazati svoje trditve. Ker mora po 1. odstavku 299. člena ZPP vsaka stranka v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo, da tožena stranka dejstva, s katerim je navajala, da je tožeči stranki vrnila tudi znesek 203.000,00 SIT, ni dokazala. Niso utemeljene njene pritožbene trditve, da je že iz predhodnih pravdnih postopkov to razvidno. To namreč ne izhaja tudi iz listin v spisu, priloženem k obravnavani zadevi pod opr. št. VIII Pg 1525/92. V tej pritožbi priloženih dokazil (v prilogi B/2-3) pa sodišče druge stopnje ne more upoštevati, saj gre za nedovoljene dokaze v smislu prvega odstavka 496. a člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pri odločanju ni prekršilo določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

Zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ji pritožbeni stroški ne pripadajo (prvi odstavek 166. člena ZPP).