Jedro

Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil v mesecu juliju 2015, pred tem pa še kaznivi dejanji leta 2014 in 2013, kar povzema tudi pritožba, v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa je po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35709/2014 z dne 6. 3. 2015, ki je postala istega dne pravnomočna, tekla preizkusna doba, torej je obravnavano kaznivo dejanje storil kljub temu, da mu je bila izrečena sankcija opozorilne narave, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Upravičeno je zaključilo, da izrečene pogojne obsodbe obdolženca očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj in zato ponovni izrek sankcije opozorilne narave ne bi bil primeren.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 120,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 18853/2018 z dne 12. 11. 2020 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona v znesku, ki bo odmerjen naknadno s posebnim sklepom, po drugem odstavku 105. člena ZKP je dolžan oškodovanki B. B. vrniti znesek 5.226,75 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 25.273,25 EUR pa je bila slednja napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče sankcijo opozorilne narave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolžencu izrečena zaporna kazen je glede na okoliščine konkretnega primera po oceni pritožbe prestroga. Ugotovitve sodišča prve stopnje o predkaznovanosti obdolženega A. A. so utemeljene in nesporne, a jim je sodišče dalo preveliko težo, saj je prezrlo, da se obsodba po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru K 81/2007 z dne 12. 11. 2008 nanaša na kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno leta 2007 oziroma pred 14 leti, po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 36447/2011 z dne 14. 6. 2012 se nanaša na kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno 19. 4. 2009 oziroma pred 11 leti, po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35709/2014 z dne 6. 3. 2015 na kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno 10. 2. 2014 oziroma pred 7 leti in da se obsodba za kaznivo dejanje po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 20549/2015 z dne 16. 2. 2017 nanaša na kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno 30. 3. 2013 oziroma pred 8 leti. Navaja, da je obdolženec kazen po prej navedeni sodbi z dne 12. 11. 2008 v celoti prestal v letu 2010, po sodbi z dne 14. 6. 2012 pa v letu 2014. Pritožba želi poudariti, da je od storitve kaznivih dejanj, izrekov sodb in prestanih kazni po teh sodbah preteklo veliko let in da je obdolženec zadnje kaznivo dejanje storil pred več kot 6 leti in od takrat ni storil nobenega kaznivega dejanja več, kar po njeni oceni jasno kaže na to, da je odločitev sodišča, da obdolžencu v obravnavani zadevi izreče neprostostno kazen, napačna. Ker v zadnjih 6 letih ni storil nobenega kaznivega dejanja, pa je zmoten tudi zaključek v napadeni sodbi, da z dosedanjim življenjem ni dal upanja, da bi ga že pogojna kazen zapora lahko odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj. Navaja še, da si je obdolženec uredil življenje, da ne namerava ponavljati kaznivih dejanj, da se je poročil in ima redno zaposlitev ter je izredno kritičen do svojega preteklega ravnanja, kar potrjuje dejstvo, da je oškodovancema C. C. in B. B. vrnil 14.500,00 EUR od posojenih 19.726,75 EUR, in ker je poročen, zaposlen in skrbi za ženo ter ji pomaga pri vzgoji njenih otrok, bi bil učinek zaporne kazni nasproten od želenega pozitivnega vpliva, ki bi ga moral doseči, saj bi obdolženca izvrševanje kazni zapora iztrgalo iz njegovega socialnega in delovnega okolja in bi izgubil zaposlitev ter s tem dohodek, kar bi lahko vodilo v večje in resnejše težave tako v njegovem partnerskem odnosu kot v družinskem življenju. Zadostoval bi izrek sankcije opozorilne narave.

5. Pritožba nima prav. Obdolženec je obravnavano kaznivo dejanje storil v mesecu juliju 2015, pred tem pa še kaznivi dejanji leta 2014 in 2013, kar povzema tudi pritožba, v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja pa je po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 35709/2014 z dne 6. 3. 2015, ki je postala istega dne pravnomočna, tekla preizkusna doba, torej je obravnavano kaznivo dejanje storil kljub temu, da mu je bila izrečena sankcija opozorilne narave, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri izbiri in odmeri kazenske sankcije. Upravičeno je zaključilo, da izrečene pogojne obsodbe obdolženca očitno niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj in zato ponovni izrek sankcije opozorilne narave ne bi bil primeren. Tretji odstavek 58. člena KZ-1 namreč določa, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, takšnega zaključka pa sodišče prve stopnje, glede na obdolžencu doslej izrečene obsodilne sodbe, ni moglo sprejeti. Poudarki pritožbe glede poteka časa od zadnje storitve kaznivega dejanja ne morejo omajati pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča, da izrek pogojne obsodbe pri obdolžencu iz navedenih razlogov ne bi bil utemeljen. Pri odmeri zaporne kazni pa je kot olajševalno okoliščino pravilno in v ustrezni meri upoštevalo, da je oškodovancema pretežni znesek navedene škode poravnal, kot obteževalni okoliščini pa njegovo predkaznovanost ter relativno visoko premoženjsko korist, ki jo je pridobil z obravnavanim kaznivim dejanjem in mu je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja ter stopnje njegove krivde izreklo povsem ustrezno zaporno kazen. Izrečene kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 6. Po obrazloženem, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

7. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo na podlagi tarifnih številk 7111 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri tem pa je upoštevalo obdolženčevo premoženjsko stanje in trajanje ter zapletenost pritožbenega postopka (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).