Jedro

Obstoj pooblastilnega razmerja je vprašanje materialnega in ne procesnega prava, čeprav je tožnik nastopal kot pooblaščenec v upravnem postopku.

Pooblastiteljeva skrbnost terja, da se seznani z dejanji in dosežki svojega pooblaščenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Pokojna A. Ž. (tožnikova pravna prednica) je s tožbo, vloženo 27. 12. 2011, zahtevala plačilo škode zaradi izgube dohodka, ki bi ga dobila z oddajo vrnjene nepremičnine v najem, a tega zaradi napake pri vrisu nepremičnine ni mogla uresničiti, sprva nerazdelno od Republike Slovenije in Občine A. Zoper slednjo je tožbo umaknila, sodišče pa je postopek v tem delu ustavilo. Tožena Republika Slovenija je ugovarjala zastaranje.

2. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnikova pravna prednica tožbo vložila po preteku treh let od njene seznanitve s škodo in storilcem, ki je nastopila z dnem vročitve obvestila Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) o odpravi napake tožniku, to je januarja 2007. 3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, trditve, da naj bi toženka z dopisom z dne 23. 12. 2011 pripoznala dolg, pa označilo kot nedopustne pritožbene novote.

4. Revizijo vlaga tožnik. Meni, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, kar ima za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Najprej sta napačno uporabili pravila vročanja in sta zmotno šteli, da je bila pokojna tožnica obveščena o odpravi napake 10. 1. 2007, ko je na naslovu svojega stalnega bivališča prevzel obvestilo GURS, s katerim je bila odpravljena napaka. To je v nasprotju s pravili vročanja v drugem upravnem postopku. Po njegovi oceni je napačen tudi zaključek sodišč nižjih stopenj, da je bil pooblaščen za sprejem pošte v imenu matere, saj takega pooblastila v upravnem spisu GURS ni imel, pravno nepomembno pa je, da naj bi zanjo urejal nekatere druge pravne posle (še zdaleč pa ne vseh, kot zmotno in brez ustrezne trditvene in dokazne podlage ugotavlja sodišče prve stopnje, kar je tudi kršitev 202. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Enako nepomembno je, da naj bi GURS opozoril na napako, saj jo je bila dolžna popraviti po uradni dolžnosti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nato pa svoje obvestilo poslati v skladu z določbami Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja, da ni pomembno, kje je imela pokojna določen čas prijavljeno začasno bivališče. Ker pokojni to obvestilo ni bilo nikoli vročeno po pravu, sta sodišči nižjih stopenj napačno šteli, da je bila o tem obveščena, ko je njeno pošto prevzel sam, in napačno uporabili dokazni standard prepričanja, ki ni izpolnjen. Prav tako nepomembne in z vsemi, v opombah navedenimi postopkovnimi kršitvami obremenjene so tudi njune špekulacije, da pokojna že od leta 2001 ni videla brati. Če je GURS napravila napako pri vročanju, je zanjo odgovorna. Odgovornosti pa ne nosi sam, saj ne izvršuje nobenih javnih pooblastil, niti ni imel pooblastila za zastopanje matere pred GURS. Ta se je z odpravo napake seznanila šele, ko je to nepremičnino s pogodbo z dne 3. 12. 2009 prodala T. Vztraja, da je toženka z dopisom z dne 23. 11. 2011 pripoznala svoj dolg, in opozarja, da je bil dopis priložen že tožbi, kasneje pa je podal le svoje materialnopravno naziranje glede njegove vsebine. Zaključuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb, ki so odločilnega pomena, kot jih je konkretiziral v pritožbi, sedaj pa v reviziji, in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ki je vodila do nezakonite in nepravilne sodbe. Če je vedel kaj več in prej, kot je to izvedela njegova mati, to njenega (sedaj pa njegovega) pravnega položaja ne more obremenjevati. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev. Zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov.

5. Toženka na vročeno tožnikovo revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po pravilu iz prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (subjektivni zastaralni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni zastaralni rok). Vsak izmed njiju teče neodvisno od drugega, tožnik pa s tožbenim zahtevkom lahko uspe le, če ni pretekel nobeden od njiju. Da je za škodo in storilca tožnik izvedel, pa sodna praksa šteje tudi, če bi zanju glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel izvedeti. Tudi od oškodovanca se namreč pričakuje določena stopnja skrbnosti.(1) Ker je tožnik dedič po pokojni, je treba presoditi, kdaj je za škodo in tistega, ki jo je povzročil, izvedela oziroma bi ob zadostni skrbnosti lahko izvedela pokojna. Bistvo tožnikove revizije je v očitku o zmotnosti stališča sodišč nižjih stopenj, da se je pokojna s škodo in povzročiteljem škode seznanila že januarja 2007, ko je bilo obvestilo o odpravi napake, na podlagi katerega je po tožbenih trditvah pokojna lastninsko pravico na nepremičninah lahko pričela uživati v vseh njenih prvinah, vročeno njemu.

8. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik za pokojno urejal pravne zadeve (tudi) pred GURS. Na to sta tožnik in revizijsko sodišče vezana (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po mnenju revidenta pa sta sodišči nižjih stopenj z ugotovljenim (predvsem pri tožnikovem zastopanju pokojne v vseh pravnih zadevah) prestopili trditveno in dokazno podlago. Ker je za konkreten primer odločilno le, ali je tovrstno razmerje med tožnikom in pokojno obstajalo v upravnem postopku, bo revizijsko sodišče presodilo le obstoj kršitve in pravilnost njenega uveljavljanja v tem delu. Tovrsten tožnikov očitek je lahko naslovljen le na postopanje sodišča prve stopnje, saj naj bi najprej to prestopilo trditveno podlago in tudi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijo pa je dopustno vložiti le zaradi relativnih bistvenih kršitev določb, ki jih stori sodišče druge stopnje.(2) Zakaj in kako je to zatrjevano kršitev storilo, revident ne pojasni in ne zadosti zahtevi po obrazloženem revizijskem grajanju postopkovnih kršitev, na katere revizijsko sodišče pazi le v mejah revizijskih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP). Tožnik tudi ni pojasnil vpliva te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe. Zahtevi po obrazloženi graji ni zadostil niti s sklepnim, splošnim sklicevanjem na to, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih odločilnih pritožbenih navedb, ki jih je ponovil v reviziji. Obveznost sodišča odgovoriti na trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave iz 5. člena ZPP, ki pa ni absolutna. Če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno niso odločilna, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.(3) Da bi revizijsko sodišče lahko preizkusilo, ali je bilo pritožbeno sodišče na posamezen tožnikov očitek dolžno odgovoriti, ali je torej pravno odločilen, bi revident moral natančno pojasniti, na katerega ni dobil odgovora.

9. Zaključek pritožbenega sodišča o zastaranju je tudi dovolj obrazložen, saj za to zadošča, da je pojasnilo, zakaj šteje, da je zastaranje pričelo teči že januarja 2007. Ker je tožniku tudi očitalo, da je trditve o pripoznavi dolga podal prepozno, šele v pritožbi, s svojim revizijskim vztrajanjem, da je toženka podala ustrezno izjavo volje, ne more uspeti. Za to bi moral najprej izpodbiti pravilnost razlogov pritožbenega sodišča, da so njegove trditve o toženkini izjavi (in ne zgolj njegovo materialno naziranje, kot to poimenuje) prepozne. Tega ni zmogel z opozorilom, da je dopis, na katerega se v zvezi s tem sklicuje, priložil že tožbi. Ločevanje strankinega procesnega bremena je po sodni praksi že ustaljeno razdeljeno na trditveni in dokazni del.(4) S predloženim dokazom pa tožnik še ni pravočasno zadostil svojemu trditvenemu bremenu.

10. Vsakršna izjava volje se lahko sprejme ali da po zastopniku, pravica zastopati pa lahko temelji tudi na izjavi zastopanega, s katero drugemu podeli upravičenost za zastopanje - pooblastilu (69. in 74. člen OZ). Tudi predlog oziroma zahtevo, naj upravni organ odpravi napako, ki jo je storil ob vrisu nepremičnin, je mogoče podati po pooblaščencu. Vsakršna pooblaščenčeva izjava volje ali njen sprejem v imenu pooblastitelja se lahko odraža le v pooblastiteljevem pravnem položaju (70. člen OZ). Obstoj pooblastilnega razmerja je vprašanje materialnega in ne procesnega prava. Čeprav je tožnik nastopal kot pooblaščenec v upravnem postopku, določbe ZUP na obstoj pooblastilnega razmerja ne vplivajo, tudi ne pravilnost v njem opravljene vročitve. Ta je lahko pomembna za presojo procesne pravilnosti upravnega postopka, ki pa v tem postopku ni odločilna in je stvar pravnih sredstev upravnega postopka. Tožnik (oziroma pred njim pokojna) namreč ne zahteva povračila škode, ki bi nastala zaradi napak v postopku, na prvem mestu zaradi napačnega vročanja. Pač pa povračilo škode, ki je pokojni, po kateri tožnik nastopa kot dedič, nastala zaradi napačnega vrisa v mapne kopije in je bil v tem upravnem postopku popravljen. Obstoj pooblastilnega razmerje med njima je zato odvisen le od izpolnjevanja zahtev obligacijskega prava. Zato ugotovitev, da je tožnik v upravnem postopku nastopal za pokojno, ne more biti obremenjena niti z uporabo napačnega dokaznega standarda, ki jo tožnik pripisuje napačnemu vročanju v upravnem postopku. Revizijsko sodišče se iz nanizanih razlogov do kršitev procesnega upravnega prava ne bo nadaljnje opredeljevalo.

11. Tožnikovo sklicevanje, da pooblastila za materino zastopanje v upravnem postopku ni imel, je (poleg nerelevantnega očitka procesne napake v upravnem postopku) mogoče razumeti tudi kot njegovo materialnopravno izhodišče, da bi za zastopanje potreboval pisno pooblastilo. Določbe materialnega prava zahteve po pisni izjavi zastopanega, naj voljo v pravnem prometu zanj sprejema in podaja pooblaščenec, praviloma ne postavljajo. Zakonodajalec je sicer določil izjeme, ko mora biti takšna izjava podana v oblični obliki, in izhajajo iz predpisane obličnosti pravnega posla, za katerega se daje oziroma sprejema izjava volje (75. člen OZ), ki v tem primeru ni podana. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da je tožnik kot pooblaščenec pokojne nastopal pred upravnim organom toženke, je zato pravilen.

12. Tudi presoja skrbnosti oškodovančevega ravnanja je vprašanje materialnega prava. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču sodišč nižjih stopenj, da bi ob zadostni skrbnosti pokojna za nastalo škodo in tistega, ki jo je povzročil, izvedela lahko najpozneje januarja 2007, ko je bilo njenemu pooblaščencu - tožniku, ki je zanjo nastopal pred upravnim organom, vročeno obvestilo o odpravi napake. Pa tudi že prej, vsaj ko je tožnik v njenem imenu pristopil k upravnemu organu, naj napako odpravi. Obveznost GURS odpraviti napako na njeno skrbnost ne vpliva. Če se s škodo kot pooblastiteljica ni seznanila, gre na njen račun. Pooblastiteljeva skrbnost namreč terja, da se seznani z dejanji in dosežki svojega pooblaščenca. Ker je tožbo vložila šele decembra 2011, je tudi zaključek sodišč nižje stopnje, da je njena odškodninska terjatev zaradi poteka triletnega subjektivnega zastaralnega roka zastarala, pravilen.

13. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Pri tem ni odgovarjalo na preostale tožnikove navedbe, saj ne morejo vplivati na odločitev.

14. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Primerjaj Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 479. Op. št. (2): Primerjaj Ude v pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 544. Op. št. (3): Primerjaj Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 300 in naslednje.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011, II Ips 4/2014 z dne 10. 7. 2014, VIII Ips 125/2013 z dne 10. 2. 2014, ...