Jedro

Pogodba (o dodelitvi rabe zemljišča) po vsebini ni bila taka, da bi ustrezala „absolutnemu stvarnopravnemu upravičenju“, ki bi ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Zato ni prenašala pravice uporabe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. tč. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi v tem delu („Tožnica je pridobila lastninsko pravico na parc. 1038/9 v k. o. X, in sicer z uveljavitvijo zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)“).

II. Tožnica mora toženki plačati 3273,76 EUR stroškov postopka (vključno s pritožbenimi), v roku 15 dni, če zamudi pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini v k. o. X, parc. 1038/9, in sicer z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) (II.), pred tem zavrnilo pa zahtevek, da je postala lastnica te nepremičnine s priposestvovanjem (I.). Toženi stranki je naložilo povračilo 3509,08 EUR stroškov postopka (III.).

2. Proti sodbi se, obrazloženo zoper II. in III. točko, pritožuje toženka, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Najprej očita, da izrek sodbe nasprotuje samemu sebi, saj sodišče najprej zavrne zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnice, nato pa mu ugodi. Nato očita, da ni odločilo o spremembi tožbe, čeprav je odločilo o spremenjenem podrednem zahtevku, kar vidi pritožba kot relativno kršitev, ki je prerasla v absolutno po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pri čemer se sklicuje na odločbo tukajšnjega sodišča I Cpg 277/2016. Nadalje navaja, da je sodba zanjo presenečenje, saj je sodišče mimo trditev obeh strank navedlo in izhajalo iz tega, da naj bi bila nepremičnina podržavljena že leta 1947 in ne šele leta 1958. Sama zato ni imela možnosti zatrjevati ustreznih dejstev glede pogodbe iz l. 1952. Ta pogodba zato namreč ni veljavna, saj je ni sklenila prava oseba, in sicer Občina K. oz. njen pristojni organ. Samo ta bi lahko z oblastvenim aktom podelil pravico gradnje, saj je šlo za splošno ljudsko premoženje, nepremičnina pa je bila namenjena paši in ne gradnji počitniške hišice. Poleg tega pravica uporabe ne bi mogla preiti neodplačno. Potem pa obsežno navaja, da 25. 7. 1997, ko je začel veljati ZLNDL, ni bilo več nobene pravice uporabe, ker je sama že prej postala lastnica po Zakonu o zadrugah (28. 3. 1992) in se je kot taka tudi vpisala v zemljiško knjigo.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitane kršitve določb postopka niso podane. Izrek si ne nasprotuje, saj zavrnilni del temelji na priposestvovanju, ugodilni pa na podlagi ZLNDL, čeprav gre obakrat za ugotovitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje res ni izdalo posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe, vendar jo je očitno dopustilo, saj je o odločilo tudi o spremenjenem, dodanem podrednem zahtevku, ko je primarnega zavrnilo, kar je pravilno. Sklicevanje na odločbo tukajšnjega sodišča I Cpg 277/2016 ni primerno, saj se je tam (uspešno) pritožil tožnik, čigar spremembe tožbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V resnici je bila sprememba tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka na drugi pravni podlagi in z opisom podlage v zahtevek nepotrebna, ker pa jo je sodišče prve stopnje dopustilo, in ker je zahtevek v svojem bistvu ostal identičen - ugotovitev lastninske pravice, relativna kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa tudi ni bila storjena, saj je tožena stranka imela možnost obravnavanja zahtevka.

6. Med pravdnima strankama niso sporna, ali pa zanesljivo izhajajo iz listin, ki sta jih imeli stranki in sodišče prve stopnje pred očmi, naslednja v tej zadevi pravno pomembna dejstva: - s pogodbo 9. 8. 1952 je Pašna zadruga ... A. A.-ju, tožničinemu očetu, „dodelila rabo označenega zemljišča“, in sicer del zemljišča do 130 m2 parc. št. 1038 in 1039 za postavitev lesene mansardne planinske koče z betonskimi temelji za osebno prebivanje in prebivanje njegovih družinskih članov, dokler bo lesena stavba sposobna za prebivanje ob rednem vzdrževanju; - na podlagi te pogodbe je tožničin oče to kočo zgradil in jo imel v mirni posesti do svoje smrti, po njej pa prav tako tožničina mati in kasneje tožnica, vsaj do sporov v l. 2010; ves ta čas so se obnašali kot lastniki in plačevali ustrezne dajatve; - 26. 4. 1958 je Okrajni ljudski odbor K. izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je bilo za splošno ljudsko premoženje razglašeno nepremično premoženje, ki je zajemalo tudi predmetno nepremičnino - parc. št. 1038 in 1039, planina, X. - pri predmetni nepremičnini se je na predlog 20. 1. 2006 na podlagi 34. in 74. čl. Zakona o zadrugah izbrisala družbena lastnina in se je vpisala lastninska pravica toženke.

- pred tem je bila na podlagi odločbe 26. 9. 1962 toženka vpisana kot imetnica pravice uporabe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bila v zadnji alineji zgoraj omenjena odločba samo deklaratorne narave in da so bile nepremičnine podržavljene že z zakonom l. 1947, saj to izhaja že iz same dikcije odločbe. Takšno pravno naziranje zato za stranke ne more pomeniti presenečenja. Kot natančno in jasno razlaga sodišče prve stopnje na 8. strani obrazložitve svoje sodbe zgoraj, je bila odločba izdana na podlagi Zakona o upravljanju in gospodarjenju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Ur. l. LRS št. 7-18/56), iz čigar 1. odstavka izhaja, da se z njim ureja upravljanje in gospodarjenje s premoženjem bivših agrarnih skupnosti, ki je bilo po Zakonu o agrarnih skupnostih (Ur. l. LRS št. 52-323/47) razglašeno za splošno ljudsko premoženje. Z dnem uveljavitve Zakona o agrarnih skupnostih 20. 12. 1947 je vse premoženje agrarnih skupnosti ex lege postalo splošno ljudsko premoženje ne glede na to, ali je bilo kot tako vpisano v zemljiško knjigo ali ne.1

8. V 1. odst. 2. čl. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. čl. ZLNDL). Lastninjenje po ZLNDL pride torej v poštev le, če se družbena lastnina že pred tem ni preoblikovala po kakšnem drugem, specialnejšem predpisu. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sama postala lastnica sporne nepremičnine že pred uveljavitvijo ZLNDL, in sicer na podlagi 34. in 74. čl. Zakona o zadrugah (Ur. l. RS št. 13/92), ki je začel veljati 28. 3. 1992, kot to izhaja iz zemljiške knjige. Tožnica se zato ne more sklicevati na pridobitev svoje lastninske pravice na podlagi 1. odst. 2. čl. ZLNDL.

9. Pa tudi če bi bilo lastninjenje oz. vpis lastninske pravice na toženko iz kakršnegakoli razloga neveljavno (po mnenju senata bi morala sicer tožnica to dokazati in izpodbiti v ustreznem postopku), se tožnica po presoji senata ne bi mogla sklicevati na to, da je bila imetnica pravice uporabe ona, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Pri ugotavljanju, kdo je bil nosilec pravice uporabe v trenutku uveljavitve ZLNDL, bi bilo treba presoditi nekdanje predpise o razpolaganju in uporabi družbene lastnine, ki so bili podlaga za pridobitev teh pravic.2 Pri tem je treba upoštevati, kot pravi dr. Damjan, da „[s]e je pravica uporabe družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice. Upravičenj, ki so izvirala iz znane »triade« družbenolastninskih upravičenj – uporaba, upravljanje in razpolaganje – po njihovi vsebini, določeni v izvedbenih predpisih, ni (bilo) mogoče enačiti z upravičenji, ki jih imajo v pogledu svojih stvari pravi lastniki.3 Pravica uporabe je bila družbenolastninski pravni odsev »dela z družbenimi sredstvi«.4 Bistveno je torej, kdo je družbena sredstva uporabljal, katera družbena pravna oseba je z njimi opravljala svojo funkcijo. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe (ki je bila zasnovana kot izrazito ekonomska kategorija ter zato neločljivo in organsko vezana na svoje ekonomsko bistvo).5"6 Res je tudi, da se je pravica uporabe lahko in se pogosto tudi je prenašala izvenknjižno. Vse to bi sicer lahko govorilo v prid tožnice.

11. Vendar pa kljub izvenknjižnem prenašanju pravice uporabe vsakršne posesti in dejanske uporabe neke nepremičnine v družbeni lastnini še ni mogoče enačiti s pravico uporabe kot podlage za lastninjenje po ZLNDL. Oseba, ki se sklicuje na izvenknjižno pridobitev pravice uporabe, mora to izkazati z ustreznimi listinami, kakršne bi omogočile vpis te pravice v zemljiško knjigo. Za veljaven prenos pravic uporabe je bila potrebna ustrezna pravna podlaga v obliki odločbe ali pogodbe.7 Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL)8 je določal, da se pravica uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, vknjiži na podlagi pravnomočne odločbe, s katero sodišče ali drug pristojen organ ugotavlja, da ima neka pravna oseba to pravico, pa tudi na podlagi overjene pogodbe, kadar zakon določa, da se ta pravica lahko prenese s tako pogodbo (4. člen).

12. Pogodba tožničinega prednika pa ni bila tak naslov, kot to pravilno presodi že sodišče prve stopnje ob odločanju o izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje. Prav ima zato pritožba, da bi lahko o tem (o prenosu pravice uporabe) odločil le pristojni organ Občine K. In četudi bi šteli, da je po prehodu v splošno ljudsko premoženje pravica uporabe izvenknjižno nekako prešla na Pašno zadrugo ..., ki je sklenil pogodbo s tožničinim prednikom, bi bilo treba ugotoviti, da pogodba po vsebini ni bila taka, da bi ustrezala „absolutnemu stvarnopravnemu upravičenju“, ki bi ga omejevala le nekdanja pravila o družbeni lastnini. Zato ni prenašala pravice uporabe. Pogodba namreč izrecno govori (le) o dodelitvi rabe zemljišča in jo tudi natančno določi. Določeno je bilo, kdo in na kakšen način lahko zemljišče uporablja in tudi, koliko časa (dokler bo lesena stavba sposobna za prebivanje ob rednem vzdrževanju).

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. al. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek.

14. Ker je se je toženka uspela ubraniti, ji je tožnica dolžna povrniti vse za pravdo potrebne stroške, vključno s pritožbenimi (1. odst. 154. čl. ZPP). Toženki se priznajo naslednji stroški po veljavni Odvetniški tarifi: 700 tč. za odgovor na tožbo, 700 tč., za prvo vlogo, 700 tč. za prvi narok, trajanje 100 tč., za drugo vlogo 525 tč., za tretjo vlogo 350 tč., drugi narok 350 tč., trajanje 150 tč., sestava pritožbe 875 tč., 2% materialnih stroškov in 22 % DDV, ter sodno takso za pritožbo, skupaj 3273,76 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Prim. tudi VS RS Sodba II Ips 382/2008 z dne 16.12.2010, točka 11. 2 Sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 in II Ips 785/2009 z dne 28. 1. 2010, deveti odstavek. Glej tudi odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1381/08-13 z dne 23. 9. 2009, enajsti odstavek, in Up-2677/08-21 z dne 15. 4. 2010, štirinajsti odstavek. 3 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-77/93, z dne 6. 7. 1995, dvajseti odstavek. 4 ZZD je tako zasnovo izražal v VI. poglavju, ko je sredstva družbenih pravnih oseb, imenovana »družbena sredstva«, opredelil kot tista, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi in so materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 559/2005 z dne 6. 12. 2007. 6 M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 129. 7 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 389/2006 z dne 11. 12. 2008, deveti odstavek. 8 Uradni list SRS, št. 43/1973. 9 Prim. M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011, str. 129.