Jedro

Starost ploda ni pomembna, kajti gre za izgubo nerojenega otroka, kar pomeni razočaranje, da otroka ne bo rodila in prav zato tožnici odškodnina gre. Sama navezanost na otroka pa ni edini argument za določitev odškodnine, temveč tudi pričakovanje, da bo otrok rojen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 6.000,00 EUR (namesto 8.000,00 EUR).

V ostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Intervenientka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 8.000,00 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.3.2003 od 28.3.2003 do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obrestih v 15-tih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper to sodbo sta se pritožili tožeča stranka in intervenientka na strani tožene stranke Z. d.d.. Tožnica v pritožbi navaja, da nima posebnih pripomb na ugotovljeno dejansko stanje, vendar so v določenih postavkah neskladnosti, ki jih izpostavlja. Tožnica je izvedela za svojo nosečnost pred nastopom škodnega dogodka, ne pa šele po tem dogodku. Odpadejo torej vsi zavrnilni razlogi, ki zmanjšujejo stopnjo tožničine prizadetosti. 25.3.1997 je bila postavljena diagnoza grozečega splava. Tožnica je vedela za svojo nosečnost pred tem datumom. Sodišče je sicer sledilo mnenju izvedencev, vendar v določenih segmentih ni razsojalo pravilno o ugotovitvah poškodovanja hrbtenice. Dejstvo, da nekaj ni zapisano v zdravstveni dokumentaciji še ne pomeni, da se dogodek ni zgodil. Res je, da je zdravstvena dokumentacija osnova za izvedensko mnenje, če pa zapisa ni, mora izvedenec na podlagi svojih strokovnih izkušenj podati verjetnost takega dogodka ter stopnjo verjetnosti poškodbe (hrbtenice, čeprav klinično ni ugotovljena fizična okvara). Tožnica je popoln laik in če jo zdravnik ne bo ničesar vprašal, mu sama ne bo odgovorila, posebej ko gre za takšen primer in težave, kot jih je doživela tožnica. Tožnica se ne more strinjati z višino odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo. Sodišče bi se moralo posluževati povprečnih standardov, ki veljajo v Evropski skupnosti, katere članica je tudi Slovenija. V nasprotnem primeru bi se špekuliralo, da so slovenski državljani manj vredni ljudje. Kaj pomeni tožničina življenjska izkušnja o predmetnem dogodku in odmerjeni odškodnini ne bo nihče od udeležencev dojel dokler ne bo doživel takšno podobno življenjsko izkušnjo. V oči bode dejstvo, da so vse osebe v tem postopku ženske in verjetno tudi matere in s takšno odškodnino in odnosom rušijo samopodobo in lastno vrednost žensk. Po evropskih merilih bi bila odškodnina v predmetni pravdi vsaj desetkrat višja od vtoževane. Sodišče ugotavlja, da je soodgovornost tožeče stranke 20 %. Mogoče je to tudi res in bila bi tudi zadovoljna za 20 % nižjo odškodnino, če bi ji sodišče priznalo takšno odškodnino, kot jo je uveljavljala.

Intervenientka Z. pa v pritožbi navaja, da je tožeči stranki nesporni del odškodnine v znesku 3.600,00 EUR s pp plačala, v preostalem delu pa vlaga pritožbo. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da gre tožeči stranki odškodnina za duševne bolečine po 1. odst. 201. čl. ZOR, ker tožnica ni izgubila otroka, na katerega je bila že navezana in bi povzročil praznino v njenem življenju. Šlo je za odmrtje le nekaj tednov starega ploda, za katerega tožnica sploh ni vedela in zato ni mogoče govoriti o navezanosti med tožnico kot materjo in plodom kot otrokom. Nosečnost je bila še v tako zgodnji fazi, da je bil izid še zelo negotov in ni mogoče z gotovostjo trditi, da bi tožnica otroka donosila, če ne bi utrpela obravnavane poškodbe. Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da je odškodnina za izgubo nerojenega otroka po 1. odst. 201. čl. ZOR utemeljena le izjemoma in sicer v primeru, kadar gre za sedem ali več mesecev starega nerojenega otroka, ki ima že v tolikšni meri razvite življenjske funkcije, da bi v primeru, ko bi se rodil živ, lahko samostojno zaživel. Tožnica pa po 11. tednih nosečnosti takega pričakovanja še ni mogla imeti. Z zarodkom, ki je rasel v njej, a zanj ni vedela, tudi ni mogla vzpostaviti čustvene vezi. Psihične tegobe, ki so se pri tožnici pojavile po nesreči, pa je sodišče v preveliki meri že upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec psihiater je namreč ugotovil, da tožnica trpi za prilagoditveno motnjo. Gre za stanje subjektivne stiske in čustvene motnje, ki jo povzroči stresor. Sodišče v zvezi s tem ne bi smelo spregledati pojasnila izvedenca, da se le predpostavlja, da se je moteno psihično stanje pojavilo brez stresorja. Sodišče pri oceni odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, da je tožnica po ugotovitvi izvedenca že v osnovi čustveno manj zrela osebnost. Upoštevaje navedeno bi bila primerna denarna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR ob 20 % soodgovornosti pa 1.200,00 EUR. Sodišče je iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti ob zdravljenju prisodilo odškodnino tožnici v znesku 4.000,00 EUR, kar je ob upoštevanju 20 % soodgovornosti 3.200,00 EUR. Tožnica je utrpela zlom baze prvega členka palca leve noge, kar je izvedenec označil kot lahko telesno poškodbo. V zvezi z odmrtjem ploda v 11. tednu nosečnosti so tožnici opravili operativni poseg. Ob prihodu v bolnico je čutila bolečine, ki jih izvedenec opredelil kot blage. Po posegu so bili prisotni krči, za kar je tožnica prejela analgetik. Hospitalizirana je bila dva dni. Po določbi 200. čl. ZOR je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena na konkretno individualno prizadetost oškodovanca, vendar mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje. Sodišče je pri dosojanju odškodnine napačno uporabilo materialno pravo ter prisodilo odškodnino, ki presega odškodnino v podobnih primerih. V obravnavanem primeru gre za lahko telesno poškodbo in blage bolečine, zato bi bila primerna odškodnina 2.500,00 EUR, ob upoštevanju soodgovornosti pa 2.000,00 EUR, v presežku pa je neutemeljena.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba intervenienta pa je deloma utemeljena.

Obe pritožbi bo pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj, kajti sodbo izpodbijata vsaka iz svojega zornega kota in bo odgovor na posamezne pritožbene trditve tožeče stranke in intervenienta odgovor obema.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tudi tožnica deloma kriva za škodo in je njen delež ocenilo na 20 % (3. odst. 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se za ta primer uporablja glede ne določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Ni pa spora o tem, da je tožena stranka tožnici za škodo objektivno odgovorna (174. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za tožničin prispevek oz. krivdo, katerih pritožba tožnice ne izpodbija, trdi le, da se je mogoče tudi strinjati z njeno krivdo, če bi sodišče priznalo celotno odškodnino, kot jo je uveljavljala. To pa ni argument, ki bi ga pritožbeno sodišče lahko upoštevalo, saj ne izpodbija razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, katere sprejema tudi pritožbeno sodišče. Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi izgube nerojenega otroka pa je pravna podlaga v 201. čl. ZOR, na katero je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. V 1. odst. citiranega člena je določeno, da če nekdo umre, lahko sodišče prisodi njegovim ožjim družinskim članom (zakonci, otroci, starši) pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Ob škodnem dogodku je bila tožnica v 11. tednu nosečnosti in v posledici škodnega dogodka so ji morali narediti splav. Ob takih okoliščinah in pretrpljenih duševnih bolečinah, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnici pripada odškodnina. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlago tožene stranke, da tožnici odškodnina ne gre, ker je šlo šele za 11 tednov star plod, na katerega tožnica ni bila navezana in da bi ji kvečjemu šla odškodnina, če bi bil plod star 7 mesecev. Starost ploda po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembna, kajti gre za izgubo nerojenega otroka, kar pomeni razočaranje, da otroka ne bo rodila in prav zato tožnici odškodnina gre. Sama navezanost na otroka pa ni edini argument za določitev odškodnine kot trdi intervenientka, temveč tudi pričakovanje, da bo otrok rojen. Sicer pa ta okoliščina, na katero se sklicuje tožena stranka, lahko vpliva le na višino prisojene odškodnine, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru prisojena v primernem znesku.

Tožnica je uveljavljala odškodnino za trajne posledice in ponavljajoče se zdravstvene nevšečnosti (slabši vid, mravljinčenje rok, glavoboli, bolečina v rokah in nogah) in zahtevala odškodnino v znesku 7.792,94 EUR. Sodišče je takšen zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da vse težave, ki jih tožnica opisuje niso v vzročni zvezi z nezgodo. V pritožbi tožnica zatrjuje, da bi sodišče moralo upoštevati tudi njeno zaslišanje in ne samo mnenje izvedencev, ki sloni na medicinski dokumentaciji. Tem pritožbenim trditvam pritožbeno sodišče ne more slediti, kajti sodišče je tudi tožnico zaslišalo in na podlagi njenega zaslišanja ter na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da te težave, ki jih tožnica opisuje, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V izvedeniškem mnenju je izvedenec dr. J.B. izrecno navedel, da iz izvida kirurške specialistične ambulante ni podatkov o tem, da bi ob škodnem dogodku bila ugotovljena kakršnakoli poškodba, ki bi se odražala v slabem vidu, mravljinčenju rok, glavobolov, bolečinah v rokah in nogah. Je pa izvedenec tožnico tudi osebno pregledal, kar pomeni, da ne držijo trditve v pritožbi, da se je ta osredotočil samo na medicinsko dokumentacijo, v kateri pa ni nujno, da je vse zapisano.

Tožeči stranki pa je potrebno povedati tudi to, da sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva določba 200. čl. ZOR, po kateri se odmeri odškodnina glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Okvir torej določa zakon in slovenske družbene razmere in ne kot napačno zatrjuje v pritožbi tožeča stranka, da bi sodišče moralo prilagoditi odškodnine evropskim razmeram. Trditve tožeče stranke o prenizki odškodnini so pavšalne, zato jih ni mogoče upoštevati. Prav tako pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati trditev intervenientke, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka. Res je izvedenec psihiater ugotovil, da tožnica trpi za prilagoditveno motnjo in da gre za stanja subjektivne stiske in čustvene motnje, ki jo je povzročil stresor (splav). Psihične težave pa se ne bi pojavile, če ne bil šlo za sprožilni element, četudi je res in je sodišče prve stopnje jasno povedalo, da gre pri tožnici za čustveno manj zrelo osebnost. Čeprav so te predispozicije podane, je potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati, da je tožnica takšna osebnost in da duševne bolečine trpi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odškodnino, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje v znesku 2.500,00 EUR, ob upoštevanju tožničinega soprispevka pa v znesku 2.000,00 EUR.

Utemeljena pa je pritožba intervenientke, ko gre za višino odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela. Vse dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, le višino odškodnine je previsoko odmerilo. Pravilno namreč pritožba poudarja, da je pri tožnici šlo za lahko telesno poškodbo, da je med zdravljenjem tožnica trpela fizične bolečine srednje stopnje 2 dni, tri tedne pa bolečine lahke stopnje. Bila je dvakrat rentgensko slikana in imela je mavec. Imela pa je tudi bolečine zaradi grozečega splava v spodnjem delu trebuha, kar jih je izvedenec opredelil kot blage. Med operativnim posegom je prejela lokalni anestetik. Po posegu so bili prisotni krči in je tožnica prejela tudi analgetik. Zaradi splava je bila hospitalizirana dva dni, zapletov potem pa ni bilo. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti 2.500,00 EUR oz. ob ugotovljenem soprispevku tožnice 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi intervenientke deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR. Pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V odločitev o stroških postopka pa pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe ni posegalo, kajti četudi je nekoliko znižalo višino odškodnine, na odločitev prvostopnega sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka ni bistveno to vplivalo, glede na dejstvo, da je poglavitni del stroškov postopka odpadel na ugotavljanje temelja tožbenega zahtevka. Glede stroškov pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih intervenientka nosi sama, kajti z delnim uspehom v pritožbi ji niso nastali posebni stroški.