Jedro

Za škodo zaradi telesne poškodbe, ki jo je med šolskim odmorom povzročil mladoletni učenec srednje šole snažilki, odgovarja solidarno z njim šola, ki je za 500 dijakov izvajala nadzor le z enim učiteljem.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženca Ivan L. in Srednja šola X Ljubljana sta dolžna tožnici Jani H. nerazdelno plačati 624.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek zoper prvo in drugotoženca ter v celoti zoper tretjetoženca zavrne. Tožnica mora tretjetožencu F. L. povrniti pravdne stroške v znesku 24.210,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Ostale pravdne stroške na prvi stopnji nosita stranki vsaka svoje." V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba prvotoženca zavrneta. Drugotožena Srednja šola X Ljubljana mora tožnici povrniti 37.267,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve topnje odločilo, da mora prvi toženec tožnici plačati odškodnino 504.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preseku (do 1.300.000 SIT) je tožbeni zahtevek proti njemu zavrnilo, v celoti pa zoper drugo in tretjetoženca. Tožnici je še naložilo, da mora prvo in tretjetožencema solidarno povrniti 32.941,66 SIT pravdnih stroškov, stranskemu intervenientu pa 42.830,00 SIT. Proti sodbi se pritožujeta tožnica in prvotoženec. Tožnica uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, toženec pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka in podrejeno zmotno uporabo materialnega prava. Kot že v teku postopka tožnica vztraja pri svojem stališču, da sta poleg prvega toženca kot povzročitelja njene poškodbe, oškodninsko odgovorna tako tožena šola, ki ni zagotovila ustreznega nadzorstva nad dijaki, kakor tudi toženčev oče, ki sina ni primerno vzgajal. Pri tem podrobneje navaja in ponavlja okoliščine v podkrepitev takega stališča. Glede na ugotovljena dejstva ocenjuje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja prvotoženca, ki je bilo pobalinsko, sama pa ni sokriva. Razen tega meni, da ji je odškodnina v vseh postavkah prisojena v prenizkih zneskih, kar argumentira s podrobno analizo že ugotovljenih posledic. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi. Prvi toženec opozarja predvsem na nejasnost v razlogih izpodbijane sodbe, ki so med seboj v nasprotju. Zlasti to velja glede tožničine sokrivde, ki se omenja v treh različnih razmerjih: 20, 40 oz. 80 %. Sodišče pa tudi ni obrazložilo, zakaj je njegovo ravnanje ocenilo kot protipravno. V nadaljevanju z natančno in izčrpno razčlenitvijo poteka dogodka dokazuje, da je njegovo ravnanje vsekakor imelo vse elemente silobrana, ki po čl. 161. ZOR odgovornost za škodo izključuje. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prvotoženca pa ni utemeljena. Čeprav je delež tožničinega prispevka k nastanku škodnega dogodka v razlogih izpodbijane sodbe res v številkah oz. procentih večkrat različno naveden, pa pritožbeno sodišče v teh očitnih pomotah nikakor ne zasledi zatrjevane bistvene procesne kršitve, to je nejasnosti oz. nasprotij (13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP). Iz celotne obrazložitve namreč povsem nedvoumno sledi, da prvo sodišče tožničino sokrivdo ocenjuje z 20 %. Prav tako razmerje pa je glede na zanesljivo ugotovljen in v sodbi prepričljivo opisan potek dogajanja z obravnavanimi posledicami, po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ustrezno. Ne gre namreč prezreti, da je prav tožnica na nedvomno običajno smetenje in živahnost prvega toženca (in ostalih dijakov) reagirala ne samo s precej burnimi besedami, ampak tudi z mahanjem z metlo, za kar pa v dani situaciji res ni bilo videti razumnega razloga. Tožničino stališče o izključni toženčevi krivdi za nastanek škodnega dogodka torej ne vzdrži. Prav to pa po drugi strani velja tudi za toženčeve trditve o njegovem silobranu. Intenzivnost tožničinega opletanja z metlo namreč očitno ni bila tolikšna, da bi se toženec upravičeno čutil toliko ogroženega, da je moral tožnico odriniti, saj je gotovo imel možnost umakniti se iz območja oz. dosega metle. Ker pa se je odločil za to, da je tožnico kljub njeni starosti in telesni šibkosti odrinil, je s tem mogel predvideti posledice - njene telesne poškodbe. S prvostopenjsko oceno, ki torej silobran povsem opredeljeno izključuje, pritožbeno sodišče soglaša. Pritrditi pa je tožničini pritožbi potrebno glede soodgovornosti drugotožene stranke, to je Srednje šole X, katere učenec je bil takrat mladoletni prvi toženec v času nastanka škodnega dogodka. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) namreč v 1. odst. 167. člena jasno določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom šole, odgovarja šola, razen če dokaže, da je opravljala nadzorstvo na tak način kot je bila dolžna, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. V konkretni zadevi ni sporno, da je škoda nastala med šolskim odmorom, torej v sklopu učnega procesa, med katerim so dijaki vsekakor pod nadzorstvom šole. Tega tudi ne spremeni dejstvo, da se je dogodek odigral na sosednjem stopnišču stavbe, v kateri je šola, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je bilo znano, da se dijaki med odmori tam zadržujejo, šlo pa je tudi za neposredno bližino šolskih prostorov (le okrog 20 metrov vstran). Ugotovljena organizacija nadzorstva, to je en učitelj za 500 dijakov, torej očitno ni bila primerna in zato odgovornosti tožene šole po navedenem predpisu ne more izključiti. Obenem pa ta določba izključuje odgovornost toženčevega očeta nasproti tožnici (čl. 168 ZOR), čeprav pritožbeno sodišče tudi nima nikakrnih pomislekov o pravilnosti prvostopenjskih ugotovitev in sklepanja o tem, da v obravnavani zadevi starši prvega toženca niso zanemarili vzgoje. Ker iz prej povedanega sledi, da takrat mladoletni toženec za škodo odgovarja, pa je njegova in odgovornost šole solidarna (2. odst. 167. člena ZOR). Nadalje so delno utemeljena še tožničina pritožbena izvajanja v zvezi z višino prisojene odškodnine, in to za prestane telesne bolečine. Ob upoštevanju pravilno ugotovljene njihove intenzivnosti ter trajanja v povezavi z nevšečnostmi ter tožničino starostjo je po presoji pritožbenega sodišča iz tega naslova primerna ter v skladu z določili 200. člena ZOR odškodnina v znesku 500.000,00 SIT in ne le 350.000,00 SIT. V zvezi z ostalimi postavkami (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pritožbeno sodišče sprejema prvostopenjske razloge in odločitev. Tožnici se torej skupno prisodi odškodnina v znesku 780.000,00 SIT, kar ob njeni 20 % sokrivdi znaša 624.000,00 SIT. V takem obsegu je na podlagi določila 4. točke 373. člena ZPP/77 sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo. Po spremembi je tožnica na prvi stopnji uspela približno s polovico zahtevka, kar se posledično odraža tudi pri razdelitvi pravdnih stroškov. Ker so tožničini in stroški drugotoženke oz. intervenienta na njeni strani ter prvega toženca po odbitku 10 % poviška, ki se nanaša na tretjetoženca, dokaj izenačeni, na podlagi določila 2. odst. 154. člena ZPP trpita vsaka svoje pravdne stroške. Mora pa tožnica tretjemu tožencu, zoper katerega ni uspela, povrniti njegove stroške v obsegu 10 % poviška, kolikor so mu nastali neodvisno od prvega toženca, s katerim sta imela skupnega pooblaščenca. Ti stroški po predloženem stroškovniku znašajo 277 točk, oz. 24.210,00 SIT (vrednost točke 87,40 SIT). Enako kot na prvi stopnji je tožnica uspela tudi s pritožbo nasproti drugi toženki, to je približno do polovice. V takem razmeru ji mora zato ta toženka povrniti pritožbene stroške, ki odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi in Zakonu o sodnih taksah na podlagi specificiranega stroškovnika znašajo 74.535,00 SIT (vrednost točke 90,00 SIT). Uspeh pritožbe nasproti prvemu tožencu pa pritožbeno sodišče ocenjuje kot neznaten in zato zanj brez stroškovnih posledic (čl. 154/3 ZPP).