Jedro

Zakon ne vsebuje določbe, da se za svetovalce za begunce imenujejo odvetniki in drugi diplomirani pravniki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedenem odstavku. Iz tega a contrario izhaja, da tožena stranka v primeru, ko imenuje za svetovalca za begunca odvetnika, ni dolžna v odločbi navajati, da je le-ta imenovan za svetovalca za begunce kot odvetnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se AA, naslov: C 1, A, imenuje za svetovalca za begunce. Svojo odločitev je obrazložila s sklicevanjem na 16. člen Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03), po katerem minister, pristojen za pravosodje, za podporo in pravno pomoč prosilcem za azil v zadevah v zvezi z azilom in postopkom imenuje svetovalce za begunce. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe dalje ugotavlja, da imenuje svetovalce iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev. Ker prijavitelj izpolnjuje pogoje, določene z zakonom, je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju ter nepravilne uporabe določb materialnega prava. Navaja, da je bil že od uveljavitve ZAzil imenovan za svetovalca za begunce in to kot odvetnik, ne pa zgolj kot fizična oseba. Ob spornem sedanjem imenovanju je bil izpuščen naziv odvetnika, za kar tožnik ne vidi razloga in meni, da tožeča stranka določbe 16. člena razlaga napačno. Tožnik namreč opravlja poklic odvetnika in opravlja delo svetovalca za begunce kot odvetnik in na drug način tudi ne more delovati, saj tožena stranka pri odločitvi ni upoštevala določb 1. in 4. člena Zakona o odvetništvu, ki ureja kdo in v kakšni organizacijski obliki lahko opravlja odvetniško dejavnost. Tožnik zato meni, da ga je treba v sporni odločbi imenovati s polnim nazivom, saj se je tudi za to imenovanje prijavil preko Odvetniške zbornice Slovenije kot odvetnik, tožena stranka pa je v dopisu zbornici sama navedla, da samo svetovalci za begunce iz vrst odvetnikov lahko zagotavljajo učinkovito pravno pomoč. Tožnik zato predlaga, naj sodišče odloči tako, da izpodbijano odločbo v izreku spremeni s tem, da pred njegovim osebnim imenom navede njegov poklic, to je poklic odvetnika.

Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je na tožbo odgovorila in poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugovarja prepoznost tožbe in dejstvo, da tožba v nasprotju z določbama 180. in 105. člena Zakona o pravdnem postopku ni podpisana. Dalje pojasnjuje, da je v letu 2000 takratni minister v skladu s 16. členom in 70. členom ZAzil imenoval prvih 28 svetovalcev za begunce z odredbo, v kateri je bil poleg imena posameznega svetovalca naveden tudi njegov poklic odvetnika, če je bil svetovalec odvetnik. V letu 2004 je Ministrstvo za notranje zadeve predlagalo toženi stranki, da preveri pripravljenost za delo preje imenovanih svetovalcev in imenuje več svetovalcev za begunce, saj večina od preje imenovanih svetovalcev ni aktivnih. Tožena stranka je zato objavila nov razpis za svetovalce za begunce v Uradnem listu RS in Odvetniško zbornico Slovenije zaprosila, da zbere in ji sporoči kdo izmed njenih članov bi bil pripravljen delovati kot svetovalec za begunce. Na podlagi zbranih prijav je tožena stranka imenovala 60 svetovalcev za begunce z individualnimi odločbami. Dejstvo, da je tožena stranka zaprosila Odvetniško zbornico za pomoč pri zbiranju prijav, ne more pomeniti, da se pri svetovalcu za begunce, ki je odvetnik, ta status tudi vpiše v odločbo o imenovanju. Šestnajsti člen ZAzil namreč ne govori o svetovalcu za begunce kot odvetniku, temveč o svetovalcu za begunce kot fizični osebi. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrže oziroma podrejeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi zastopniku javnega interesa, Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Prvi odstavek 16. člena ZAzil določa, da svetovalce za begunce imenuje minister, pristojen za pravosodje; to je po veljavni zakonodaji minister za pravosodje. Izpodbijano odločbo je izdala tedanja ministrica za pravosodje. Čeprav tožba (pa tudi odgovor na tožbo) navajata kot toženo stranko Ministrstvo za pravosodje, in obstaja objektivno nasprotje med v tožbi navajano toženo stranko in izdajateljem spornega upravnega akta, je sodišče tožbo štelo kot tožbo, naperjeno zoper ministra za pravosodje, ne da bi jo pošiljalo v popravo (načelo ekonomičnosti postopka, 1. odstavek 11. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 do 69/05- odl. US, v zvezi s 16. členom ZUS - Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), saj je iz vsebine tožbe in tožbene priloge (izpodbijane odločbe) nedvoumno razvidno, da je tožena stranka v tem upravnem sporu minister za pravosodje; sodišče pa tudi meni, da je med ministrom za pravosodje in Ministrstvom za pravosodje kot upravnim organom tesna identitetna povezava, ki ne dopušča tretiranja ministra za pravosodje kot nosilca javnih pooblastil v smislu 2. odstavka 121. člena Ustave RS oziroma 1. odstavka 5. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/05- UPB1), saj minister v obravnavani vrsti zadev ne odloča kot na podlagi zakona pooblaščena (zasebna) fizična oseba, temveč kot državni funkcionar, ki je med drugim predstojnik ministrstva (kot tak pa je že tudi po ZUP pooblaščen za odločanje o upravnih stvareh).

Sodišče je ne glede na ugovora tožene stranke o prepoznosti in formalni pomanjkljivosti tožbe le-to obravnavalo meritorno. Tožnikova tožba je bila namreč prvotno vložena kot skupinska tožba treh oseb (pri čemer sta bila tožnik in odvetnica BB zastopana po prvotožniku odvetniku mag. CC iz B) dne 13. 11. 2004, na zahtevo sodišča pa potem razdružena tako, da je vsak tožnik vložil separatno tožbo. Pri tožnikovi tožbi z dne 27. 11. 2005 gre torej za dopolnitev prvotne tožbe, ki pa je bila vložena pravočasno, vendar zaradi napake v poslovanju sodišča ni bila poslana toženi stranki.

Tožba ni utemeljena.

Iz določb 2. do 4. odstavka 16. člena ZAzil izhaja, da so svetovalci za begunce osebe, ki prosilcem za azil na njihovo prošnjo nudijo določen obseg oblik pravne pomoči (2. odstavek); te osebe iz vrst diplomiranih pravnikov, ki imajo opravljen pravniški državni izpit in ustrezne izkušnje na področju azila in begunskih zadev, imenuje minister, pristojen za pravosodje (3. odstavek), in so upravičene do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov s skladu s kriteriji, ki jih določa isti minister, iz sredstev proračuna Republike Slovenije (4. odstavek). Iz navedenih določb po mnenju sodišča izhaja, da so za svetovalce za begunce lahko imenovane osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 3. odstavka 16. člena, ne glede na to, v kakšni obliki sicer opravljajo svojo dejavnost oziroma kakšen poklic opravljajo. Zakon ne vsebuje določbe, da se za svetovalce za begunce imenujejo odvetniki in drugi diplomirani pravniki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v navedenem odstavku. Iz tega a contrario izhaja, da tožena stranka v primeru, ko imenuje za svetovalca za begunca odvetnika, ni dolžna v odločbi navajati, da je le-ta imenovan za svetovalca za begunce kot odvetnik oziroma, da je takšna imenovana oseba odvetnik. Izrek izpodbijane odločbe, s katero je bil tožnik imenovan za svetovalca za begunce kot posameznik, torej z osebnim imenom in brez pristavka, da gre za odvetnika, po presoji sodišča zato ni nezakonit. Tožnik je v zmoti, če meni, da določbe 1. in 4. člena Zakona o odvetništvu preprečujejo, da bi delo svetovalca za begunce opravljal v okviru opravljanja odvetniškega poklica. Niti 1. člen niti 4. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv, Uradni list RS, št. 18/93 in 24/01) tožniku, ki je bil imenovan za svetovalca za begunce kot posameznik, ne onemogočata opravljanja dejavnosti svetovalca z vsebino iz 2. odstavka 16. člena ZAzil v okviru opravljanja odvetniškega poklica, saj je dejavnost svetovalcev za azil, kot je opredeljena v navedeni določbi, po vsebini identična oziroma po obsegu skoraj enaka dejavnosti odvetnika v okviru opravljanja odvetniškega poklica, kot je opredeljena v 1. odstavku 2. člena ZOdv.

Ker so tožbeni ugovori po navedenem neutemeljeni, in ker glede na obseg tožbenega predloga (v katerem tožnik ne predlaga spremembe naslova, navedenega pri njegovem imenu) sodišče glede na 1. odstavek 38. člena ZUS niti ne more upoštevati tožbenega ugovora, ki se nanaša na navedbo naslova, je tožba po presoji sodišča neutemeljena, zato jo je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.