Jedro

Insolventnost je najpogostejši stečajni razlog. Zato je zakonodajalec vednost o slabem finančnem stanju dolžnika vezal na vse tiste oblike plačevanja dolgov, ki ne pomenijo neposrednega denarnega toka med dolžnikom in upnikom, čeprav gre pri asignaciji, cesiji itd. za veljavne in pogoste načine prenehanja dolgov. Namen zakonodajalca je, da so vsi upniki (torej tisti, zaradi katerih dajatev ali storitev je bilo dolžnikovo premoženje povečano) iz časa, ko je bil dolžnik neplačevit (insolventen) v izenačenem položaju - torej dobijo istočasno in enakomerno poplačilo v stečajnem postopku, razen če so svojo terjatev zavarovali na način, ki v stečajnem postopku nudi ločitveno pravico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje opr. štev.

Pg 149/96-7 z dne 23.9.1997 v izreku pod točko 2 in izreku o pravdnih stroških razveljavi zaradi ponovnega odločanja pred sodiščem prve stopnje.

V presežnem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba o asignaciji ter pogodba o odstopu terjatve in pobotu brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo zneskov 500.000,00 sit in 3,231.716,00 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila - v stečajno maso, presežni obrestni zahtevek pa zavrnilo.

Toženec je v pravočasni pritožbi izpodbijal prvostopno sodbo v obsodilnem delu iz vseh treh, v 353. členu ZPP navedenih pritožbenih razlogov. V pritožbi je ponovil predhodne navedbe, da ni bil v slabi veri glede finančnega stanja tožeče stranke in zato ni pravilna sodna odločitev v zvezi z vrnitvijo zneska 500.000,00 sit po asignacijski pogodbi. Nadalje je vztrajal, da ni dokaza o sklenjeni pogodbi o odstopu terjatve, sodišče pa je odločilo ne da bi izvedlo dokazov, ki bi razjasnili dejansko stanje. Tudi pravni zaključki o ekonomski celoti prodaje, odstopu terjatve in pobotu so napačni.

Tožeča stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba le delno utemeljena iz naslednjih razlogov: K točki a/ izreka: Pritožba pa ima prav, ko očita prvostopni odločbi, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, pa tudi materialno prvo ni pravilno uporabljeno. Najprej je potrebno ugotoviti, da so predmet izpodbijanja samo pravna dejanja stečajnega dolžnika. Verjetno pa sta v pogodbi z dne 10.1.1996 navedeno "pogodbo o odstopu terjatve" sklenila toženec in F. d.o.o. M. V takem primeru bi bila odločitev o tem, da je "pogodba o odstopu terjatve" brez učinka za stečajno maso - napačna, ker ne gre za pravno dejanje stečajnega dolžnika. Tudi sicer bi tak odstop pomenil, da je novi dolžnik iz prodajne pogodbe - tožena stranka, kar samo po sebi še ni škodljivo za stečajno maso.

Oškodovanje stečajnih upnikov je nastalo šele z eventuelno dogovorjenim pobotom.

Glede na vehementno zanikanje tožene stranke, da bi sklenila navedeno pogodbo, ki je sodišče tudi ni imelo v pismeni obliki, bo sodišče moralo zaslišati pričo iz firme F.d.o.o., ki bo pojasnila okoliščine nakupa blaga z dne 11.1.1996 in "pogodbe o odstopu terjatve". Pri tem ni prezreti, da je pogodba o pobotu pravdnih strank datirana z 10.1.1996, prodaja pa je bila izvršena dan kasneje, računi pa izdani 18.1.1996. Od priče naj sodišče zahteva, da predloži na naroku event. pismeno pogodbo, katere pravno naravo bo sodišče šele ugotovilo. Ker niti F.d.o.o. niti tožena stranka nista bili upnik iz pogodbe o prodaji, prav gotovo ne gre za pogodbo o odstopu terjatve - prej za pogodbo o prevzemu dolga. S tako pogodbo je toženka lahko postala dolžnik iz prodajne pogodbe in upnik iz posojilne pogodbe - s tem pa je nastala pobotna situacija. Priča naj tudi pojasni komu je F.plačal dobavljeno blago.

Prav tako je smotrno, da sodišče zasliši podpisnike pogodbe med pravdnima strankama z dne 10.1.1996. Po izvedbi teh dokazov bo možno zanesljivo ugotoviti dejansko stanje in nato ustrezno uporabiti materialno pravo.

K točki b/ izreka: V konkretnem primeru je subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj podan že iz okoliščine, da je bila asignacija izvršena v manj kot treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečaja - asignacija je bila izvedena dne 6.11.1995, predlog za začetek stečaja pa vložen dne 9.1.1996. O asignaciji kot "neobičajnem načinu plačila" je še dodati: Insolventnost je najpogostejši stečajni razlog. Zato je zakonodajalec vednost o slabem finančnem stanju dolžnika vezal na vse tiste oblike plačevanja dolgov, ki ne pomenijo neposrednega denarnega toka med dolžnikom in upnikom, čeprav gre pri asignaciji, cesiji itd. za veljavne in pogoste načine prenehanja dolgov. Namen zakonodajalca je, da so vsi upniki (torej tisti, zaradi katerih dajatev ali storitev je bilo dolžnikovo premoženje povečano) iz časa, ko je bil dolžnik neplačevit (insolventen) v izenačenem položaju - torej dobijo istočasno in enakomerno poplačilo v stečajnem postopku, razen če so svojo terjatev zavarovali na način, ki v stečajnem postopku nudi ločitveno pravico. Tako bo po uspešnem izpodbijanju tudi tožena stranka lahko prijavila svojo terjatev v stečaju skladno z določilom II. odst.137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS štev. 67/93 in sl.) To "izenačevanje" zaradi insolventnosti lahko seže nazaj največ eno leto pred začetek stečajnega postopka. S pritožbo v smeri dokazovanja dobre vere torej tožena stranka ne more uspeti.

Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 3.odst. 166. člena ZPP.