Jedro

Prvotni delodajalec tožnice je ustanovil novo podjetje in podjetji sta sklenili pogodbo o prevzemu obveznosti. Novo podjetje je prevzelo obveznosti, ki so bile ugotovljene z otvoritveno bilanco in njenimi prilogami, poleg tega pa je v določenem obsegu prevzela tudi pozneje ugotovljene ali nastale obveznosti, toda s pogojem, da izvirajo iz prevzetih sredstev ali iz naslova prevzetih delavcev. Ker tožnice ni bilo na seznamu prevzetih delavcev, se je njeno delovno razmerje nadaljevalo pri univerzalnem nasledniku prvotnega delodajalca, kakor je pravnomočno ugotovljeno v delovnem sporu. Če ne prej, je bilo to nedvoumno ugotovljeno s pravnomočno odločitvijo 13. novembra 2005 v delovnem sporu, zato določila 13. točka pogodbe, ki govori o solidarni obveznosti, za tožnico ni mogoče uporabiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zadevi sodilo trikrat. Dvakrat je ugodilo tožbenemu zahtevku, toda višje sodišče je sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. V tretjem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Po pritožbi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo, potrdilo izpodbijano sodbo in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in ugoditev tožbenemu zahtevku s prisoditvijo pravdnih stroškov vred. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pred sodiščema prve in druge stopnje vidi v stališču, da je bila tožnica s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru in Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani vrnjena v delovni proces k pravnemu nasledniku njenega predhodnega delodajalca, torej C. d. d., ki bi jo moral integrirati v delovni proces in ji plačati reparacijske zahtevke. Pri tem pa sta sodišči prezrli dejstvo, da se je tožnica s 1. 7. 2002 predčasno upokojila. O tem nobena od sodb nima nobenih dejstev in je stališče Višjega sodišča v Mariboru, češ da je C. d. d. univerzalni naslednik G. p. o. v nasprotju s trditvami in celo protispisno. Zato je tožnica od C. d. d., zahtevala plačilo plač od 13. 8. 1993 do dneva upokojitve. Ker je zaradi prisilne poravnave univerzalnega pravnega naslednika svojega predhodnega delodajalca, podjetja C. d. d.prejela le 20 % prisojenega zneska, je vložila tožbo proti toženi stranki (v nadaljevanju toženka). Zahteva preostalih 80 % prisojenega zneska na podlagi notarskega zapisa SV 388/97 z dne 8. 9. 1997 o solidarnem prevzemu obveznosti v 13. členu. Tožnica povzema vsebino spisa pred delovnim sodiščem in poudarja, da v sporu ni bilo jasno in nedvoumno, h kateri od udeleženih strank C. d. d. ali sedanji toženki T. d. o. o. spada tožnica. Obe sta vedeli za delovni spor in sta se je branili. Ker ji je delovno razmerje prenehalo leta 1993, ni bila na nobenem seznamu prevzetih delavcev od prvotnega delodajalca G. in vse do pravnomočne odločitve o delovnem sporu 13. 11. 2003 ni bilo jasno, kateri od dveh udeležencev v delovnem sporu je odgovoren za tožnico. Šele tedaj je tožnica izvedela, kolikšna je njena terjatev, ki je postala izvršljiva. Tožničina terjatev torej ni zastarala in je treba za pravilno uporabo materialnega prava uporabiti notarski zapis SV 388/97 in sicer 13. člen Pogodbe o prevzemu obveznosti.

4. Po 367. členu Zakona o pravdnem postopku(1) lahko stranki vložita revizijo zoper pravnomočno sodbo, če je revizija dovoljena ali dopuščena. Toda to določilo je začelo veljati šele 1. oktobra 2008, medtem ko je bila sodba pred sodiščem prve stopnje izdana 22. 9. 2008. Zato je treba uporabiti prejšnji zakon(2), ki je dovoljeval revizijo v premoženjskem sporu, če je vrednost izpodbijanega dela sodbe presegala 4.172,93 euro. Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih sodbah razložili vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev. Upoštevali sta podatke o delovnem sporu pred Delovnim sodiščem v Mariboru Pd 257/2002 in Višjim delovnim in socialnim sodiščem Pdp 1154/2003, s katero je odločitev postala pravnomočna 11. novembra 2003. V njej je sodišče prve stopnje pod 1. razveljavilo odločitev, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 13. 8. 1993, pod 2. je ugotovilo, da se je tožnici delovno razmerje nadaljevalo pri C. d. d. z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, pod 3. pa je odločilo, da ji mora C. d. d. izplačati plačo in regres za čas od septembra 1993 do septembra 2002 in naprej, dokler bodo za to obstajali zakoniti pogoji. Tožnica sicer pravilno opozarja, da se je s 1. 7. 2002 predčasno upokojila, toda to za odločitev v pravdnem postopku ni pomembno in ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, če tega sodišči nista posebej omenjali. Pomembna je nesporna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je podrobno opisalo vse statusne spremembe tožničinega prvotnega delodajalca G. p. o. do univerzalnega naslednika C. d. d. Tako je tudi pravnomočno odločeno v delovnem sporu in sodišče je na to odločitev vezano (319. člen ZPP). Žal je to podjetje pozneje propadlo in je tožnica prejela le izplačilo 20 % prisojene terjatve.

7. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je G. p. o. ustanovilo novo pravno osebo: T. d. o. o., ki je bila vpisana v sodni register 16. 9. 1997 in je pozneje postala delniška družba oz. sedanja toženka. Vsa ta dejstva sta sodišči prve in druge stopnje jasno zapisali v obrazložitvah odločb in revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. G. p. o. in T. d. o. o. sta 8. 9. 1997 pri notarju pod SV 388/97 sklenili Pogodbo o prevzemu obveznosti. V zvezi s to pogodbo sta sodišči glede na datum nastanka pogodbe pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) V skladu z 99. členom ZOR sta določila iz pogodbe uporabili tako, kot se glasijo. Zlasti sodišče druge stopnje je kratko in jasno razložilo, da je toženka prevzela obveznosti, ki so bila ugotovljene z otvoritveno bilanco in njenimi prilogami, poleg tega pa je v določenem obsegu prevzela tudi pozneje ugotovljene ali nastale obveznosti, toda s pogojem, da izvirajo iz prevzetih sredstev ali iz naslova prevzetih delavcev. Ker tožnice ni bilo na seznamu prevzetih delavcev, se je njeno delovno razmerje nadaljevalo pri družbi C. d. d., kakor je pravnomočno ugotovljeno v delovnem sporu. Če ne prej, je bilo to nedvoumno ugotovljeno s pravnomočno odločitvijo 13. novembra 2005 v delovnem sporu, zato določila 13. točka pogodbe, ki govori o solidarni obveznosti, za tožnico ni mogoče uporabiti.

9. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker torej revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 73/2007. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-88/1999.