Jedro

Tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. ZDSS-1 v 1. odst. 73. čl. določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek.

Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst. 73. člena ZDSS-1, ki jih je potrebno uporabljati v povezavi z določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani predsednika senata ter o odprtem sojenju, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri sojenju.

Pri odločanju o pravicah s področja socialne varnosti ne gre za denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih zahtevka po višini ni potrebno postavljati.

Nerazumljiv izrek sodbe glede na postopkovne posebnosti socialnega spora pomeni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem zahtevku, ki sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločalo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "Tožbenemu zahtevku se ugodi tako, da se odločba tožene stranke št. I-329074 z dne 17.5.2002 odpravi in je tožena stranka dolžna ponoviti postopek ter izdati upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje".

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je iz spisne dokumentacije razvidno, da je bil tožnik z odločbo z dne 12.8.1965 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugo ustrezno delo "receptor", za katerega se je usposobil s poklicno rehabilitacijo. Na podlagi te odločbe mu je bilo tudi odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu z odločbo z dne 11.10.1966. Poudarja, da je bila tožniku z odločbo z dne 10.6.1993 samo priznana pravica do zaposlitve tudi na drugem (ustreznem) delu "servisiranje gasilskih aparatov in gasilnih sredstev". S to odločbo torej ni bila ugotovljena sprememba v stanju invalidnosti, saj je bil tožnik še vedno zmožen za delo "receptor", poleg tega pa še za delo "servisiranje gasilnih aparatov in gasilnih sredstev". Nadalje poudarja, da je po 134. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92 s spremembami) nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi oz. nastopu zaposlitve na drugem ustreznem delu in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, s pogodbo o zaposlitvi. Nadomestilo se zato odmeri le enkrat in sicer takrat, ko je bil invalid na podlagi uveljavljene pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo, prvič razporejen ustrezno preostali delovni zmožnosti. Tožnik bi bil do ponovne odmere nadomestila upravičen samo v primeru, če bi na podlagi poslabšanja zdravstvenega stanja pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja, ki pa mu z odločbo z dne 10.6.1993 niso bile priznane.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in 10/2004; nadalje: ZDSS-1). Tako po določbah 72. čl. (1. odst.), kot po določbah pred tem, konkretno v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. ZDSS-1 v določbah 73. in 74. čl. nadalje določa, da mora imeti tožba, če je vložena zoper upravni akt, tudi navedbo upravnega akta in zahtevek ter, da se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Vse navedeno pomeni, da je sodišče v socialnem sporu, o pravici iz socialnega zavarovanja, dolžno poleg same odločitve o vtoževani pravici, presoditi tudi zakonitost upravnega akta, zoper katerega je vložena tožba ter z njim v zvezi prvostopenjskega upravnega akta.

V konkretnem primeru je tožba vložena zoper dokončno odločbo toženca z dne 17.5.2002 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), ki je tudi v toženčevem spisu, št. 329.074. Z njo je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne 8.11.2001, s katero je odločil (izrek), da zavarovanec, delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Tudi iz 1. odst. 81. čl. ZDSS-1 jasno izhaja, da sodišče presoja zakonitost ne samo drugostopenjskega, torej s tožbo izpodbijanega upravnega akta, pač pa tudi zakonitost prvostopenjskega upravnega akta, saj določa, da sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta zakonit ter, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če pa sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici in obveznosti ali pravni koristi (2. odst. 81. čl.). To pomeni, da v takem primeru odpravi oba upravna akta, torej prvostopenjskega, s katerim je toženec zavrnil zahtevo za priznanje določene pravice in drugostopenjskega, s katerim je zavrnil pritožbo ter zoper katerega je vložena tožba.

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. tudi jasno izhaja, da je v socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega sojenja, torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti prvostopenjske in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kot tudi presoja izpodbijanih (prvostopenjskega in drugostopenjskega) upravnih aktov, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

Tožnik ne v tožbi, ne nadalje v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo.

ZDSS-1 v 1. odst. 73. čl. jasno določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek. Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst. 73. čl., ki jih je potrebno glede na že navedene postopkovne značilnosti socialnega spora uporabljati v povezavi z določbami 285. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) o materialnem procesnem vodstvu s strani predsednika senata ter o odprtem sojenju. Prvostopenjsko sodišče je očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh, prej navedenih značilnosti socialnega spora, v katerem se sodi o vtoževani pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialno-pravnih predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo izpodbijane toženčeve dokončne odločbe ter z njo v zvezi prvostopenjske odločbe. Prav zato je tudi verjetno, čeprav navedeno sicer za presojo izpodbijane sodbe ni relevantno, zmotno menilo, da gre za denarni zahtevek (obravnavni zapisnik z dne

14.4.2005 ter tožniku naložilo postavitev zahtevka po višini in izračun. Pri sojenju o pravicah s področja socialne varnosti pa ne gre za denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih seveda zahtevka po višini ni potrebno postavljati. Prvostopenjsko sodišče je tudi, kot izhaja iz zadnjega odstavka na drugi strani ter iz 3. strani obrazložitve sodbe, napačno razumelo obrazložitev toženčeve prvostopenjske odločbe z dne 8.11.2001 ter drugostopenjske odločbe z dne 17.5.2002. Toženec je jasno navedel dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je odločil, da tožnik nima pravice do ponovne odmere nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v postopku, pričetem na podlagi tožnikove vloge, vložene pri tožencu 6.9.2001 in datirane z 4.9.2001. Poleg tega je iz toženčevega spisa razvidno, da je po izdaji odločbe z

10.6.1993 odločil o pravici do nadomestila z odločbo z dne

2.8.1993, pritožbo pa zavrnil z odločbo z 12.10.1993 in nato v postopku v letu 1995 z odločbo z 30.5.1995. Zato je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da toženec, čeprav je tako izrekel v odločbi z 10.6.1993, o pravici do nadomestila ni odločil.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti, saj gre za nerazumljiv izrek sodbe glede na obrazložene postopkovne posebnosti socialnega spora ter posledično za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ta ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj, kot že rečeno, prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem zahtevku, ki tudi sploh še ni bil postavljen in tudi ni odločilo o vprašanju zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve. Najprej pa bo moralo ob upoštevanju načela odprtega sojenja ugotoviti, glede na vse prej navedeno, za kakšen spor po materialnem pravu s področja invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da materialno-pravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1. Če bo tožbeni zahtevek opredeljen, pa bo moralo ob presoji zakonitosti obeh navedenih toženčevih odločb ugotoviti tudi, ali je toženec pravilno uporabil materialno-pravne predpise ter oceniti tudi, kaj za sporno zadevo pomeni, da je toženec z odločbo z dne

30.5.1995 tožniku priznal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter kaj pomeni dejstvo, da je z odločbo z dne 2.8.1993 odločil, da tožnik nima pravice do nadomestila plače na drugem ustreznem delu od 1.4.1992 dalje, z drugostopenjsko odločbo, ki je kot kaže pravnomočna, z dne 12.10.1993 pa zavrnil tožnikovo pritožbo. Če bo sodišče ocenilo kot potrebno, lahko uporabi tudi določbe 78. čl. ZDSS-1 o sodelovalni dolžnosti toženega zavoda. Po dokaznem postopku, v katerem bo moralo razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, pa bo v zadevi glede na vse prej že obrazloženo v zvezi s toženčevima izpodbijanima odločba ter glede na načelo meritornega sojenja, meritorno odločilo.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.