Jedro

Pravica najemnika do odstopa od pogodbe ni vezana na pravice, ki bi jih ta lahko uveljavljal na podlagi garancije ali iz naslova jamčevanja za napake v zakup dane stvari.

Zaradi opustitve notifikacije najemnik izgubi le pravico do povračila škode, ki mu nastane zaradi napake ali nevarnosti stvari, ne pa tudi drugih pravic iz odgovornosti zakupodajalca za napake.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se znesek 898,49 EUR nadomesti z zneskom 760,79 EUR.

V preostalem se pritožba zoper sklep zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 243,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 3.356,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2003 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati znesek 1.659,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2003 do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v višini 898,49 EUR.

Pritožbo zoper sodbo in sklep vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je bila prodajalka vozila A. R. in ne tožena stranka kot najemodajalka, tako da bi lahko tožnik le pri prodajalki uveljavljal svoje pravice iz garancije. Sodišče je spregledalo, da se garancijski list izda samo za nova in ne tudi za rabljena vozila, zato ta klavzula ni bila vnesena v pogodbo, prav tako pa sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je zaključilo, da tožnik z garancijo ni bil seznanjen. V tej zvezi se sodišče sklicuje na Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), vendar pa ne pojasni, na katere določbe zakona, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaključek sodišča, da je tožnik od pogodbe odstopil, ker stvar ni imela pričakovanih lastnosti, je deloma nepravilen. Toženka je namreč šele ob vračilu vozila izvedela, da je le-to imelo okvare. Tako tudi ni bilo mogoče preveriti, zakaj je do okvare prišlo, lahko je bila to posledica nepravilne rabe ali nestrokovnih popravil vozila. Izpodbija tudi odločitev o plačilu zavarovalnine, ker gre za strošek najemnika, torej tožeče stranke. Sodišče bi se moralo spustiti v presojo notifikacijske dolžnosti tožnika, poleg tega ta napak ni pravilno grajal in je zato izgubil pravico do odstopa od pogodbe. Sodišče mimo trditvene podlage ugotavlja, da so pogodbene določbe o popravilih nejasne, enako velja tudi za zaključek, da je tožena stranka izkoristila prevladujoč položaj. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi priznava, da je napravila napako in dejansko zahteva plačilo 3 obrokov najemnine, to je za mesece november 2002 in februar ter marec 2003, pri čemer je bilo sodišče o napaki obveščeno, poleg tega pa bi zahtevek, kolikor se tiče terjatve za mesec marec, umaknila, če bi tožnik vrnil izvirnik računa v stornacijo. V pritožbi zoper sklep pritožnica navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je o stroških postopka odločalo ločeno, saj bi to lahko storilo le, če bi sodbo takoj razglasilo. Napačen je pravni pouk odločbe, v njem je namreč navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve, kar pa ne drži. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo 300 točk za zastopanje na 3. naroku, čeprav sta bila opravljena le dva. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, ker bo v primeru, da bo sodba razveljavljena, potrebno ponovno odločati tudi o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo v obsodilnem delu in sklep, kot tudi zavrnilni del nasprotne tožbe, razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je notifikacijsko dolžnost izvajala preko A. R.. Glede na to, da je toženka osnovna lastnica te avtohiše, ni logično, da z napakami ne bi bila seznanjena. Sicer pa toženka ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji, zato sodišču druge stopnje predlaga, da obe pritožbi zavrne in izpodbijano sodbo in sklep potrdi.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, pri čemer spregleda, da ima tožnikov zahtevek na plačilo podlago v odstopu od najemne pogodbe po 2. odstavku 598. v zvezi s 1. odstavkom 597. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Če zakupljena stvar nima lastnosti, ki bi jo morala imeti po pogodbi ali ki je običajna, ali če to lastnost izgubi med trajanjem zakupa, lahko zakupnik po lastni izbiri odstopi od pogodbe ali zahteva znižanje zakupnine. Res je sicer, da 1. odstavek 596. člena OZ od najemnika terja, da ta brez nepotrebnega odlašanja obvesti zakupodajalca o vsaki napaki v zakup vzete stvari, ki se pokaže med zakupom, vendar pa zaradi opustitve notifikacije izgubi le pravico do povračila škode, ki mu zaradi napake ali nevarnosti nastane (3. odstavek 596. člena OZ), ne pa tudi drugih pravic iz odgovornosti zakupodajalca za napake. Tožnik v predmetni pravdi ne terja plačila odškodnine, temveč zaradi odstopa od pogodbe (v pritožbi še sporno) vračilo že plačanega pologa in zavarovalnine, torej gre za kondikcijski zahtevek kot posledico razveze pogodbe (2. in 3. odstavek 111. člena OZ).

Prav tako neutemeljena so pritožbena izvajanja v smeri uveljavljanja pravic iz garancije in grajanja napak, saj pravica tožnika do odstopa od pogodbe ni v ničemer vezana na pravice, ki bi jih ta lahko uveljavljal na podlagi garancije ali iz naslova jamčevanja za napake v zakup dane stvari. Kljub temu pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da je potrebno garancijski list, skladno z določbo 16. člena v zvezi s 15.b členom Zakona o varstvu potrošnikov in 2. členom Pravilnika o blagu, za katerega se izda garancija za brezhibno delovanje, izdati tudi za rabljeno vozilo. Sodišče je poleg tega natančno obrazložilo na podlagi katerih okoliščin zaključuje, da tožnik z garancijo ni bil seznanjen, v tej zvezi pa je navedlo tudi ustrezne materialnopravne določbe Zakona o varstvu potrošnikov in je tako izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

Pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni ugotavljalo ali je okvara posledica nepravilne rabe vozila ali nestrokovnega popravila ter da je bilo vozilo morda že v začetku okvarjeno, kot tudi glede plačila zavarovalnine, so pritožbene novote in kot take po določbi 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) neupoštevne.

Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage strank, saj se ni spuščalo v presojo morebitne zlorabe prevladujočega položaja toženke, kot to želi prikazati pritožba, temveč je le pojasnilo, da bi se to vprašanje v predmetni pravdi lahko postavilo. Pri vprašanju razlage najemne pogodbe (v zvezi s popravili vozila) pa gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki pa za odločitev sodišča sicer ni bilo pomembno, ker v zadevi ne gre za vprašanje jamčevanje za napake, temveč, kot je pojasnjeno že zgoraj, za pravico do odstopa od najemne pogodbe.

Pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi so, razen vprašanja plačila najemnine za marec 2003, povsem pavšalne. Tožena stranka ne pojasni, v čem so zaključki sodišča prve stopnje nepravilni, na nekonkretizirane trditve pa pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati. Res je sicer, da je zakonita zastopnica tožene stranke sodišču pojasnila, da je toženka terjala plačilo najemnine tako za mesec november 2002 kot tudi februar in marec 2003, vendar pa je to storila s svojo izpovedjo in ne v okviru trditev. Skladno z ločevanjem trditvenega in dokaznega bremena (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) pa dokaz ustreznih trditev stranke ne more nadomestiti. Toženka ob tem prizna, da tožnika neutemeljeno terja na plačilo najemnine za marec 2003, vendar pod pogojem vračila izvirnika računa. Pritožnica za takšno pogojevanje nima podlage. Njena terjatev temelji na sklenjeni najemni pogodbi, po kateri je tožnik dolžan poravnavati svojo obveznost plačila najemnine dokler ima vozilo v najemu. V primeru razveze pogodbe pa je vsaka stranka prosta svojih obveznosti (1. odstavek 111. člena OZ), dodatnih pogojev ali omejitev zakon ne postavlja.

Pritožba zoper sklep ima sicer prav, da sodišče ni imelo podlage za odločanje o stroških ločeno od glavne stvari, vendar gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavek 339. člena ZPP), ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, ne vpliva pa ta kršitev tudi na ugotovljeno dejansko stanje, kot to zmotno meni pritožba. Drži tudi, da je napačen pravni pouk izpodbijanega sklepa, vendar pa je to sanirano s samo vložitvijo pritožbe, pritožbeno sodišče pa tudi sicer ne more posegati v pravni pouk sodišča prve stopnje. Napačno je sodišče odločilo tudi o višini pravdnih stroškov, glede na to, da je tožniku priznalo stroške prihoda na tretji narok v višini 300 točk, v zadevi pa sta bila opravljena le dva naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče je zato znesek 898,49 EUR ustrezno znižalo na znesek 760,79 EUR.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi 353. in 3. točki 365. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker je pritožnica delno uspela le glede stroškov prvostopenjskega postopka, njena pritožba glede odločitve o glavni stvari pa je bila v celoti zavrnjena kot neutemeljena, je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo in sicer 32,84 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo, 375 točk za sestavo odgovora, 2% materialnih stroškov in 20% DDV, skupaj tako 243,53 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega (paricijskega) roka dalje do plačila (1. odstavek 378. člena OZ).