Jedro

Sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu glede izreka odločbe o kazni, ker obsojencu ni izreklo pogojne obsodbe, saj je bila kazen zapora izrečena in odmerjena v okviru predpisane kazni za to kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dveh mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan oškodovancu M. Š. povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 400,00 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo zagovornica obsojenega, ki pa jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da se obsojenec oprosti plačila sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagala je, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma obsojenca oprosti; podrejeno pa, da se sodbo spremeni, tako da se obsojenemu izreče pogojna obsodba.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki jo je ocenil kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Zagovornica v odgovoru navaja, da obsojeni vztraja pri zanikanju dejanja, saj za obsojenčevo obsodbo sodišče ni imelo nobenega dokaza, predvsem pa ne video posnetka.

6. Obsojenčeva zagovornica v obrazložitvi zahteve navaja, da je v izpodbijani sodbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker so izostali razlogi o odločilnih dejstvih glede krivde, razlogi glede obsojenčeve krivde pa so površinski, ne odgovarjajo na vprašanje o protipravnosti, ni omenjeno vprašanje obsojenčeve (ne)prištevnosti in „nikjer ni navedeno, da ni razlogov, ki bi izključevali krivdo obsojenega“. Te navedbe so v celoti neutemeljene, saj že sodba sodišča prve stopnje dovolj določno opredeljuje vsa relevantna vprašanja glede obsojenčeve krivde oziroma direktnega naklepa (točka 9 obrazložitve) in v tej zvezi ni bilo potrebno dodatno utemeljevanje glede protipravnosti ravnanja in prištevnosti storilca. Že samo ravnanje obsojenca, ko si je prilastil stvar, ki jo je oškodovanec pozabil, dovolj nazorno kaže na protipravnost ravnanja. Nobena okoliščina, ne v objektivnem smislu, niti iz zagovora obsojenca, ni postavila pod vprašaj obsojenčeve prištevnosti in se zato tudi sodišče do te subjektivne okoliščine ni bilo dolžno posebej opredeljevati oziroma jo ugotavljati.

7. Nadaljnje trditve zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb v pritožbi, glede pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in glede kršitev določb kazenskega postopka, so ostala na ravni povsem pavšalnih, nekonkretiziranih navedb in jih zato ni bilo mogoče niti vsebinsko preverjati.

8. Stališče iz zahteve, da je tudi odločba o kazenski sankciji pomanjkljiva, razlogi sodbe v tem delu pa nejasni oziroma nepravilni, je prav tako neutemeljeno, saj sodba sodišča prve stopnje v obrazložitvi določno pojasni, katere relevantne okoliščine so bile upoštevane pri izreku kazni (točka 10 obrazložitve); te okoliščine pa so bile preizkušene še v pritožbenem postopku in jih je sodišče druge stopnje še dodatno utemeljilo (točka 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

9. Če vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu glede izreka odločbe o kazni in to s tem, ker obsojencu ni bila izrečena pogojna obsodba, je treba tudi v tem pogledu zaključiti, da niti te prekoračitve sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo, saj je bila kazen zapora izrečena in odmerjena v okviru predpisane kazni za to kaznivo dejanje, ob upoštevanju že omenjenih relevantnih okoliščin.

10. Glede na vse navedeno, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti kršitve kazenskega zakona, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Na podlagi 98.a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati na 200,00 EUR odmerjeno sodno takso, pri čemer se je upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz njegovih osebnih podatkov navedenih v sodbi sodišča prve stopnje.