Jedro

O neutemeljenem motenju izvrševanja služnosti lahko govorimo le v primeru, če gre za tak poseg, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato za neutemeljeno motenje izvrševanja služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v izvrševanje služnosti, vendar vanj bistveno ne posega.

Ravnanje toženca (opozorilo toženca najemniku tožnika, da je širina služnosti po celotni trasi 2 m in da izven trase ne sme voziti) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za protipravno vznemirjanje oz. neupravičen poseg v izvrševanje služnosti. Zgolj opisano opozorilo v ničemer ne vpliva na izvrševanje služnosti - seveda v dogovorjenem obsegu, v širšem obsegu pa seveda služnost sploh ne obstoji, kar pomeni, da prepoved vožnje preko širine 2 m sploh ne posega v služnost, saj je tam tožnik nima.

Ker tožnik niti v pritožbi ni opozoril na nepravilnosti v zapisniku, pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev določbe tretjega odstavka 125. člena ZPP ne predstavlja relativne bistvene kršitve – ker tožnik ne pove, v čem bi bile nepravilnosti zapisnika, ni mogoče zaključiti, da je omenjena kršitev vplivala na pravilnost sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako poseganje v služnost hoje in vožnje v dolžini 24,60 m in širini 2 m po zahodnem delu nepremičnine, ki obstoji v korist vsakokratnega lastnika parcele 0000 686/4; da je toženec tožniku v 15 dneh dolžan plačati po 700 EUR mesečno za čas od februarja 2022 do januarja 2023 in 1.050 EUR kot škodo, ki je tožniku nastala zaradi odpovedi najemne pogodbe ter stroške opomina odvetnika 7320 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je (II.) naložilo, da tožencu plača pravdne stroške 2.163 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge, predlaga spremembo sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Najprej opozarja, da se je sodišče v nasprotju z načelom nepristranskosti že pred izvedbo dokaznega postopka opredelilo do izida pravde, na kar kaže, da je bila sodba vročena tožniku že pet dni po glavni obravnavi. Takrat mu je bil vročen tudi prepis zvočnega posnetka. Sodišče sploh ni ponudilo pravice do ugovora zoper pravilnost prepisa. Ker tožnik pravilnosti prepisa ni mogel ugovarjati, prav tako prepisa ni mogel primerjati z zvočnim posnetkom, saj do njega ni imel dostopa, je to bistvena kršitev postopka. Tožnik nadalje ugotavlja, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samim prepisom, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče ni izvedlo ključnega dokaza, ni imenovalo izvedenca geodetske stroke, kar bi bilo bistveno za odgovor na vprašanje, ali »sporni trikotnik« sploh leži na nepremičnini toženca ali pa na občinski nepremičnini ID znak 0000 1316/3. Neizvedba dokaza z izvedencem pomeni prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je povsem prezrlo tožnikova navajanja, da toženčeva navajanja v zvezi razširitve v »90-stopinjskem ovinku« nimajo zveze z razmerjem med pravdnima strankama, ampak gre za spor med tožencem in občino, saj gre v ovinku že za občinsko parcelo. Pritožnik je namreč lastnik parcele 0000 686/4, do katere dostopa preko občinske parcele 0000 1316/3 in toženčeve parcele 0000 687. Posledično je sodišče prve stopnje glede spornega ovinka zmotno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, kar vse predstavlja absolutne bistvene kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in ni upoštevalo 212. člena Stvarnopravnega zakonika2 (v nadaljevanju: SPZ), ampak le 99. člen tega zakona. Po 212. členu SPZ ima namreč varstvo služnostni upravičenec, ki ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, medtem ko 99. člen SPZ daje varstvo lastniku, ki ga kdo tretji protipravno vznemirja. Sodišče prve stopnje je pravni standard iz 212. člena SPZ nepravilno enačilo s protipravnim vznemirjanjem. Neutemeljeno motenje tožnik razume kot bistveno manj invazivno ravnanje od protipravnega vznemirjanja, pri tem se pritožba sklicuje na odločbo VSM I Cp 1251/2014. Iz navedene opozarja na zaključek, da se od ljudi celo zahteva, da pravila spoštujejo, zato bi ravnanje v nasprotju s postavljenim znakom (ki ima naravo upravne odločbe), četudi gre za samovoljno postavitev, pomenilo kršitev, zato je povsem razumem zaključek, da bi znak takšne osebe upoštevale, s tem pa bi bila stvarna služnost omejena. Iz tega tožnik sklepa, da sta najemnika spoštovala verbalno prepoved toženca (kot bi spoštovala neutemeljeno postavljen prometni znak), saj je toženec zahteval, da je pot njegova in da naj po njej ne hodita oz. vozita. Sodišče prve stopnje je nasprotno spoštovanje pravil z njune strani štelo za pasivnost in jima (oz. tožniku) to štelo v škodo. Tožnikova najemnika se nista želela kregati, zato sta prepoved spoštovala in odšla. To pa po prepričanju tožnika zadošča za neutemeljeno motenje izvrševanja služnosti.

Kot nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini prepisa zvočnih posnetkov in med prepisom pritožba izpostavlja še ugotovitev ali je toženec najemnikoma velel, da ne bosta smela voziti po celotni cesti in poti ali zgolj o spornem ovinku. V nadaljevanju pritožba navaja izpovedbo priče A. A., ki naj bi vsaj petkrat ponovil, da je toženec najemniku prepovedal vožnjo po celi cesti, kar sodba prezre. Podobno naj bi izpovedala tudi priča B. B. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb in dokazov tožnika, da 2 m širine poti zadošča za vsako osebno vozilo. Prav tako je nepomembno, ko sodišče prve stopnje navede, da se najemnika nista pozanimala, kako je z dostopom do tožnikove hiše. Da je služnost ustanovljena v širini 2 m, namreč izhaja iz zemljiške knjige, po načelu publicitetnih učinkov vpisa se šteje, da je to dejstvo vsakomur znano.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejstvo, da je bila sodba vročena tožniku že pet dni po obravnavi seveda ne more kazati na pristranskost sodnice, ki je obravnavala zadevo, ampak kaže na sodničino ažurno vodenje postopka in zavedanje pomena pravice strank do sojenja v razumem roku. Takšno postopanje pa je lahko samo pohvalno.

6. Po tretjem odstavku 125. člena ZPP ima stranka pravico, da v petih dneh po vročitvi prepisa zapisnika ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa. Tožniku takšna možnost v obravnavani zadevi ni bila dana, zato bi lahko vročitev prepisa zvočnega posnetka hkrati s sodbo in s tem odvzem pravice, da bi ugovarjal zoper morebitne nepravilnosti zapisnika, predstavljala relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker pa tožnik niti v pritožbi ni opozoril na nepravilnosti v zapisniku,3 pritožbeno sodišče zaključuje, da kršitev določbe tretjega odstavka 125. člena ZPP ne predstavlja relativne bistvene kršitve – ker tožnik ne pove, v čem bi bile nepravilnosti zapisnika, ni mogoče zaključiti, da je omenjena kršitev vplivala na pravilnost sodbe. Ko pritožba navaja, da tožnik prepisa ni mogel primerjati z zvočnim posnetkom, saj do njega ni imel dostopa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne drži. Iz spisa je namreč razvidno, da je sodišče posnetek 13. 1. 2023 poslalo pooblaščencu tožnika – kar je res po vročitvi sodbe, a bi lahko morebiten ugovor na ta zapisnik tožnik uveljavljal kot dovoljeno pritožbeno novoto, a ga ni.

7. Tožnik pred sodiščem prve stopnje po prvem odstavku 286.b člena ZPP ni uveljavljal procesne kršitve, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem geodetske stroke, tega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8. Ko pritožba navaja, da toženčeve navedbe v zvezi razširitve v »90-stopinjskem ovinku« nimajo zveze z razmerjem med pravdnima strankama, ampak gre za spor med tožencem in občino, pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za spor z občino. Dejstvo je namreč (in o tem je odločalo tudi sodišče prve stopnje), da gre za spor med pravdnima strankama, ki se nanaša na služnost v širini 2 m. Trditve tožene stranke (ki jih povzema tudi sodišče prve stopnje) se nanašajo na širitev te služnosti, čemur toženec nasprotuje. Ko torej sodba govori o spornem trikotniku in služnosti v ovinku, govori o služnosti, ki je vpisana v zemljiški knjigi na zemljišču toženca v širini 2 m, pri tem se med drugim sklicuje na izpovedbo priče C. C., ki je videl, da sta šla A. A. in toženec pogledat do spornega trikotnika – ovinka in je tam toženec A. A. govoril o služnosti.

9. Pritožba nadalje navaja, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katere je ni mogoče preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, kar vse naj bi predstavljalo absolutne bistvene kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti, ki jih omenja pritožba, bi seveda lahko pomenile navedene absolutne bistvene kršitve, a morajo biti takšne kršitve točno navedene. Zgolj pavšalno zatrjevanje pomanjkljivosti zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti, ne zadošča za ugotovitev procesne kršitve.

10. Res je, da 212. člen SPZ govori o _neutemeljenem motenju_ pri izvrševanju služnosti in da 99. člen SPZ govori o _protipravnem vznemirjanju lastninske pravice_. Vendar pa iz sodne prakse4 in tudi pravne teorije ni razvidno, da bi med obema pojmoma bila bistvena razlika, razen tega, da gre v enem primeru za poseg v lastninsko pravico, kot najobsežnejšo stvarno pravico, v drugem primeru pa za poseg v služnostno pravico, oz. natančneje, njeno izvrševanje. Če zanemarimo razlike, je vsekakor bistveno, da lahko govorimo o neutemeljenem motenju izvrševanja služnosti le v primeru, če gre za tak poseg, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje vsebine služnostne pravice. Zato za neutemeljeno motenje izvrševanja služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v izvrševanje služnosti, vendar vanj bistveno ne posega.5

11. Ravnanje toženca, kot ga je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje (opozorilo toženca najemniku tožnika, da je širina služnosti po celotni trasi 2 m in da izven trase ne sme voziti), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja ravnanja, ki bi ga bilo mogoče šteti za protipravno vznemirjanje oz. neupravičen poseg v izvrševanje služnosti. Zgolj opisano opozorilo v ničemer ne vpliva na izvrševanje služnosti - seveda v dogovorjenem obsegu, v širšem obsegu pa seveda služnost sploh ne obstoji, kar pomeni, da prepoved vožnje preko širine 2 m sploh ne posega v služnost, saj je tam tožnik nima.

12. Pritožba kot sporno izpostavlja tudi ugotovljeno dejansko stanje in se pri tem sklicuje na izpovedbe, ki kažejo, da je toženec tožnikovima najemnikoma prepovedal vožnjo po celotni cesti. Ko pritožba opozarja na izpovedbe, ki so njej v korist, hkrati spregleda tiste, ki so ji v škodo. Sodišče prve stopnje pa je ravno te štelo za prepričljivejše: izpovedbi toženca ter prič D. D. in C. C. Iz teh izpovedb je ugotovilo, da toženec pri uveljavljanju svojih stališč ni bil nasilen in da ni grozil, da pa je A. A. opozoril na širino služnosti 2 m, kar ne omogoča vožnje izven te širine. Sodišče prve stopnje se opre tudi na izpovedbo tožnikove najemnice B. B., da je toženec v pogovoru z A. A. govoril o služnosti. Sodišče prve stopnje torej ni sledilo izpovedbam tožnika in priče A. A., da naj bi toženec prepovedal vožnjo po celotni trasi. Pritožbeno sodišče v takšno dokazno oceno ne dvomi. Ravno zato je tudi povsem brezpredmetna pritožbena navedba o podobnosti med obravnavano situacijo in situacijo, ki je bila obravnavana v zadevi VSM I Cp 1251/2014.6 Ker ni šlo za prepoved vožnje, razen v delu, ki presega služnost širine 2 m, takšno ustno navodilo (kot že ugotovljeno) ne pomeni posega v izvrševanje služnosti.

13. Pritožba opozarja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnika, da služnost širine 2 m zadošča za vsako osebno vozilo. Za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku takšna trditev ni ključna, dodati pa velja, da trditev potrjuje, da ni bilo razlogov za to, da sta se tožnikova najemnika odselila.7 Vsaj ne tistih, ki jih v tožbi zatrjuje tožnik in ki naj bi izvirali iz sfere toženca. Kar se tiče publicitetnega učinka v zemljiško knjigo vpisane služnosti in vprašanja ali je bilo tožnikovima najemnikoma znano, da do hiše vodi služnost in v kakšni širini, pa je treba pritrditi, da ima vpis pravice v zemljiško knjigo tudi publicitetni učinek, ki pomeni, da je ta pravica oziroma, ki je vpisana v zemljiško knjigo, vsakomur znana. Seveda gre za domnevo, ki pa ne pomeni, da sta bila tožnikova najemnika s služnostjo tudi dejansko seznanjena. Pritožba omenja še pasivnost najemnikov, o kateri piše sodišče prve stopnje na 7. strani. Seveda se pasivnost najemnikov ne more šteti v škodo tožniku, po drugi strani pa tudi ne v škodo toženca.

14. Ker ni bilo ugotovljenih ravnanj toženca, s katerimi bi ta neutemeljeno posegal v služnost tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek iz naslova odškodnine zaradi neplačanih najemnin in tudi na plačilo 1.050 EUR (za nakup cisterne za kurilno olje s strani tožnikovega najemnika). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč toženec ni posegal v služnost, s tem pa ni protipravnega ravnanja kot enega od elementov škodnega delikta.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ni upravičen do pritožbenih stroškov. Prav tako sam krije stroške odgovora na pritožbo toženec, saj z njim ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami. 2 Uradni list RS, št. 87/2002, s spremembami. 3 Takšne njegove navedbe bi predstavljale dovoljene pritožbene novote, saj zaradi ravnanja sodišča tožnik pripomb ne bi mogel podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. 4 Pritožba se sicer sklicuje na odločbo VSM I Cp 1251/2014, v kateri je med drugim opozorjeno, da se v literaturi in tudi sodni praksi nekritično mešajo oz. enačijo materialnopravne predpostavke iz 212. člena SPZ s tistimi, ki jih vsebuje 99. člen SPZ, a razen tega navedena ni zapisano, v čem bi bila razlika med (intenzivnostjo) obeh vrst posega. 5 M. Juhart v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, komentar k 212. členu, str. 878, GV založba, Ljubljana 2004. Velja omeniti, da avtor komentarja ne dela razlike med vznemirjanjem (izvrševanja služnosti) in neutemeljenim motenjem (izvrševanja služnosti). 6 V nadeni zadevi VSM I Cp 1251/2014 je bilo zavzeto stališče, da se od ljudi zahteva, da spoštujejo pravila, zato bi ravnanje v nasprotju s postavljenim znakom (ki ima naravo upravne odločbe), četudi gre za samovoljno postavitev, pomenilo kršitev, zato je povsem razumem zaključek, da bi (samovoljno postavljen) znak takšne osebe upoštevale, s tem pa bi bila stvarna služnost omejena. Po mnenju tožnika sta najemnika spoštovala verbalno prepoved toženca (kot bi spoštovala neutemeljeno postavljen prometni znak), saj je toženec zahteval, da je pot njegova in da naj po njej ne hodita oz. vozita, s tem pa naj bi bila omejena njuna služnost. 7 Če namreč širina 2 m zadošča, bi se brez težav lahko vozila po služnostni poti.