Jedro

Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. Dolžnik opravlja več dejavnosti, ne le zaključna gradbena dela, in iz trditev ni izhajalo, da bi ta bila edina in izključna dejavnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 373,32 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za odpravo nepravilnosti in izvzetje tovornega vozila Peugeot Boxer (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog dolžnika za odlog izvršbe (II. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da je dolžan v roku 8 dni povrniti upniku stroške 186,66 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Iz izpiska uradnega registra Ajpes je ugotovilo, da je dolžnikova glavna dejavnost drugo podjetniško in poslovno svetovanje, pod kar ni mogoče šteti opravljanje zaključnih del v gradbeništvu. Kot druge dejavnosti pa so vpisane posredovanje pri prodaji raznovrstnih izdelkov ter špedicija in druge spremljajoče prometne dejavnosti. Izvajanje zaključnih del v gradbeništvu oziroma podobnih dolžnik nima vpisanih v uradnem registru. Iz priloženih računov za opravljene storitve dolžnika ne izhaja, da je dejavnost zaključnih del v gradbeništvu v tujini njegova ključna ali vsaj pomembnejša dejavnost, za izvajanje katere bi nujno in neobhodno potreboval zarubljeno tovorno vozilo. Škoda, ki bi dolžniku nastala z rubežem tovornega vozila, je gotova, vendar ta ne presega običajne škode, ki jo ima za posledico oprava prisilnih izvršilnih dejanj. Glede rubeža osebnega vozila dolžnik ni izpostavil pa tudi ne dokazal posebnih, izrednih okoliščin, ki bi mu nastale z rubežem in prodajo. Razumljivo je, da je osebno vozilo potrebno in koristno prevozno sredstvo, vendar v konkretnih okoliščinah, ko ga uporabnica dolžnikova žena uporablja za vožnjo v službo (v okviru istega, ne ravno zelo velikega kraja bivanja) in za prevoz hčere na študij (obstoječa avtobusna in železniška povezava), rubež in prodaja vozila ne bi onemogočila zaposlitve oziroma študija dolžnikovih družinskih članov, temveč bi zgolj zmanjšala njihovo udobje in zahtevala dodatno mero angažiranosti za organizacijo poti in opravljanje drugih opravkov. Glede odloga izvršbe z rubežem osebnega vozila dolžnik ni izkazal dodatnega pogoja, da je vložil zahtevo za odpravo nepravilnosti.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče očitno pritrjuje, da dejansko opravlja dejavnost zaključnih del v gradbeništvu in s tem pridobiva dohodke. Dolžniku ni jasno, kako mu naj ne bi uspelo izkazati, da opravljanje zaključnih gradbenih del v Nemčiji ne predstavlja ključne dejavnosti, ko pa je nesporno, da dejansko opravlja dejavnost zaključnih gradbenih del v pravno organizacijski obliki "Posredništvo in svetovanje A. A. s.p." Sodišče ni opravilo dokazne ocene, pač pa je nekritično sledilo upnikovim navedbam. V prvem delu obrazložitve navede, da (sicer neutemeljeno) dvomi le ali imenovana dejavnost predstavlja dolžnikovo ključno dejavnost, ne pa, da dejavnosti sploh ne opravlja. V delu obrazložitve, ki zadeva odlog izvršbe, pa se zgodi preobrat v razlogovanju, kot tudi dokazni oceni, da dolžnik sploh ne opravlja zaključnih gradbenih del. Nedvomno je v predlogu za odlog izvršbe dokazal, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in to večjo od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Drugi odstavek 71. člena ZIZ dopušča odlog izvršbe za tri mesece tudi iz drugih posebno upravičenih razlogov, ki jih je utemeljil v predlogu.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščencu navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča, da dolžnik ni izkazal, da bi bila dejavnost zaključnih gradbenih del njegova ključna ali vsaj pomembnejša dejavnost. Takšne trditve v zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 5. 5. 2022 ni podal, kaj šele izkazal. Navedba je v pritožbenem postopku nedopustna novota, ki za povrh ni resnična. Ugotovitev sodišča, da iz predloženih računov ne izhaja, da gre za ključno ali pomembnejšo dejavnost dolžnika, ne predstavlja ugotovitve, da dolžnik dejansko opravlja taisto dejavnost. Ne drži, da je sodišče gradilo ugotovitev, da s takojšnjo izvršbo ne bi pretrpel nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in da ni večja od upnikove škode, izključno na podlagi ugotovitev sklepa, s katerimi je zavrnilo predlog. Dolžnik ni izkazal težke ali nenadomestljive škode, vezane na prodajo osebnega vozila, in s strani dolžnika zatrjevana škoda (nemožnost opravljanja družinskih opravkov z vozilom) predstavlja le zmanjšanje udobja in potrebo po dodatni meri angažiranosti družine dolžnika, ne dejanske škode in še manj težko nadomestljive ali nenadomestljive škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da ne obrazloži materialnopravnega sklepa, (-) da je sklep brez vsebinske obrazložitve, vezane na tehtanje dokazov, da je izvršiteljica zagrešila nepravilnost z rubežem tovornega vozila. Sodišče prve stopnje je tehtalo ponujene dokaze, se je pa oprlo na upnikov dokaz z vpogledom v uradni register Ajpes (8. točka obrazložitve sklepa), ki ga je glede na trditve strank štelo za odločilen dokaz.

6. Pritožbeni očitek, da je nerazumljiv in neobrazložen zaključek sodišča, da je iz predloženih računov dolžnika mogoče zaključiti, da posluje v tujini in s transakcijskim računom v tujini, ki ni zaveden pri slovenskem organu in nanj prejema znatna sredstva, se nanaša na pravno nepomemben zaključek.

7. Prav tako ne drži: (-) da sodišče ni upoštevalo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče dolžnikove žene, (-) da za to ni podalo razlogov, (-) da priča izostane iz obrazložitve, (-) da je sodišče nekritično sledilo upnikovim stališčem brez lastne obrazložitve, (-) da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 287. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Dolžnik je predlagal zaslišanje priče v dokaz trditev v zvezi s predlogom za odlog izvršbe na osebno vozilo BMW. Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni izkazal (niti ni zatrjeval) dodatnega pogoja, da je vložil zahtevo za odpravo nepravilnosti, zaradi česar ni možen odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ in da ni izpostavil nobenih posebnih, izrednih okoliščin (zato ni možen odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ za tri mesece; 14. točka obrazložitve sklepa). Dolžnikov predlog za odlog izvršbe na osebno vozilo je bil nesklepčen, zato se sodišče prve stopnje ni rabilo posebej ukvarjati s predlaganim dokazom z zaslišanjem priče. 8. Dolžnikova zahteva je vsebinsko predlog po četrtem odstavku 80. člena ZIZ. Ta določa za primer, če se stranki ne moreta sporazumeti, kateri predmeti so glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena izvzeti iz izvršbe, ali če se to sicer pokaže za potrebno, odloči o tem sodišče. Ne gre za zahtevo za odpravo nepravilnosti po 52. členu ZIZ, kar ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Bistvena je presoja ali je dolžnik dokazal razlog po prvem odstavku 80. člena ZIZ: izvršbe proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, podjetniku (dolžnik je s.p.) in zasebniku, ki ni kmet, ni mogoče opraviti na stroje, orodje in druge delovne priprave, kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, […].

9. Ne držijo očitki: (-) da sodišče ni opravilo dokazne ocene, pač pa je nekritično sledilo upnikovim navedbam, (-) da je glede na kvaliteto dokazov in izhodišča sodišča podal dovolj dokazov, da je dokazno breme prevalil na upnika, (-) da manjka dokazna ocena dolžnikovih dokazov. Trditveno in dokazno breme, da so določene stvari nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, je na dolžniku1. Načeloma je lahko predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve v skladu z 32. členom ZIZ vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma, če ni izvršba na njej z zakonom omejena. V primeru izvzema predmetov oziroma omejitev izvršbe po 80. členu ZIZ gre torej za izjemo od splošnega pravila in te je potrebno po splošnem razlagalnem pravilu vedno razlagati ozko, omejujoče. 10. Dolžnik se v pritožbi sklicuje na njegovo firmo "Posredništvo in svetovanje A. A. s.p." V skladu s prvim odstavkom 72. člena Zakona o gospodarskih družbah vsebuje firma podjetnika ime in priimek podjetnika, skrajšano oznako, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.), oznako dejavnosti in morebitne dodatne sestavine. Glede na oznako dejavnosti v firmi dolžnika ni mogoče na prvi pogled sklepati, da so zaključna gradbena dela sploh njegova dejavnost, še manj, da so edina dejavnost. 11. Dolžnik je v predlogu zatrjeval, da tovorno vozilo Peugeot Boxer uporablja za opravljanje svoje dejavnosti v okviru poslovanja njegovega podjetja, da se ukvarja z raznimi zaključnimi gradbenimi deli, ki jih pretežno opravlja v tujini, zlasti v Nemčiji (3. točka obrazložitve sklepa). Ni zatrjeval, da bi to bila njegova edina, poglavitna, ključna dejavnost, kot sedaj v pritožbi. Zato so te navedbe nedopustne novote. Prav tako so nedopustne pritožbene novote navedbe: (-) da ima registrirano tudi špedicijo in druge spremljajoče prometne dejavnosti, za opravljanje katerih je prav tako nujno osnovno sredstvo kombinirano vozilo, (-) da iz javno dostopnih podatkov bilance stanja za dolžnika izhaja, da nima prihodkov iz drugega naslova, (-) da je upniku dobro znana narava dolžnikovega dela oziroma dejavnosti, (-) da kar se tiče znatnih sredstev, ki naj bi jih prejel na podlagi računov, gre za bruto zneske v obdobju februar do april 2022, da je iz teh moral nabaviti material, plačati delavce, davke in prispevke, gorivo ter ostale stroške, (-) da z računom obračunana in prejeta sredstva ne predstavljajo dobička, temveč se pretežni del porabi za stroške, plače in javne dajatve, (-) da iz Ajpes ni razbrati niti indicev, da se financira še iz kakšnega drugega vira oziroma dejavnosti niti tega ne nakazuje lastništvo vozil ali drugih premičnin večje vrednosti, saj jih nima. Ker ni v pritožbi pojasnil zakaj teh navedb ni mogel podati pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik je predlagal kot dokaz vpogled v njegove štiri račune za gradbena dela v Nemčiji, lastno zaslišanje in vpogled v elektronsko sporočilo izvršiteljici. Sodišče prve stopnje se je glede na prej povzete trditve (in dokazno breme) dolžnika pravilno oprlo na bistveni dokaz izpisek iz uradnega registra Ajpes, ki ga je sicer predlagal upnik v odgovoru na predlog dolžnika, in ugotovilo, da glede na vpis večih dejavnosti (glavna dejavnost je drugo podjetniško in poslovno svetovanje, kot druge dejavnosti pa so vpisane posredovanje pri prodaji raznovrstnih izdelkov ter špedicija in druge spremljajoče prometne dejavnosti) dejavnost zaključnih del v gradbeništvu ni ključna ali vsaj pomembnejša dejavnost (8. točka obrazložitve sklepa). Dolžnik torej opravlja več dejavnosti, ne le zaključna gradbena dela, in iz trditev ni izhajalo, da bi ta bila edina in izključna dejavnost2. Če za opravljanje gradbeništva, kot ene od dejavnosti, potrebuje zarubljeno tovorno vozilo in bo v nadaljevanju izvršbe prišlo do prodaje, to ne pomeni, da je predmet nujno potreben za opravljanje dejavnosti kot celote. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da bo prodaja tovornega vozila sicer zmanjšala obseg dejavnosti, ne pa tudi onemogočila opravljanje (vseh) dejavnosti in s tem uničila poslovanje (9. točka obrazložitve sklepa). Zato dolžnik ni dokazal, da nujno potrebuje tovorno vozilo za opravljanje dejavnosti, kot določa prvi odstavek 80. člena ZIZ.

13. Glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe dolžnik neutemeljeno navaja, da je v delu tovornega vozila protispisen zaključek in v nasprotju s predhodnimi stališči sodišča prve stopnje, ko navede, da dvomi, ali dejavnost gradbeništva predstavlja ključno dejavnost, v delu obrazložitve o odlogu izvršbe pa da te sploh ne opravlja. Zapis sodišča prve stopnje, da dolžnik ni uspel dokazati, da opravlja dejavnost zaključnih del v gradbeništvu, je le neroden prepis prejšnjega zaključka, da te nima vpisane v registru in da gradbeništvo ni ključna ali pomembnejša dejavnost (8. točka obrazložitve sklepa). Torej je za sodišče prve stopnje dolžnik opravljal tudi dejavnost gradbeništva. Bistven je nadaljnji zaključek, da ni uspel dokazati, da za opravljanje dejavnosti nujno potrebuje zarubljeno tovorno vozilo (13. točka obrazložitve sklepa). Dolžnik izpodbija zavrnitev predloga za odlog izvršbe na tovorno vozilo le posledično, ker naj bi bil utemeljen njegov predlog za izvzem vozila iz rubeža. Ker s predlogom ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za odlog izvršbe na to vozilo.

14. Glede predloga za odlog izvršbe na osebno vozilo BMW dolžnik neutemeljeno navaja, da je dokazal nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta večja od škode, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ni izkazal (niti ni zatrjeval) dodatnega pogoja, da je vložil zahtevo za odpravo nepravilnosti po 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ (14. točka obrazložitve sklepa). Zato po tej zakonski določbi ni mogel uspeti s predlogom za odlog izvršbe. Glede predloga za odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ za tri mesece iz posebno upravičenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da uporaba osebnega vozila za osebne potrebe dolžnikove žene in družine niso posebne, izredne okoliščine, temveč so zgolj zmanjšanje udobja, ki zahteva dodatno mero angažiranosti za opravljanje opravkov (14. točka obrazložitve sklepa). V pritožbi neutemeljeno navaja, da je utemeljil druge posebno upravičene razloge, ki opravičujejo odlog izvršbe. Vse zatrjevane okoliščine v njegovi in družinski sferi so logična posledica izvršbe.

15. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16. Upnikovi stroški za odgovor na pritožbo so bili potrebni za izvršbo po petem odstavku 38. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 500 točk po 7. točki tarifne št. 31 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), materialne stroške 2 % po 11. členu OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT. Ni priznalo nagrad za prejem in pregled pritožbe, za prejem in pregled drugostopne odločbe, za obvestilo stranki s kopijo drugostopne odločbe, ker so zajete v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Skupaj stroški znašajo 373,32 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006. 1 Sklep VSL I Ip 2725/2016. 2 Sklepi VSL I Ip 4232/2014, III Cp 1968/2002, II Cpg 249/2020, VSC II Ip 34/2021.