Jedro

Ali so navedbe v poslovnih knjigah pravilne ali ne, ni stvar presojanja v postopku imenovanja upniškega odbora, razen morda, če so tako očitno neutemeljene, da jih upravitelj ne bi smel upoštevati. Pri tem je presoja ovir naloga sodišča in ne upravitelja, ta mora sodišču le posredovati vse potrebne podatke o tem, kaj izhaja iz poslovnih knjig.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 218) za člana upniškega odbora imenovalo A. A. d.d. Ostali štirje člani upniškega odbora so bili pravnomočno imenovani že s sklepom z dne 23.6.2015 (PD 170).

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je otvoritveno poročilo nekonkretizirano in pomanjkljivo, saj nanj vpliva še osnovni seznam preizkušenih terjatev, ki takrat še ni bil pripravljen, zato so pomanjkljivi podatki v otvoritveni bilanci. Podatki so nedoločeni tudi glede tega, do katerega izvajalca naj bi imel stečajni dolžnik terjatev, saj je na projektu T delovalo več izvajalcev, pritožnik pa ni bil glavni izvajalec. Na tako pomanjkljive podatke sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve. Ker podatki v otvoritveni bilanci ne vsebujejo vseh prikazanih obveznosti stečajnega dolžnika, je nepravilen tudi izračun vrednosti premoženja in s tem izračun odstotka vrednosti dolžnikovega premoženja. Obveznost pritožnika tudi ne presega enega odstotka vrednosti premoženja, kar je nesporno. Sodišče tudi drugih ovir sploh ni presojalo, zato se do tega ni mogoče opredeliti. V nasprotju s sklepom Cst 488/2015 ni bila navedena podlaga nasprotnih terjatev in upravitelj ni upošteval navodil pritožbenega sodišča, ne zadostuje pa zgolj opredelitev višine terjatev in sklicevanje na poslovne knjige stečajnega dolžnika. Nasprotne terjatve so fiktivne in nedokazane, pritožnik je vse dolžnikove fakture zavrnil, zato se terjatve niso mogle pobotati in upravitelj ne bi smel prerekati pritožnikovih terjatev. Podrobno navaja, zakaj dolžnikove terjatve niso utemeljene. Pritožnik ima evidentirane le terjatve v višini 6.761,01 EUR. Podatki iz dolžnikovih poslovnih knjig so nepravilni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma višje sodišče poudarja, kot je to storilo že v sklepu Cst 488/2015, da če sodišče prve stopnje ugotovi obstoj ene od ovir za imenovanje pritožnika za člana upniškega odbora, ni potrebno, da presoja tudi obstoj drugih ovir. V skladu z določili 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP namreč ni potrebno ugotavljati vseh ovir, zadostuje že ena, da upnik ne more biti imenovan za člana upniškega odbora. Zato je pravilno, da sodišče prve stopnje ob tem, ko je presodilo, da obstaja ovira iz 1. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP, ni presojalo še obstoja drugih ovir. Zatrjevana kršitev 14. točke 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP zato ni podana.

5. Pritožnik nima prav, ko trdi, da upravitelj in sodišče prve stopnje nista sledila navodilom višjega sodišča v sklepu Cst 488/2015. V ponovljenem postopku je namreč po pozivu sodišča prve stopnje upravitelj navedel, kaj predstavlja podlago njegovim terjatvam in kolikšna je njihova višina, že ZFPPIPP pa upravitelja zavezuje, da pri tem upošteva poslovne knjige stečajnega dolžnika (2. točka 3. odstavka 80. člena ZFPPIPP). Ali so navedbe v poslovnih knjigah pravilne ali ne, pa ni stvar presojanja v postopku imenovanja upniškega odbora, razen morda, če so tako očitno neutemeljene, da jih upravitelj ne bi smel upoštevati. Za terjatve stečajnega dolžnika to ne velja. Ali so ti podatki dejansko pravilni ali ne, se bo presojalo v pravdnih postopkih, ki bodo začeti ali nadaljevani na podlagi sklepa o preizkusu terjatev, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bil niti sprejet, ni pa podlage za tako presojo v postopku imenovanja upniškega odbora.

6. Res (delno) razveljavljeni sklep o imenovanju upniškega odbora z dne 23.6.2015 (PD 170), prav tako pa tudi izjava upravitelja z dne 22.6.2015 (PD 167), na podlagi katere je bil izdan prvi sklep, nista vsebovala razlogov, zaradi katerih naj bi obstajala ovira za imenovanje pritožnika za člana upniškega odbora. Upravitelj svoje navedbe ni v ničemer obrazložil – navedel je le, da stečajni dolžnik do pritožnika izkazuje odprte terjatve, zaradi katerih je upravitelj prerekal njegove prijavljene terjatve. Česa takega višje sodišče takrat ni moglo ugotoviti niti iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev ali otvoritvenega poročila, ki tako podrobnih podatkov praviloma ne vsebuje in kaj takega tudi ni potrebno. Zato ni mogoče trditi, da bi sodišče prve stopnje o tem karkoli pojasnilo v sklepu z dne 23.6.2015 in da bi bil obstoj ovire iz 1. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP kakorkoli obrazložen. Pri tem je presoja ovir naloga sodišča in ne upravitelja, ta mora sodišču le posredovati vse potrebne podatke o tem, kaj izhaja iz poslovnih knjig, česar pa ni storil, sodišče prve stopnje pa takrat tudi ni opravilo presoje obstoja te ovire. Gola navedba o obstoju odprtih terjatev, ne da bi bilo znano, katere so terjatve, kaj je njihova podlaga in kolikšna je njihova višina, tudi ne omogoča presoje, ali terjatve insolventnega dolžnika do upnika presegajo en odstotek vrednosti dolžnikovega premoženja. Ker sodišče prve stopnje takrat svojega dela ni opravilo, kot mu nalaga zakon, se sklepa sploh ni dalo preizkusiti.

7. V ponovljenem postopku pa je upravitelj pojasnil (vloga z dne 31.8.2015 – PD 211), katere terjatve do pritožnika stečajni dolžnik izkazuje v poslovnih knjigah, prav tako je navedel, katere obveznosti do pritožnika so izkazane v poslovnih knjigah. Šele to je omogočilo presojo sodišča prve stopnje, ali terjatve stečajnega dolžnika do pritožnika presegajo en odstotek vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku to presojo tudi opravilo, kar je v skladu z navodili višjega sodišča, danimi v sklepu Cst 488/2015, medtem ko te presoje v (delno) razveljavljenem sklepu ni bilo. Iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika je tako razvidno, da obveznost pritožnika do stečajnega dolžnika znaša 2.066.163,22 EUR. Pri tem presoja pravilnosti poslovnih knjig stečajnega dolžnika ni predmet odločanja v postopku oblikovanja upniškega odbora, temveč je končna presoja te pravilnosti mogoča šele po preizkusu terjatev in končanju vseh postopkov, v katerih se ugotavlja obstoj ali neobstoj terjatev upnikov in stečajnega dolžnika.

8. Kot vrednost premoženja stečajnega dolžnika je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo otvoritveno bilanco, kjer je ta vrednost navedena v višini 28.105.650,00 EUR. Pri sestavi otvoritvene bilance namreč upravitelj upošteva predvsem podatke o vrednosti premoženja, ki jih lahko ugotovi iz poslovnih knjig in na podlagi cenitev. Na to vrednost ne vplivajo podatki o obveznostih dolžnika do upnikov, saj je za to ugotovitev pomembna le aktiva dolžnika. Če bi se upoštevalo stališče pritožnika, da na vrednost premoženja vplivajo tudi obveznosti stečajnega dolžnika, bi bil tako ali tako mogoč le zaključek, da ni nobenega premoženja, saj sicer stečajnega postopka praviloma ne bi bilo potrebno niti začeti, če bi dolžnik lahko poravnal vse svoje obveznosti in bi le ostanek po plačilu upnikov predstavljal premoženje stečajnega dolžnika.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo podatke iz poslovnih knjig stečajnega dolžnika, prav tako pa je pravilno upoštevalo tudi vrednost premoženja, navedeno v otvoritvenem poročilu. Pravilna je tudi presoja, da vrednost v poslovnih knjigah izkazanih obveznosti pritožnika presega en odstotek vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zato je pravilen tudi zaključek, da obstaja ovira za imenovanje pritožnika za člana upniškega odbora.

10. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje opravilo tudi presojo obstoja ovir za imenovanje upnika A. A. d.d. za člana upniškega odbora. Res v sklepu z dne 23.6.2015 te presoje ni opravilo, saj ni navedlo niti, ali je preverilo, kolikšne so navadne terjatve tega upnika. Tega ni jasno navedel niti upravitelj v svoji vlogi z dne 22.6.2015. Zato ni bilo jasno, kaj glede tega izkazujejo poslovne knjige stečajnega dolžnika. V ponovljenem postopku pa je upravitelj te navedbe podal (vloga z dne 31.8.2015 – PD 211), in sicer da terjatev tega upnika v višini 101.909,53 EUR ni zavarovana terjatev, prijavljena pa je bila in preizkušena v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev pod zap. št. 39, medtem ko gre za zavarovano terjatev le pri zap. št. 40 v višini 158.871,84 EUR. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da glede te terjatve ne obstaja ovira za imenovanje tega upnika za člana upniškega odbora iz 6. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP. Da bi glede njega obstajala še kakšna druga ovira, pa pritožnik niti ne zatrjuje.

11. Glede na navedeno pritožnik ne more biti imenovan za člana upniškega odbora zaradi obstoja ovire iz 1. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP, glede upnika A. A. d.d. pa morebitne ovire iz 6. točke 2. odstavka 78. člena ZFPPIPP ni, prav tako pa ni zatrjevana kaka druga ovira.

12. Sodišče prve stopnje je tako v ponovljenem postopku odpravilo kršitve, s katerimi je bil obremenjen sklep z dne 23.6.2015, tokrat pa je tudi opravilo presojo obstoja ovir tako glede pritožnika kot glede imenovanega upnika A. A. d.d., pri čemer je od upravitelja tudi pridobilo vse potrebne podatke, ki so v prvotnem postopku manjkali, zaradi česar presoja sploh ni mogla biti opravljena. Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP) zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).