Jedro

Tožnik v Sloveniji ni izčrpal možnosti zdravljenja, nezaupanje v slovensko zdravstvo in to, da tožnik noče sprejeti oziroma vstopiti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja ter v okviru tega opraviti preglede, preiskave ali zdravljenja niso utemeljeni razlogi, da bi se tožniku priznala pravica do diagnostike in zdravljenja v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 29. 8. 2017 in odločba z dne 10. 5. 2017 ter da se tožniku prizna diagnostika in zdravljenje v tujini. Ugotovilo je, da tožnik ni izčrpal zdravljenja v Sloveniji.

2. Pritožuje se tožnik. V laični tožbi navaja, da je na delu v podjetju A., v letu 1965 doživel nasilje, bil je močno pretepen po celem telesu, vendar v posledici tega ni dobil niti odškodnine. Opisuje, da si je v času, ko je delal v podjetju A. vsak mesec izposodil od sindikata denar in ga vrnil, ko je dobil plačo. Ima močne bolečine, ki ne prenehajo, so v predelu vratu in lopatice, ima omotice, bolijo ga roke, od leta 1965 trpi močan strah in prosi, da se mu pomaga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2017 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 10. 5. 2017, s katero je Območna enota B. odločila, da se vloga tožnika za odobritev pregleda in zdravljenja v tujini kot neutemeljena zavrne.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 72/2006 s spremembami). ZZVZZ v prvem odstavku 44.a člena določa, da ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja s pregledom, preiskavo ali zdravljenjem v tujini, pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev ali izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Skladno z drugim odstavkom 44.d člena ZZVZZ je predhodna odobritev zavoda pogoj za uveljavljanje pravice do povračila stroškov bolnišničnih zdravstvenih storitev, ki vključujejo prenočitev zavarovane osebe, zdravstvenih storitev, ki zahtevajo uporabo visoko specializirane in druge medicinske infrastrukture ali medicinske opreme. Zavarovana oseba, ki v tujini na lastno zahtevo uveljavlja zdravstvene storitve, mimo navedenih določb, ki ne štejejo za nujno zdravljenje in nujno medicinsko pomoč, ni upravičena do povračila stroškov.

7. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 22. 3. 2016 pri toženi stranki podal vlogo za odobritev načrtovanega zdravljenja, pregleda ali preiskave v tujini zaradi tega, ker morebiti potrebuje operacijo, ima težave v vratnem delu hrbtenice, v predelu desne lopatice, rok, nog in čelnega dela glave ter navedel, da mu zdravljenje v Sloveniji ni pomagalo.

8. Iz izpovedi tožnika z dne 9. 5. 2018 izhaja, da ima zdravstvene težave, ki se odražajo kot močne bolečine v ramenih, hrbtenici, vratu, nogah, mrzlih nogah, tudi napetosti v glavi, kar vse je posledica mučenja s strani njegova sodelavca na delovnem mestu leta 1965, ki ga je takrat udaril po glavi in v medenico. Zaradi napake zdravnika, ki mu ni hotel dati zdravil, se ni zdravil. Obiskuje razne specialiste na svoje stroške in si sam kupuje tablete. V zdravstvo v Sloveniji ne zaupa, zato želi zdravljenje v tujini.

9. Izvedenski organ v sestavi specialista ortopeda in psihiatra je ugotovil, da je pri tožniku s psihiatričnega vidika prisotna blodnjava motnja F22, s tem, da je vsebina blodenj in čas nastanka lahko povezan z dogodkom iz leta 1965. Pri tožniku so prisotne nanašalne blodnjave vsebine, predvsem kvirolantska in nanašalne vsebine, ki jih veže na dogodek z leta 1965. Tožnik ne želi zdravljenja v slovenskih zdravstvenih institucijah, temveč le v tujini, kjer pa bi zaradi svoje blodnjave motnje, kvirolanstva, bil ravno tako razočaran. Tudi tujino bi vključil v svoj blodnjavi sistem, saj ni institucije, ki bi lahko ugodila njegovim blodnjam. Pri tožniku MR glave kaže zmerno cerebralno in začetno cerebralno atrofijo, zmerne pretočne motnje, kar bi lahko nakazovalo kognitivni upad in začetni dementni proces. S področja ortopedije je izvedenec ugotovil, da je zdravljenje degenerativne bolezni hrbtenice, kot jo ima tožnik, v Sloveniji mogoča, v različnih bolnicah, zato zdravljenje v tujini ni utemeljeno. Gre za standardne in uveljavljene postopke, ki jih rutinsko izvajajo v različnih bolnišnicah, kjer se zdravijo in operirajo hrbtenične bolezni. Bolezen hrbtenice je v celoti pokrito v zdravstvenem sistemu. Na voljo so konzervativne in operativne metode za zdravljenje vseh oblik degenerativnih bolezni hrbtenice in njenih komplikacij. Iz osebnega pregleda izhaja, da pri tožniku ni niti indikacije za kirurško terapijo, za konzervativno zdravljenje pa obstaja veliko institucij v Sloveniji, ki so za to usposobljene.

10. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja v predsodnem in sodnem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v Sloveniji ni izčrpal možnosti zdravljenja, nezaupanje v slovensko zdravstvo in to, da tožnik noče sprejeti oziroma vstopiti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja ter v okviru tega opraviti preglede, preiskave ali zdravljenja pa niso utemeljeni razlogi, da bi se tožniku priznala pravica do diagnostike in zdravljenja v tujini.

11. Pritožnik v pritožbi ne pove ničesar takega, kar bi vplivalo na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.