Jedro

Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je prekluzija stranke, ki nameravanega procesnega dejanja ne more več opraviti. Ni vsak zamujen narok že tudi razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Treba je presojati, ali je stranki kljub njeni zamudi z naroka še vedno odprta možnost za učinkovito varstvo njenih pravic s tem, da zamujeno dejanje lahko opravi na morebitnem kasnejšem naroku. Strogost prekluzije iz prvega odstavka 286. člena ZPP je namreč omilil že sam zakon v tretjem odstavku istega člena. Ta dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo pod pogojem, da jih brez svoje krivde stranka ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Iz doslej razloženega torej izhaja, da je o prekluziji zaradi izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo z gotovostjo mogoče govoriti le v primeru, če bi bil to v postopku na prvi stopnji edini opravljeni narok.

Glede na to, da o prekluziji tožene stranke zaradi izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo še ni mogoče z gotovostjo sklepati, to pomeni, da bo naknadna dokazila, s katerimi tožena stranka izkazuje upravičenost vzroka za njeno neudeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, v kontekstu nezakrivljene zamude po tretjem odstavku 286. člena ZPP lahko presojalo prvostopenjsko sodišče na kasnejšem (preloženem) naroku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 26. 4. 2019. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za vrnitev v prejšnje stanje je torej prekluzija stranke, ki nameravanega procesnega dejanja ne more več opraviti. Ni vsak zamujen narok že tudi razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Treba je presojati, ali je stranki kljub njeni zamudi z naroka še vedno odprta možnost za učinkovito varstvo njenih pravic s tem, da zamujeno dejanje lahko opravi na morebitnem kasnejšem naroku. Strogost prekluzije iz prvega odstavka 286. člena ZPP, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke, kar velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja, je namreč omilil že sam zakon v tretjem odstavku istega člena. Ta dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov tudi po prvem naroku za glavno obravnavo pod pogojem, da jih brez svoje krivde stranka ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Iz doslej razloženega torej izhaja, da je o prekluziji zaradi izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo z gotovostjo mogoče govoriti le v primeru, če bi bil to v postopku na prvi stopnji edini opravljeni narok.

6. Iz dosedanjega poteka postopka pa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo in kljub toženčevi prošnji z dne 8. 4. 2019 in 9. 4. 2019 za preložitev naroka (razpisanega za 10. 4. 2019) ker je njegov pooblaščenec zbolel, prvi narok za glavno obravnavo opravilo v toženčevi odsotnosti. Navedeni narok je nato preložilo zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem priče, ki doslej še ni bil izveden. Zaradi zamude prvega naroka za glavno obravnavo pa je tožena stranka predlagala vrnitev v prejšnje stanje.

7. Sodišče lahko po drugem odstavku 115. člena ZPP narok preloži, če stranka ali njen pooblaščenec ne pride na narok iz zdravstvenih razlogov le, če je bolezen nenadna in nepredvidljiva in ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Niso redki primeri, ko stranka zaradi nenadne bolezni zaprosi sodišče za preložitev naroka, ne more pa sodišču še posredovati ustreznih dokazil za izkaz upravičenega vzroka neudeležbe na naroku, ki bi sodišču omogočala presojo o upravičenem razlogu za preložitev naroka (prvi in drugi odstavek 115. člena ZPP). Pravna teorija (A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, str. 480 in 481) v taki situaciji kot koristnega omenja strankin predlog za preložitev naroka z vidika poznejšega dokazovanja resničnosti njenih navedb o opravičljivem vzroku zamude. Glede na to, da o prekluziji tožene stranke zaradi izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo še ni mogoče z gotovostjo sklepati, to pomeni, da bo naknadna dokazila, s katerimi tožena stranka izkazuje upravičenost vzroka za njeno neudeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, v kontekstu nezakrivljene zamude po tretjem odstavku 286. člena ZPP lahko presojalo prvostopenjsko sodišče na kasnejšem (preloženem) naroku.

8. Ob povedanem se izkaže, da za vrnitev v prejšnje stanje kot da prvi narok za glavno obravnavo še ni bil opravljen, predpostavka prekluzije v obravnavanem primeru še ni podana. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, da bo morebitne kršitve določb postopka tožena stranka lahko uveljavljala v pritožbi zoper končno odločitev o sporu in ne z uveljavljanim inštitutom vrnitve v prejšnje stanje.

9. Neutemeljeno toženčevo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP) potem, ko je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP).