Jedro

Če prosilec ne izkaže utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki naj bi bilo nad njim izvajano v izvorni državi, in ne pred resno škodo, ki naj bi mu grozila ob vrnitvi v izvorno državo, niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alineje 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US) zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji in odredila, da mora zapustiti Slovenjo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožnik namreč ni izkazal razlogov za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil, niti razlogov za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Pojasnilo je vsebino 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, določbe 1A točke Ženevske konvencije, 8. alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil. Pojasnilo je pojem preganjanja v smislu Direktive Svet EU, št. 2004/83/EC. Na podlagi tega je pritrdilo stališču tožene stranke, da razlogi, ki jih je tožnik navedel za zapustitev izvorne države, ne pomenijo preganjanja v smislu ZAzil. Pritrdilo je stališču tožene stranke, da tožnik ves čas postopka ni pojasnil in na verodostojen način utemeljil subjektivnih okoliščin za priznanje azila ali subsidiarne zaščite, zlasti, kakšna nevarnost naj bi mu grozila v primeru vrnitve na Hrvaško. Sam je povedal, da na Hrvaškem ni bil nikoli osebno napaden. Poudaril je, da se je zaradi svoje varnosti stalno selil, ni pa navedel, kdo konkretno in zakaj naj bi ga preganjal. Pojasnilo je, da tudi niso podane objektivne okoliščine za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite. Republika Hrvaška je dne 3.10.2005 postala kandidatka za članstvo v Evropski uniji, za kar je morala izpolnjevati stroge pogoje glede varstva človekovih pravic, kar že dokazuje, da lahko Republika Hrvaška nudi svojim prebivalcem zadostne varnostne razmere. Tudi iz poročil o stanju v Republiki Hrvaški, ki jih je pridobila tožena stranka, izhaja, da sicer še prihaja do diskriminacije manjšin, tudi prebivalcev srbskega porekla, vendar ne v večjem obsegu.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Ker je tožena stranka v tem primeru odločala v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo prvostopnega oziroma pritožbenega sodišča, bi se morala opredeliti do vseh pritožnikovih navedb v zvezi z zatrjevanim preganjanjem ter navedeno vključiti v dokazno oceno o tem, da tožnik ni bil preganjan. Tožena stranka je tožnika sicer v ponovljenem postopku dodatno zaslišala, pri čemer mu ponovno ni omogočila, da bi se opredelil do vseh dokazov, na podlagi katerih je izdala napadeno odločbo. Odločba tožene stranke ponovno temelji na pavšalnem navajanju, da je Hrvaška pravna država, v kateri sicer obstoja diskriminacija Srbov s strani Hrvatov, nikakor pa naj ta diskriminacija ne bi pomenila preganjanja v smislu Direktive EU. Prav tako tožena stranka temelji na dejstvu, da je Hrvaška demokratična država, ki naj bi poskrbela za varnost svojih državljanov ne glede na nacionalnost, zaradi česar naj tožnik ne bi bil v nevarnosti v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik navaja, da nikakor ni poskrbljeno za varnost srbskih beguncev, ki se vračajo na svoje domove na Hrvaško, kar potrjuje tudi članek, priložen tožbi. Na tega naj se opre pritožbeno sodišče, saj iz njega izhaja, da bi bila fizična in psihična integriteta tožnika ogrožena v primeru vrnitve na Hrvaško. Opozarja na pomanjkljivosti oziroma kršitve postopka. Prvostopno sodišče meni, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, vendar svoje odločitve v ničemer ni obrazložilo in se do tožbenih navedb ni opredelilo. Tožena stranka namreč ponovno ni utemeljila niti tega, zakaj prosilec ne potrebuje zaščite v obliki azila, saj ni niti preverila njegovih navedb, kakor tudi ni preverila objektivnih okoliščin v njegov izvorni državi. Navaja, da je hkrati z njim za azil zaprosil tudi njegov sin, in da se sinovi razlogi navezujejo in dopolnjujejo z tožnikovimi navedbami. Navaja, da ni hrvaški državljan, kar je dokazal s predložitvijo rojstnega lista. Kljub temu je tožena stranka ponovno ugotovila, da je državljan Republike Hrvaške. Na Hrvaškem ga dojemajo kot Srba, zaradi česar je izpostavljen resnim grožnjam in maltretiranjem. Njegova hiša je bila porušena, zemljišče minirano. Na območju, kjer je stala hiša, je sedaj večinoma albanska populacija, saj jo je tam naselila Republika Hrvaška. Kadarkoli se je pojavil v javnosti, so ga zmerjali in poniževali, zaradi česar se je skupaj s svojim sinom skrival in se ne more vrniti domov. Niti njemu niti sinu policija ni nudila ustrezne zaščite, prav tako ju ignorira oblast. Njegovo premoženje je protipravno zaseženo in policija mu sistematično onemogoča vrnitev domov. Problem vračanja srbskih beguncev na dom je v Republiki Hrvaški resen varnostni problem, kar potrjujejo tudi mednarodna poročila. Zavrača utemeljitev tožene stranke, da je Hrvaška varna država, saj bi bila njegova varnost in življenje v primeru vrnitve neposredno v nevarnosti. Ne le, da izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem, ampak je bil že dejansko preganjan. Bil je izpostavljen resnim grožnjam in fizičnemu nasilju. Glede teh navedb se tožena stranka ni izrekla niti ni preverila objektivne situacije v izvorni državi v zvezi s temi navedbami. Zato je odločila preuranjeno in zato odločba ni zakonita. Objektivne okoliščine, v katerih se nahaja, niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v matično državo. Za njega osebno takšna vrnitev ni varna, tudi če objektivne okoliščine kažejo drugače. Sklicuje se na 3. člena EKČP, ki ga je treba v tem primeru dosledno upoštevati. Meni, da je njegova pritožba utemeljena. Predlaga pa oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka o tožnikovi prošnji za azil odločala v tako imenovanem rednem azilnem postopku ter jo zavrnila na podlagi 1. odstavka 35. člena ZAzil. Pred svojo odločitvijo je tožnika tudi posebej zaslišala, pridobila pa je tudi poročila o stanju v tožnikovi izvorni državi. Torej je izvedla poseben ugotovitveni postopek. Dejanskega stanja prvostopno sodišče ni ugotavljalo samo, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kakršnega je po njegovi presoji pravilno in popolno ugotovila tožena strank na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka. Glede na to pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je s pritožbo v upravnem sporu mogoče uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče (5. odstavek 72. člena ZUS).

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru niso bila kršena pravila postopka. Tožnik je bil pred toženo stranko zaslišan in je imel možnost natančno predstaviti okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo oziroma se vanjo po lastnem navajanju ne more vrniti brez utemeljenega strahu, da mu bo s tem nastala resna škoda. Vendar so tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove navedbe glede preganjanja oziroma okoliščin, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo, pavšalne in ne dosegajo standarda preganjanja v smislu ZAzil. Tožnik namreč ni navedel niti enega konkretnega dogodka, ki bi kazal na utemeljenost njegovega subjektivnega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo, ki bi mu grozila ob vrnitvi na Hrvaško. Zgolj pavšalne navedbe o stanju na Hrvaškem in v kraju, kjer je imel po svojem navajanju hišo, ter sklicanje na članek, pa za to, da bi bilo mogoče iz tega s stopnjo verjetnosti sklepati na utemeljenost subjektivnega strahu pred preganjanjem oziroma resno škodo ob vrnitvi, ne zadoščajo.

Po presoji pritožbenega sodišča sta prvostopno sodišče in tožena stranka na podlagi poročil, ki jih je pridobila tožena stranka, pravilno sklenila, da tudi objektivne okoliščine na Hrvaškem niso take, da bi glede na tožnikove pavšalne navedbe subjektivnih okoliščin opravičevale priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite.

Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je tožena stranka glede na tako ugotovljeno dejansko stanje in pravilen sklep glede dejanskega stanja pravilno uporabila materialno pravo, to je, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti subjektivni niti objektivni pogoji za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena in tudi ne pogoji za priznanje subsidiarne zaščite iz 3. odstavka 1. člena ZAzil, v zvezi z 8. alinejo 1. odstavka 2. člena ZAzil. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh tožbenih navedb, ki jih tožnik skoraj dobesedno ponavlja v pritožbi. Tožena stranka je pojasnila, zakaj meni, da v tem primeru subjektivne in objektivne okoliščine za priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite niso podane, in temu je pritrdilo tudi prvostopno sodišče, zato njuno presojanje ni arbitrarno in pavšalno, kot zatrjuje tožnik.

Ker je Republika Hrvaška za pridobitev statusa kandidatke za članstvo v EU morala izpolniti zahtevne standarde glede varstva človekovih pravic, ki so vsebovane v EKČP in v primarnih pravnih aktih EU, tožnikova pavšala pritožbena trditev, da mu bodo ob vrnitvi na Hrvaško kršene temeljne človekove pravice nima niti dejanske niti pravne podlage. Vsebina varstva človekovih pravic je glede azila vsebovana tudi v 8. točki 1. odstavka 2. člena ZAzil, zato s presojo, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne bo nastala resna škoda, tožena stranka ovrže tudi tožnikovo trditev, da mu bodo v primeru vrnitve na Hrvaško kršene človekovih pravice, ki jih zagotavlja EKČP. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati tožnikovi pritožbeni ugovori, da tožena stranka zmotno trdi, da je hrvaški državljan. V tem primeru namreč priznanje azila oziroma subsidiarne zaščite ni vezano na tožnikovo državljanstvo, temveč na njegove subjektivne okoliščine in na objektivne razmere v njegovi izvorni državi, za katero pa tudi sam trdi, da je Hrvaška.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. Ker je o oprostitvi plačila stroškov postopka odločilo že prvostopno sodišče in se ta odločitev nanaša na vse nadaljnje vloge oziroma akte, izdane v tem postopku (glej 13. in 14. člen ZST), pritožbeno sodišče o oprostitvi plačila stroškov postopka ni ponovno odločalo.