Jedro

Kadar je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga (rabljeno vozilo), ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni, ugotavlja carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ, pri čemer je pomembno dejansko stanje vozila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Carinarnice Ljubljana z dne 24.6.1994, s katero je ta zavrnila pritožnikov ugovor zoper zapisnik z dne 30.5.1994 o netočni prijavi vrednosti blaga (osebni avtomobil znamke BMW 730i letnik 1989), ki se carini po uvozni carinski deklaraciji z dne 24.5.1994 in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločitev. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da carinarnica ni popolno ugotovila dejanskega stanja, saj se pri pregledu stanja in obrabe navedenega vozila ni izrekla o številu prevoženih kilometrov, prav tako pa tudi ni upoštevala vgrajene dodatne opreme, strešnega okna in avtoradia. V ponovnem postopku bo morala komisija popolno ugotoviti dejansko stanje glede na število prevoženih kilometrov (v preglednem listu je navedeno, da ima vozilo 175490 prevoženih kilometrov) in dodatno opremo (razvidno iz carinske listine in priloženih fotografij).

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka sicer na njeno pritožbo odpravila odločbo carinarnice, vendar pa ni sledila pritožbenim navedbam in razlogom tožeče stranke. S takim postopanjem pa je potrdila postopek ugotavljanja carinske osnove, ki je po njenem mnenju v nasprotju z določbami Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90 - CZ). Tožeča stranka trdi, da je carinarnica pri določanju carinske osnove protizakonito uporabila katalog in ni upoštevala fakturne oz. dogovorjene vrednosti avtomobila. Po njenem mnenju se carinska osnova v smislu 34. člena CZ kot transakcijska vrednost ugotavlja na podlagi dogovorjene cene oziroma fakturne vrednosti. Le v kolikor tožeča stranka ne bi predložila fakture, ki je verodostojna listina, ki izkazuje dogovorjeno vrednost uvoženega avtomobila, bi lahko carinarnica ugotavljala vrednost na podlagi druge dogovorjene vrednosti za drugo enako blago, to je za isti tip avtomobila, iste starosti in iste kvalitete. Pri tem bi prav tako morala upoštevati vrednost, navedeno v fakturi za podoben avtomobil. Zavezanec za plačilo carine izkazuje vrednost oziroma carinsko osnovo na podlagi faktur in ostalih knjigovodskih listin. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni ugotovila, da bi bile fakture ponarejene ali fiktivne, niti da bi bila cena na fakturi nižja od dejanske in po kateri ceni naj bi tožeča stranka dejansko kupila vozilo. Če je carinarnica dvomila v dogovorjeno vrednost, bi morala postopati po določbi 266. člena CZ tako, da bi določila začasno vrednost uvoženega vozila, vendar ne po katalogu ali prosti presoji, temveč na podlagi predloženih knjigovodskih listin - faktur. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da carinska osnova za navedeno uvoženo vozilo znaša 11.000,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan 27.5.1994, kar je 881.385,00 SIT.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, ker ta, kljub temu, da je odpravila izpodbijano odločbo, ni upoštevala pripomb tožeče stranke glede določanja carinske osnove. Na podlagi podatkov in listin, zbranih v spisih, se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je prvostopno odločbo odpravila, in tudi z razlogi in stališči, s katerimi je utemeljila svojo odločitev. Sodišče ne dvomi, da je bila odločitev carinskega organa, da v tem primeru, kljub predloženi fakturi (brez evidenčne številke in vsakršnega opisa poškodb vozila), uporabi 3. odstavek 41. člena CZ (carinarnica je glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni), pravilna in zakonita. Določba 34. člena CZ, na katero se sklicuje tožeča stranka, res določa, da je vrednost uvoženega blaga, ki pomeni carinsko osnovo, dogovorjena cena (transakcijska cena). Dogovorjena cena po tej določbi je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. Vendar je tožeča stranka pri tem spregledala določbo 1. odstavka 41. člena CZ, po kateri se za carinsko osnovo vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno. Iz določbe 3. odstavka navedenega člena pa še izhaja, da, če je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ. Prav za tak primer pa gre v tej stvari. Glede tožbene navedbe o protizakoniti uporabi kataloga Eurotax Super Schwacke v carinskem postopku, je sodišče mnenja, da so tovrstni katalogi v postopku določitve carinske osnove za uvoženo rabljeno vozilo lahko le pripomoček pri oceni vrednosti takega vozila. Carinsko osnovo konkretnega vozila pa je carinski organ dolžan določiti na podlagi 44. člena CZ, pri čemer je pomembno dejansko stanje vozila, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Ker prvostopni organ pri določitvi carinske osnove ni ravnal v skladu z navedeno določbo 44. člena CZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odpravila navedeno odločbo in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi carinski organ moral ravnati po postopku iz 266. člena CZ, saj se navedena določba uporablja le, če bi se podatki o blagu glede vrednosti, ki so vpisani v deklaracijo, lahko šteli za začasne.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, se do ostalih tožbenih zahtevkov, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, ni posebej opredeljevalo.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list RS, št. 4/77 - ZUS/77), ki ga je, enako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).