Jedro

V zahtevi za preiskavo ni opisano dejanje, ki bi imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, ker se to kaznivo dejanje lahko stori le na navedena načina, česar pa opis dejanja ne vsebuje. Če očitano ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa zahtevi za preiskavo sodišče ne more ugoditi. Ob navedenem je v sklepu pravilno obrazloženo tudi, da očitek pravni osebi ni konkretiziran, ker ni naveden temelj njene odgovornosti v smislu 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb, temveč se osumljencu in osumljeni pravni osebi očita isto.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe M. D. s. d.o.o., Š., G., se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati potrebne izdatke in nagrado za zagovornico osumljenega S.Š., nastale v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 38115/2017 z dne 9. 6. 2018 o zahtevi preiskovalnega sodnika, na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sklenilo, da se zahteva za preiskavo oškodovanke kot tožilke gospodarske družbe M. D. s. d.o.o., Š., G., vložena zoper osumljena S.Š. in pravno osebo S., t. in s., d.o.o., s sedežem L. cesta, O., matična številka, davčna številka, zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki bi naj bilo storjeno na način, opisan v izreku sklepa, zavrne. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenca in osumljene pravne osebe ter potrebne izdatke in nagrado osumljenčevega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pooblaščenec oškodovanke kot tožilke pritožil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep spremeni in zoper oba osumljenca uvede preiskavo, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zagovornica osumljenega S.Š. je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da je kot neutemeljeno zavrne in potrdi napadeni sklep, oškodovanki kot tožilki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba uvodne trditve, da uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, ne obrazloži, saj ne pojasni, katere kršitve iz 371. in 372. člena ZKP naj bi bile podane. Navaja le, da je ugotovitev sodišča popolnoma kontradiktorna, ko je v sklepu navedeno, da sta osumljeni in osumljena pravna oseba izpolnila svojo obveznost po pogodbi o prodaji gradbenega materiala in da gre zaradi tega za kršitev civilnopravne obveznosti in ne kaznivega dejanja poslovne goljufije, torej naj bi osumljena pravna oseba svojo obveznost v celoti izpolnila, po drugi strani pa naj bi kršila civilnopravne obveznosti.

5. S tem smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi šlo za precejšnje nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih, a pritožbi ni mogoče pritrditi. V napadenem sklepu je namreč obrazloženo, da sodišče prve stopnje (zunajobravnavni senat) pritrjuje navedbam preiskovalnega sodnika, da opis osumljencu in osumljeni pravni osebi očitanega dejanja v zahtevi za preiskavo ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, kot jih določa in opredeljuje prvi odstavek 228. člena KZ-1 ter da gre v obravnavani zadevi nedvomno za civilnopravno razmerje, kot ugotavlja preiskovalni sodnik. Nadalje je obrazloženo, da se to kaznivo dejanje izvrši pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla s preslepitvijo drugega z lažnim prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene ter da subsidiarna zahteva za preiskavo ne vsebuje takšnega očitka neizpolnitve obveznosti niti delne neizpolnitve obveznosti, temveč zgolj očitek o domnevnem zamolčanju okoliščin, da sporni material nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero ga je oškodovanka kot tožilka kupovala, nepravilna izpolnitev pa ne pomeni neizpolnitve niti delne izpolnitve, temveč gre v obravnavanem primeru očitno za vprašanje stvarnih napak na predmetu pogodbe, kar pa ne presega okvirja civilnopravnega razmerja (točka 4 obrazložitve sklepa). V povzeti obrazložitvi napadenega sklepa ni kontradiktornosti glede odločilnega dejstva, in sicer, da opisano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, ki je utemeljevala odločitev sodišča, da zahtevo za preiskavo zavrne, v sklepu pa le povzema zaključek preiskovalnega sodnika, da zahteva za preiskavo opisuje le očitek o nepravilni izpolnitvi oziroma zamolčanju okoliščin, da sporni material nima lastnosti, ki so potrebne za posebno rabo, za katero ga je oškodovanka kot tožilka kupovala, in ki je bila oziroma bi morala biti osumljencu znana, kar po definiciji iz 2. točke 459. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predstavlja stvarno napako, ter njegovo ugotovitev, da iz pogodbe o prodaji gradbenega materiala št. 8/2016 z dne 10. 6. 2016 izhaja, da je predmet pogodbe zgolj prodaja gradbenega materiala in da bi bilo blago potrebno naročati v pisni obliki, material pa da je bil naročen na podlagi ustnih naročil ter da je bila osumljena pravna oseba zgolj posrednik pri prodaji spornega materiala. Takšne navedbe pa niso same s seboj v nasprotju.

6. V ostalem pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo zmotno in da je o obstoju utemeljenega suma, da je S.Š. ravnal naklepno, s preslepitvenim namenom, da bi material, ki ni bil uporaben, prodal in zaslužil, sprejelo zmotne zaključke. Pojasnjuje, da je osumljenec direktorici oškodovanke kot tožilke zagotavljal, da ima material lastnosti, zaradi katerih se je oškodovana družba odločila za nakup materiala, da je od začetka zatrjeval, da ima material vse potrebne certifikate, nato pa se je njihovi predložitvi izmikal, glede očitka, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa napadeni sklep po njeni oceni ostaja na pavšalni ravni. Oškodovana družba je že ob sklepanju pogodbe zahtevala vse ustrezne certifikate materiala, ki jih kljub osumljenčevi obljubi nikoli ni prejela, ob nakupu materiala pa ji je zamolčal, da kupljeni material zahtevanih certifikatov nima, zaradi česar je oškodovanki kot tožilki nastala škoda v skupnem znesku 204.314,61 EUR, saj je bilo potrebno zaradi zahtev investitorja že narejene fasade s treh hiš odstraniti, zato je neutemeljen tudi očitek sodišča prve stopnje, da višina škode ni konkretizirana. Pritožba še navaja, da je iz odgovora na reklamacijo z dne 1. 8. 2016 razvidno, da so se proizvajalec in osumljenca zelo dobro zavedali, da material ni ustrezen in da naj se poizkuša investitorja premamiti z drugimi možnostmi ter da je velika verjetnost, da glavni izvajalec - oškodovana družba, ne bo poplačan.

7. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v zahtevi za preiskavo ni opisano dejanje, ki bi imelo vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, ker se to kaznivo dejanje lahko stori le na navedena načina, česar pa opis dejanja ne vsebuje. Če očitano ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pa zahtevi za preiskavo sodišče ne more ugoditi. Ob navedenem je v sklepu pravilno obrazloženo tudi, da očitek pravni osebi ni konkretiziran, ker ni naveden temelj njene odgovornosti v smislu 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb (v nadaljevanju ZOPOKD), temveč se osumljencu in osumljeni pravni osebi očita isto. Razlogi sklepa o tem, da v opisu niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in da očitek pravni osebi ni konkretiziran, so tako konkretni, ne pavšalni. Pritožba tudi nima prav, ko trdi, da je višina škode, ki je nastala, konkretizirana, in da je očitek sodišča prve stopnje glede tega neutemeljen. Sodišče prve stopnje je glede pravne osebe pravilno pojasnilo, da zahteva za preiskavo v opisu dejanja ne konkretizira temelja njene odgovornosti v smislu 4. člena ZOPOKD oziroma da ne konkretizira višine premoženjske koristi, s katero naj bi razpolagala, kar bi moralo biti v opisu navedeno. Po 3. točki 4. člena ZOPOKD je pravna oseba kazensko odgovorna za kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe, če pridobi protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja ali predmete, nastale s kaznivim dejanjem, zahteva za preiskavo pa navedenega očitka pravni osebi tudi ne vsebuje.

8. Glede na navedene pravilne ugotovitve je sodišče prve stopnje zahtevo za preiskavo utemeljeno zavrnilo. Pritožbena trditev, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno, ker je osumljenec ravnal naklepno, da bi s prodajo neustreznega materiala zaslužil in da je prikazoval, da je material ustrezen ter ima vse ustrezne certifikate, glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ne more biti predmet presoje v tem postopku. Očitano ravnanje mora najprej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, da se preiskava lahko opravi, zato teh pritožbenih navedb, kot tudi vprašanja, ali se je izvajalec dolžan prepričati o certifikatih, preden material vgradi, oziroma ali je naloga prodajalca, da jih pred tem priskrbi, ni mogoče presojati.

9. Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.