Jedro

Univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDavP-2 vstopi le v materialne pravice, to je ugotovljene davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, razen v primeru dokončanja že začetih davčnih postopkov oziroma točno določenih izjemah, kot jih določa 333. člen ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zavrgla vlogo tožnika za vračilo plačanega davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) v znesku 1.600,00 EUR, ki je bil odmerjen z odločbo davčnega organa DT 4236-48/2013-124(07-130-03) z dne 18. 7. 2013 na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene dne 27. 6. 2013 in davčne napovedi davčnega zavezanca A.A., umrlega dne ... 9. 2013. Tožnik trpi stroške tega postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ 15. 3. 2016 prejel zahtevo tožnika za vračilo plačanega DPN. Davčni organ navaja, da je bil z odločbo davčnega organa DU Kranj DT 4236-48/2013-124 (07-130-03) z dne 18. 7. 2013 davčnemu zavezancu, v konkretnem primeru prodajalcu A.A., odmerjen DPN v znesku 1.600,00 EUR, na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27. 6. 2013, ki je bila sklenjena med A.A. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna 5. 6. 2013. Iz priloženega potrdila o plačilu je razvidno, da je DPN v znesku 1.600,00 EUR plačal tožnik, kljub temu da po določbah VII. točke pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27. 6. 2013 ni bil pogodbeni zavezanec za plačilo tega davka, ter da je bila odločba o odmeri DPN izdana davčnemu zavezancu, in sicer prodajalcu A.A. 3. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tožnik po davčnem zavezancu A.A., umrlem dne 14. 9. 2013, med drugim podedoval tudi nepremičnino s parc. št. 364/5 k.o. ..., glede katere sta davčni zavezanec in tožnik sklenila prodajno pogodbo, ki pozneje ni bila realizirana, saj na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27. 6. 2013 ni bil izveden pravni prenos navedene nepremičnine. Tožnik je namreč isto nepremičnino s parc. št. 364/5 k.o. ... podedoval na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I D 717/2013 z dne 8. 12. 2014 po pokojnem davčnem zavezancu A.A., davčni organ pa je na podlagi navedenega sklepa o dedovanju tožniku z odločbo DT 4222-17914/2015-7 (07-130-11) z dne 12.11.2015 odmeril davek na dediščine in darila v znesku 9.028,38 EUR.

4. Davčni organ se sklicuje na prvi odstavek 5. člena Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2), po katerem je zavezanec za davek prodajalec nepremičnine. Enako izhaja tudi iz VII. točke zgoraj navedene prodajne pogodbe. Po določbi 6. člena ZDPN-2 ima položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznost plačila DPN. Davčni organ zaključuje, da tožnik ni imel položaja stranke v postopku, zaradi česar tudi ni upravičen zahtevati vračilo plačanega DPN. Davčni zavezanec A.A. namreč pred smrtjo ni sprožil postopka vračila davka, katerega bi tožnik lahko nadaljeval v skladu z določili prvega odstavka 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik želi vstopiti kot upravičeni pravni naslednik v procesne pravice pravnega prednika z zahtevo po uvedbi novega postopka, za kar pa ne obstaja zakonska podlaga niti v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) niti v ZUP. Zaradi navedenega je prvostopenjski organ zahtevo tožnika kot nedovoljeno zavrgel skladno z določilom 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj tožnik v vlogi ne uveljavlja svoje pravice ali svoje pravne koristi, ker ni bil stranka v postopku odmere DPN.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in navaja, da želi tožnik v konkretnem primeru uveljavljati pravico, ki pripada drugi osebi, česar pa mu obstoječa zakonodaja ne omogoča. Tožnik je namreč vložil zahtevo za vračilo DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2, pri čemer gre za pravico davčnega zavezanca, ki ga prvi odstavek 5. člena ZDPN-2 opredeli kot prodajalca nepremičnine. Tožnik tudi ne more imeti položaja stranke v postopku zgolj s sklicevanjem na potrdilo o plačanem davku, saj 6. člen ZDPN-2 določa kriterije pogodbene zavezanosti k plačilu davka, da ima lahko kupec položaj stranke v postopku in ne zadošča zgolj plačilo davka. Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDavP-2 lahko univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davka pravnega prednika, le v primeru, da je davčna obveznost ali terjatev že ugotovljena na podlagi odločbe ali na podlagi že začetega davčnega postopka. V konkretni zadevi pa ne gre za smrt stranke med postopkom ugotavljanja pogojev za vračilo DPN, ampak za vstop v procesne pravice pravnega prednika, česar pa mu zakonodaja ne omogoča. 6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in navaja, da do prenosa lastninske pravice na nepremičnini ni prišlo na podlagi prodajne pogodbe, na podlagi katere je bil odmerjen in plačan DPN, temveč na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, za kar je bil plačan davek na dediščine in darila. Tožnik je na podlagi navedenega dejanskega stanja zahteval vračilo plačanega DPN na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2, saj na podlagi prodajne pogodbe ni prišlo do prenosa lastninske pravice na nepremičnini.

7. Tožnik navaja, da lahko kot univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca A.A. začne tudi postopek v zvezi z vračilom davka, ki je že plačan. Na podlagi 132. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) univerzalni pravni naslednik namreč vstopi v vse pravne položaje svojega prednika, razen tistih, ki zaradi svoje strogo osebne narave ali izrecne določbe zakona s smrtjo prenehajo. Ob navedenem se tožnik sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZDavP-2, po katerem univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov svojega pravnega prednika. Na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko davčni zavezanec zahteva, da se mu plačani davek vrne, če pogodbe o prenosu nepremičnine ni mogoče izpolniti.

8. V skladu z ustaljeno davčno in upravno prakso lahko pogodbenik, ki je na podlagi prodajne pogodbe plačal DPN, ob pogoju, da je kasneje odpadla pravna podlaga in še ni bil predlagan vpis v zemljiško knjigo, zahteva vračilo plačanega DPN. Tožnik zavrača stališče toženke, da bi lahko vračilo DPN zahteval le davčni zavezanec, torej pokojni A.A., ter da njegov univerzalni pravni naslednik tega ne more storiti. Nazadnje še navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v več svojih odločbah sprejelo stališče, da samo dejstvo, da procesni zakon posamezne situacije ne ureja, še ne pomeni, da je mogoče posamezniku odvzeti pravico do uveljavljanja nečesa, kar mu pripada po materialnem zakonu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, tožniku pa prisodi priglašene stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

12. V obravnavani zadevi je sporno ali lahko univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca vstopi v procesne pravice pravnega prednika, oziroma v konkretnem primeru, ali lahko tožnik kot univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca zahteva vračilo plačanega DPN, čeprav ni bil stranka odmernega postopka, niti ni vstopil v že začet postopek pravnega prednika.

13. Tožnik v tožbi navaja, da mu kot univerzalnemu pravnemu nasledniku pripada terjatev iz naslova plačanega davka njegovega pravnega prednika, torej davčnega zavezanca A.A.. Ob navedenem se sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZDavP-2, po katerem univerzalni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika. Tožnik meni, da določba prvega odstavka 50. člena ZUP1 ne pomeni, da univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca ne more začeti novega postopka za uveljavitev terjatve, ki je pripadala njegovemu pravnemu predniku.

14. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ ob predhodnem preizkusu pravilno ugotovil, da zahteve za vračilo DPN ni vložila upravičena oseba. Na podlagi drugega odstavka 16. člena ZDPN-2 lahko namreč vračilo DPN v primeru, da pogodbe ni mogoče izpolniti, zahteva le davčni zavezanec. Skladno s prvim odstavkom 5. člena ZDPN-2 je davčni zavezanec prodajalec nepremičnine. V postopku za odmero DPN ima lahko položaj stranke tudi kupec, vendar le kadar pogodbeno prevzame obveznost plačila DPN (6. člen ZDPN-2).

15. V konkretnem primeru pa med pravdnima stranka ni sporno, da je bil po VII. točki pogodbe o prodaji nepremičnine z dne 27. 6. 2013 zavezanec za plačilo DPN prodajalec, A.A. Tudi po presoji sodišča tožnik položaja stranke v postopku odmere DPN ni pridobil na podlagi potrdila o plačanem DPN. Sodišče zato zavrača navedbo tožnika, da lahko pogodbenik, ki je na podlagi prodajne pogodbe plačal DPN, zahteva vračilo plačanega DPN, saj ZDPN-2 v 16. členu to pravico daje le davčnemu zavezancu, torej v konkretnem primeru prodajalcu, A.A..

16. Tožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na prvi odstavek 48. člena ZDavP-2, po katerem univerzalni pravni pravni naslednik v celoti prevzame davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, saj tožnik ni bil stranka omenjenega odmernega postopka, niti ni vstopil v že začet postopek kot pravni naslednik svojega prednika ter zato tudi ni oseba, ki bi bila upravičena zahtevati vračilo DPN, kot pravilno navajata oba davčna organa. Ob tem sodišče še dodaja, da okoliščina, da se tožnik ni pravočasno vpisal v zemljiško knjigo kot novi lastnik zgoraj navedene nepremičnine, in da je zaradi pridobitve te nepremičnine na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I D 717/2013 z dne 8. 12. 2014 moral plačati tudi davek na dediščine in darila, ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče pripisati toženki. Iz prilog tožbe in upravnega spisa je namreč razvidno, da je prodajalec A.A. umrl ... 9. 2013, prodajna pogodba pa je bila sklenjena 27. 6. 2013. Pritrditi gre tudi prvostopenjskemu organu, da smrt prodajalca očitno ni bila ovira za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

17. Po presoji sodišča tožnik kot univerzalni naslednik davčnega zavezanca ne more zahtevati vračilo plačanega DPN, saj mu za to niti ZUP, niti ZDavP-2 ne dajeta pravne podlage, zaradi česar je bila pravilna odločitev prvostopenjskega organa, ki je zahtevo tožnika za vračilo plačanega DPN na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel iz razloga, ker tožnik v postopku ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi. Tožnik namreč želi uveljavljati pravico, ki v konkretnem primeru pripada pokojnemu A.A., česar pa mu obstoječa zakonodaja ne omogoča. Tožnik bi lahko vstopil v položaj pravnega prednika ter postopek v skladu z določbo prvega odstavka 50. člena ZUP nadaljeval le v primeru, da bi že pokojni A.A. zahteval vračilo DPN, kot pravilno navaja toženka. Tudi po presoji sodišča lahko univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca na podlagi prvega odstavka 48. člena ZDavP-2 vstopi le v materialne pravice, to je ugotovljene davčne obveznosti in terjatve iz naslova davkov pravnega prednika, razen v primeru dokončanja že začetih davčnih postopkov oziroma točno določenih izjemah, kot jih določa 333. člen ZDavP-2. 18. Ob navedenem sodišče opozarja na sodbo tukajšnjega sodišča I U 1302/2015 z dne 24. 11. 2015, ki se sicer nanaša na obnovo postopka, in iz katere izhaja, da tožnik kot univerzalni pravni naslednik davčnega zavezanca, ni upravičen vložiti predloga za obnovo postopka, ker ni bil stranka odmernega postopka, niti ni vstopil v že začet postopek svojega pravnega prednika. Sodišče se je v prej navedeni sodbi oprlo tudi na 158. člen Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi pravnomočnimi upravnimi ali sodnimi akti, s čimer se zagotavlja pravna varnost. 19. Navedbe tožnika, da po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije posamezniku ni mogoče odvzeti pravice do nečesa, kar mu pripada po materialnem zakonu, četudi procesni zakon posamezne situacije ne ureja, pa sodišče zavrača kot pavšalne in nekonkretizirane.

20. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Prvi odstavek 50. člena ZUP določa: „Če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike.“