Jedro

Revident je v obravnavani zadevi uveljavljal obnovitveni razlog na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča po navedeni določbi ni mogoče uveljavljati obnove postopka zaradi spremembe materialnega predpisa, drugačne razlage materialnega predpisa ali spremenjene upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja. Zato je bilo pravilno presojeno, da ni podan uveljavljani obnovitveni razlog in da je bilo zavrženje predloga zakonito glede na prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP.

Revident glavne obravnave v tožbi ni predlagal. Ker pa je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost procesnih odločitev upravnih organov, po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Zato v reviziji smiselno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu glede na določbe 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 ni podan.

Izrek

I. Revizija zoper sodbo se zavrne.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 11. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentovo pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 13. 10. 2005. S tem sklepom je upravni organ prve stopnje zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka, končanega z njegovo odločbo z dne 3. 2. 2005. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Drugačna odločitev sodišča v nekem drugem postopku, ki pomeni drugačno razlago predpisa ali spremenjeno prakso, ne more biti obnovitveni razlog (novo dejstvo, nov dokaz) po 1. točki 260. člena ZUP.

3. Zoper izpodbijano sodbo je revident vložil revizijo (prej pritožbo). Navaja, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave. Ne gre le za drugačno prakso, temveč gre za kršitev ustavno zagotovljenih pravic. Sicer pa je sporni objekt postavil na kolesa, zato ne gre več za z zemljo povezan objekt. Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožba, vložena pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnava kot pritožba in kdaj kot revizija po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). Revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. Sodišče prve stopnje je v upravnem sporu presojalo zakonitosti odločitev obeh upravnih organov (sklepa in odločbe) v zvezi z revidentovim predlogom za obnovo postopka, končanega z odločbo gradbenega inšpektorja z dne 3. 2. 2005, s katero je bil revidentu izrečen inšpekcijski ukrep odstranitve lesenega pritličnega objekta tlorisnih dimenzij približno 4 m x 5,3 m ter vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje.

9. Revident je v obravnavani zadevi uveljavljal obnovitveni razlog na podlagi 1. točke 260. člena ZUP. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča po navedeni določbi ni mogoče uveljavljati obnove postopka zaradi spremembe materialnega predpisa, drugačne razlage materialnega predpisa ali spremenjene upravne ali sodne prakse glede kakšnega pravnega vprašanja. Zato je bilo pravilno presojeno, da ni podan uveljavljani obnovitveni razlog in da je bilo zavrženje predloga zakonito glede na prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP.

10. Revident glavne obravnave v tožbi ni predlagal. Ker pa je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost procesnih odločitev upravnih organov, po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, ko je v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Zato v reviziji smiselno uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu glede na določbe 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 ni podan.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks, ker tožnik ni predložil nobenih dokazov glede izpolnjevanja pogojev za oprostitev.

13. Tožnik v pritožbi izpodbija izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in predlaga njegovo razveljavitev.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Tožnik v pritožbi ne navaja, kateri pritožbeni razlog uveljavlja, zato je Vrhovno sodišče preizkušalo izpodbijani sklep glede bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1). Bistvenih kršitev določb postopka ni ugotovilo, ugotovilo pa je, da je bilo materialno pravo (določbe Zakona o sodnih taksah – ZST) pravilno uporabljeno. Skladna s podatki spisa je presoja sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal pogojev iz 13. člena ZST – o tem, da bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik ali njegovi družinski člani.

16. Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).