Jedro

V času pritožbenega postopka, ko je ustavno sodišče ugotovilo ustavno in zakonsko neskladnost 35. člena Pravilnika o štipendiranju, tožnica ni več imela procesnih možnosti dopolnjevati svoje dejanske ali pravne trditve. Pravna podlaga, na katero se je v postopku na prvi stopnji sklicevala, je v pritožbenem postopku odpadla bez njene krivde. V taki specifični situaciji zahteva utemljeno meni, da bi bilo treba preveriti, ali je tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici vrniti štipendijo, ker ni dokončala študija v rednem roku in ker tožnice po izteku roka iz izobraževalnega programa ni obvestila o končanem študiju, pa tudi, ker je z vpisom v četrti letnik druge usmeritve prišlo po njeni volji do prekinitve študija, to pa je razlog za vrnitev štipendije po 35. členu Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 29/93 s spremembami - v nadaljevanju: pravilnik).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim posebej poudarilo, da vpis v četrti letnik druge usmeritve pomeni prekinitev izobraževanja, za katero je bila toženki dodeljena republiška štipendija, zaradi česar je nastala toženkina obveznost vrnitve štipendije po 35. členu pravilnika.

Državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) izpodbija sodbi obeh sodišč in uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo toženkini pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, še podrejeno pa razveljitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, ker sta se obe sodišči oprli na 35. člen pravilnika, ki pa ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo z dne 28.6.2001 pod opr. št. U-I-10/99 razveljavilo, ker minister v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZBP) ni imel podlage za določitev obveznosti vrnitve štipendije, in sicer niti v tretjem odstavku 59. člena niti v 54. členu navedenega zakona. Razveljavitev 35. člena pravilnika pomeni, da te določbe ni več mogoče uporabljati v spornih razmerjih, ki so nastala še preden je razveljavitev pričela učinkovati, pa o njih do začetka učinkovanja še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker je v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje sodbo izdalo kasneje, se ne bi smelo opreti na razveljavljeni podzakonski predpis, ampak bi moralo presojati, ali je tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago in ugotovljeno dejansko stanje morda utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi ali ne. Z uporabo razveljavljenega predpisa je bila toženki kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama. Nobena ni vložila odgovora na zahtevo, v predlogu za prednostno obravnavanje pa tožnica med drugim opozarja na pravno negotovost, ki jo je po njeni oceni povzročila odločba ustavnega sodišča, pa tudi na razloge te odločbe, da je zmotno stališče, da naj bi bila država dolžna zagotoviti neodplačno pomoč pri šolanju v obliki štipendij.

Zahteva je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo z dne 28.6.2001 pod opr. št. U-I-10/99-15 ugotovilo, da je bil 35. člen navedenega pravilnika v neskladju z ustavo in zakonom (izrek pod točko 1) in odločilo, da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve (izrek pod točko 2). V razlogih je poudarilo, da minister niti v tretjem odstavku 59. člena niti v 54. členu ZZZBP ni imel podlage, da samostojno uredi obveznost vračila štipendije. Ureditev te obveznosti v podzakonskem aktu zato pomeni kršitev legalitetnega načela iz drugega odstavka 120. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je v času odločanja ustavnega sodišča ta pravilnik zaradi sprejema novega pravilnika že nehal veljati, je ustavno sodišče na podlagi 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/94 - ZUstS) izdalo ugotovitveno odločbo in določilo učinek razveljavitve. Taka odločitev po tretjem odstavku 45. člena ZUstS učinkuje za naprej od naslednjega dne po objavi odločbe in po 44. členu ZUstS pomeni, da se taka zakonska ali podzakonska določba ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Navedena odločba ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu št. 60/2001 z dne 20.7.2001 in je torej pričela učinkovati 21.7.2001. V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo 13.11.2000, sodišče druge stopnje pa šele 17.10.2001, torej po pričetku učinkovanja odločbe ustavnega sodišča. Zato zahteva utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je očitno prezrlo objavo odločbe ustavnega sodišča, saj se sicer ne bi sklicevalo na 35. člen pravilnika in tudi ne bi potrdilo enakih razlogov sodišča prve stopnje.

V času odločanja na prvi stopnji se je tožnica sklicevala na več dejanskih okoliščin in na takrat veljavno pravno podlago v 35. členu obravnavanega pravilnika. Dodatnih razlogov dejanske ali materialnopravne narave ji takrat ni bilo treba uveljavljati. V času pritožbenega postopka, ko je ustavno sodišče ugotovilo ustavno in zakonsko neskladnost tudi v tej zadevi uveljavljane pravne podlage, tožnica ni več imela procesnih možnosti dopolnjevati svoje dejanske ali pravne trditve. Pravna podlaga, na katero se je v postopku na prvi stopnji sklicevala, je v pritožbenem postopku odpadla bez njene krivde. V taki specifični situaciji zahteva utemljeno meni, da bi bilo treba preveriti, ali je tožbeni zahtevek glede na trditveno podlago utemeljen na kakšni drugi pravni podlagi (na primer na splošnih pravilih obligacijskega prava ali v razpisu republiških štipendij objavljenih pravilih itd.).

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava taka presoja ni bila narejena pred nobenim od nižjih sodišč, je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP zahtevi ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.