Jedro

Če obramba kršitve pravice do obrambe v zvezi z dokaznim predlogom ni uveljavljala v postopku s pritožbo, je ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obojen D. K. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 6. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je sodišče določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo trajanja dveh let ter nadaljnji pogoj, da v roku enega leta in šestih mesecev oškodovanki E. P. povrne premoženjsko škodo v višini 46.000,00 EUR. Sodišče je oškodovanki dosodilo njen premoženjskopravni zahtevek v višini 46.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obresti od 20. 3. 2010 dalje do plačila ter ga naložilo obsojencu v plačilo. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega oziroma pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja niso podane, uveljavlja pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

6. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo obsojenčevo pravico do učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave, saj ni ugodilo vsem dokaznim predlogom. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje oškodovankinega psihiatra zaradi razjasnitve oškodovankinega psihičnega stanja, in predlog, da se odredi psihiatrično izvedenstvo. Ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki so bile skupaj z oškodovanko na praznovanju rojstnega dne obsojenčevega sina in bi lahko potrdile, da oškodovanka o dogodkih na rojstnem dnevu ni govorila resnice. Sodišče je zavrnilo tudi dokazni predlog, da se pridobi oporoka oškodovanke ter spis Okrajnega sodišča v Lendavi N 19/2004. S pridobitvijo oporoke bi se ugotovilo, kdaj je bila oporoka sestavljena in da je o tem dejstvu priča M. N. govorila neresnico; iz nepravdnega spisa pa je razvidno, da obstaja med oškodovanko in nečakom oškodovanke hud spor ter da je oškodovanka s pogodbo izročila svoje premoženje sinu A. P. Sodišče je tudi zavrnilo predlog za postavitev izvedenca grafologa, ki bi ugotovil, da je pismo, ki ga je v bolnici v Murski Soboti na željo oškodovanke napisala obsojenčeva izvenzakonska partnerica, podpisala oškodovanka.

7. Zagovornik ponavlja dokazne predloge, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje to sodišče zavrnilo (sodba sodišča prve stopnje točka 4 na straneh 5 in 6). Razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo sodišče druge stopnje, in sicer v obsegu, v katerem je zagovornik s pritožbo uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico kršitve obsojenčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog, da se pridobi oporoka ter da se pridobi nepravdni spis Okrajnega sodišča v Lendavi. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, temveč tudi materialno, to je vsebinsko. To pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in tudi ustrezno obrazložiti že v postopku s pritožbo. Zagovornik pa kršitve pravice do obrambe v zvezi z navedenima dokaznima predlogoma ni uveljavljal v postopku s pritožbo in je zato ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

8. O dokaznih predlogih je sodišče prve stopnje presodilo, da dokazi niso materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Sodišče je ravnalo po merilih na podlagi katerih se presoja utemeljenost dokaznega predloga, ki jih je uveljavljala ustavno-sodna praksa, da ima obramba dolžnost, da pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu tako, da ob utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje: 1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, 2) dokazno sredstvo in 3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu, ter da bo dokaz v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je ocenilo pri presoji predlogov ter izvedenih dokazov, da izvedba predlaganih dokazov ni pomembna, in da ni utemeljeno s potrebno stopnjo verjetnosti, da predlagani dokazi predstavljajo vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom in da tako ne gre za dokaze, katerih izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornik v zahtevi ponavlja trditve, ki jih je navedel v pravnomočno končanem kazenskem postopku in jih je sodišče že presodilo. S temi navedbami ne izpodbija razumnih zaključkov sodišča prve stopnje, da oškodovanka s svojo izpovedbo in nastopom na obravnavi ni vzbudila dvoma pri sodišču o sposobnosti dojemanja dejstev in podajanja izpovedbe ter da se sodišču ni porodil dvom v njeno psihično stanje. Prav tako zagovornik ni izpodbil razumnih zaključkov sodišča, da zaslišanje prič o dogajanju na rojstnem dnevu ni pomembno in ne pomeni ugotavljanja relevantnih dejstev za obstoj kaznivega dejanja. Enako velja tudi za postavitev izvedenca grafologa, saj je sodišče ugotovilo, da je oškodovanka pismo sama podpisala, hkrati pa je ugotovilo tudi, da ta podpis za zadevo ni relevanten oziroma bistven. Zagovornik s ponavljanjem dokaznih predlogom in ponovnim poudarjanjem, zakaj bi bilo potrebno izvesti predlagane dokaze, ni uspel utemeljiti in vsaj z verjetnostjo izkazati pravne relevantnosti dokazov na instanci, ki odloča o izrednem pravnem sredstvu (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 234/2007).

9. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih se zagovornik ne strinja z oceno oškodovankine izpovedbe ter navaja, da oškodovanka ni ves čas izpovedovala enako, da je oškodovanka psihično zbolela in da je podlegla manipulacijam drugih, zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak zatrjuje, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca.