Jedro

Po mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela generalna skupščina ZN in ratificirala tudi nekdanja SFRJ, imajo vsi narodi pravico do samoodločbe in do svobodnega razpolaganja s svojimi naravnimi bogastvi, noben narod pa v nobenem primeru ne more biti prikrajšan za svoja lastna sredstva za obstoj. Zavzemanje obsojenca za načelo samoodločbe ter za pravico Slovenije in Slovencev, da razpolagajo s svojimi bogastvi, torej ni kaznivo po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih načelih.

Izrek

Zahtevi generalnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba TS v K., enota v K., z dne 24.12.1987, spremeni tako, da se obs. I.K. po členu 358 točka 1 ZKP oprosti obtožbe, da je na spodaj opisani način zbujal narodnostno nestrpnost, pri tem pa so bile zaradi trajne duševne bolezni njegove zmožnosti razumeti pomen svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšane, s tem, da je v času od 15.6.1986 do 4.3.1987 v K., M., C., R. in drugod v SRS, v duševnem stanju, ko so bile zaradi vpliva organskega psihosindroma ter psiholoških in emocionalnih momentov njegove sposobnosti razumevanja pomena dejanja in sposobnosti obvladovanja bistveno prizadete, z namenom zbujati nestrpnost med narodi in narodnostmi, ki živijo v SFRJ, razpečal neugotovljeno število, najmanj pa 29 letakov tako, da jih je pripenjal ali lepil na vidna mesta, metal v poštne nabiralnike, zatikal za brisalce avtomobilov ali odmetaval po tleh, z letaki pa pozival Slovence k nasilni odcepitvi Slovenije od SFR Jugoslavije, poudarjal podrejenost in izkoriščanost Slovenije in Slovencev od drugih republik, pozival k ustanavljanju "slovenskega osvobodilnega gibanja" in k boju za "svobodno Slovenijo" ter k nasilnemu izgonu pripadnikov drugih narodov in narodnosti SFRJ iz Slovenije, letaki pa so bili podpisani s SOG - Slovensko osvobodilno gibanje, za razširjanje pa je imel dne 7.9.1987 skrito na svojem domu v T. še nadaljnih 58 letakov zgoraj navedene vsebine, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje zbujanja narodnostne nestrpnosti po členu 134/II v zvezi s členom 12/II KZ SFRJ.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. I.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja zbujanja narodnostne nestrpnosti po členu 134/II v zvezi s členom 12/II kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ).

Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila po členu 134/II KZ SFRJ določena kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. V določeno kazen mu je bil vštet pripor od 7.9. do 6.10.1987. Obsojencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, po členu 69 KZ SFRJ pa so mu bili odvzeti zaseženi letaki.

Zoper to pravnomočno sodbo je generalni državni tožilec dne 28.10.1993 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da obsojencu očitano dejanje nima znakov kaznivega dejanja ter predlagal, naj se ga oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

I.K. je bilo med drugim očitano, da naj bi pozival Slovence k nasilni odcepitvi Slovenije od SFRJ, poudarjal podrejenost in izkoriščanost Slovenije in Slovencev od drugih republik ter pozival k ustanavljanju "Slovenskega osvobodilnega gibanja" in k boju za "svobodno Slovenijo", torej da se je v bistvu zavzemal za načelo samoodločbe in za pravico Slovenije in Slovencev, da razpolagajo s svojimi bogastvi. Taki pozivi pa niso bili kaznivi po splošnih, od civiliziranih narodov priznanih načelih, zapisanih tudi v 1. in 2. odstavku 1. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je sprejela generalna skupščina združenih narodov dne 15.12.1966 in ki ga je ratificirala tudi nekdanja SFRJ (Uradni list SFRJ št. 7/1971). Po tem paktu imajo namreč vsi narodi pravico do samoodločbe in do svobodnega razpolaganja s svojimi naravnimi bogastvi, noben narod pa v nobenem primeru ne sme biti prikrajšan za svoja lastna sredstva za obstoj. Zategadelj ti deli I. K. očitanega dejanja niso kaznivo dejanje.

To pa ni, glede na konkretne okoliščine primera, o katerih bo še govor, tudi edini preostali del obsojencu očitanega dejanja, to je pozivanje "k nasilnemu izgonu pripadnikov drugih narodov in narodnosti SFRJ iz Slovenije". Tu gre sicer za tkim. "etnično čiščenje", ki je seveda v grobem neskladju, ne le s tedanjo kazensko zakonodajo, marveč tudi s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravili, pri čemer naj bo omenjeno vsaj načelo nediskriminacije v 2. členu omenjenega pakta ter mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije (Ur. list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 6/1967), vendar je napadena sodba v tej zvezi docela prezrla, da gre pri kaznivem dejanju po členu 134/II KZ SFRJ za namenski delikt, ki je lahko storjen le z direktnim naklepom. Kaj takega pa se pri obravnavanem, zgolj verbalnem deliktu, ki naj bi ga storil bistveno zmanjšano prišteven storilec, ni mogoče zamisliti. O tem sodba, ki je sicer glede na določbo člena 443/V zakona o kazenskem postopku - 1976 (ZKP/1976) brez obrazložitve, ne daje nobenega odgovora.

Po povedanem je bilo treba zahtevi generalnega državnega tožilca RS, ki poleg povedanega utemeljeno opozarja na nedovoljno konkretiziranost obsojencu očitanega dejanja, tudi zaradi česar ga ni mogoče šteti za kaznivo dejanje - ugoditi ter s spremembo pravnomočne sodbe obs. I.K. oprostiti obtožbe, saj dejanje, ki mu je bilo očitano, ni kaznivo dejanje.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določbi člena 96/I zakona o kazenskem postopku (ZKP).