Jedro

Ker je poseg, katerega legalizacija se predlaga, v nasprotju z Odlokom o PUP, s tem pa tudi z drugim odstavkom 54. člena in 55. členom ZUN, je utemeljena zavrnitev vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.2.2004, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Postojna z dne 19.6.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadzidave prizidka in ureditve stanovanjskega prostora v obstoječem manjšem gospodarskem poslopju, ki je stikoma, oboje na parc. št. 15 k.o. A., pri stanovanjski hiši ... Tožena stranka je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj minimalnega odmika objekta od parcelnih mej oziroma objektov na sosednji parceli, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje S5 in P3 v Postojni (novelacija) (Ur. l. RS, št. 59/98; v nadaljevanju Odlok o PUP). Soseda mejašinja A.A. pa investitorki ni dala soglasja k predmetnemu posegu.

2. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Pojasnjuje, da je glede na določbo četrtega odstavka 20. člena Odloka o PUP soglasje soseda mejaša v primeru manjšega odmika od predpisanega (najmanj 4 m od meje in 8 m od objektov) nedvomno obvezno. Ker soseda mejašica s parc. št. 16, katere objekt je od obravnavanega posega oddaljen le 0,5 m, soglasja ni podala, niso izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odpravi odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponoven postopek. Navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za novo individualno gradnjo, temveč za legalizacijo manjše nadzidave na že obstoječem objektu z že določenimi gabariti. V tem primeru pa ni mogoče zagotoviti odmika ter se tako tožena stranka ne more sklicevati na pogoj iz četrtega odstavka 20. člena PUP, saj le-tega v primeru nadzidave ni mogoče izpolniti. Tako tudi soglasja za gradnjo od soseda mejaša ni potrebno zahtevati. Takšno je tudi mnenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 440/99 z dne 2. 3. 2003. Vplivno območje spornega objekta na okolico je tudi po posegu povsem enako. Zahtevano soglasje lastnice parcele 16 k.o. A. pa ni potrebno tudi iz razloga, ker je sosed mejaš lastnik parcele 17 k.o. A., to pa je mati tožnice in ne lastnica parcele, katere soglasje se je neutemeljeno zahtevalo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočna sodba pogoj za izvršitev pravnega akt) se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je pravnomočnost lokacijskega dovoljenja pogoj za njegovo izvršljivost. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi je tožnica zaprosila za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo nadzidave prizidka in ureditve stanovanjskega prostora v obstoječem manjšem gospodarskem poslopju na parc. št. 15 k.o. A. Ni sporno, da zemljišče predmetnega posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o PUP, v morfološki enoti ... Za to morfološko enoto so podrobna merila in pogoji določeni v 43. členu Odloka o PUP, ki dovoljuje le dopolnilne gradnje v manjšem obsegu ter nadzidave uličnih nizov do skupne višine P+N+DP, za kar pa v obravnavanem primeru glede na dejansko stanje, ugotovljenem v upravnem postopku, ne gre. Tako je že iz tega razloga tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena zavrnitev tožničine vloge za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj je poseg, katerega legalizacija se predlaga, v nasprotju z Odlokom o PUP, s tem pa tudi z drugim odstavkom 54. člena in 55. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

8. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 440/99. V navedeni zadevi je bilo namreč treba uporabiti Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Koper (Uradne objave, št. 19/98), ki pa je na območju posega izrecno dopuščal dograditev obstoječih objektov pod določenimi pogoji, za katere je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni.

9. Pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je v obravnavanem primeru nedopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

10. Pritožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru soseda mejašinja tožničina mati in ne lastnica parcele, katere soglasje se je zahtevalo, tožnica, kot izhaja iz predloženih spisov, ni uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi pa sme tožnica navajati nove dokaze le, če dokaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Enako določbo je vseboval tudi prej veljavni ZUS v prvem odstavku 71. člena. Navedenega tožnica ne izkazuje, zato Vrhovno sodišče tega ugovora ni presojalo.

11. Ker tožnica ni navedla, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožnica s tožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).