9. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 15. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 78/2004 z dne 24. 6. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 286/2002 z dne 10. 12. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 82/99 z dne 13. 2. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz prvega odstavka 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Zoper sodbo Okrožnega sodišča je vložil pritožbo, Višje sodišče pa mu je izrečeno kazen znižalo na eno leto zapora. Zoper sodbo Višjega sodišča je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi navaja, da mu je policija vzela prostost, nato pa ga je po nastopu abstinenčne krize pripeljala na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku. Ta naj bi ga pred zaslišanjem poučil o pravicah skladno s 5. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ne pa v skladu s 4. členom ZKP, kot bi to moral storiti. Zaradi tega in zaradi abstinenčne krize naj bi pritožnik izpovedoval zoper sebe, čeprav naj tega ne bi želel. Poleg tega naj ne bi bil seznanjen, da ima pravico do molka, prav tako pa naj ne bi razumel pomena pravice do zagovornika in ga zato tudi ni zahteval. Na podlagi izjave, ki jo je dal preiskovalnemu sodniku, naj bi bil pozneje tudi obsojen.

3.Po pritožnikovem mnenju je takšno ravnanje preiskovalnega sodnika pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave. Pritožnik opozarja, da 19. člen Ustave in 4. člen ZKP jasno določata, kakšne so dolžnosti organa, pred katerega je pripeljana oseba, ki ji je bila vzeta prostost. Pouk o pravicah je treba zapisati tudi v zapisnik. Če pouk ni bil dan ali pa ni bil vnesen v zapisnik, se pridobljenih izjav v kazenskem postopku ne sme uporabiti. Stališče Višjega in Vrhovnega sodišča, da je bil pritožnik ustrezno poučen o pravicah, je po pritožnikovem mnenju navadno sprenevedanje in samovoljna razlaga Ustave in ZKP. Pritožnik še zatrjuje, da je po njegovi pritožbi preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča spremenil prakso dajanja pouka in sestavljanja zapisnikov o zaslišanju, in se sprašuje, zakaj je prišlo do takšne spremembe.

B.

4.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila zaradi po njegovih trditvah napačnega pouka ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom ter zaradi zaslišanja v stanju abstinenčne krize kršena pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave. Ustava v četrti alineji 29. člena vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. Ta obdolženčeva pravica, imenovana tudi privilegij zoper samoobtožbo, je še posebej ranljiva tedaj, kadar mu je bila vzeta prostost. Zaradi dodatnega varovanja privilegija zoper samoobtožbo Ustava v tretjem odstavku 19. člena med drugim določa, da mora biti oseba, ki ji je bila vzeta prostost, poučena, da ni dolžna ničesar izjaviti ter da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere. V drugem odstavku 21. člena Ustave pa je med drugim določeno, da je prepovedano vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav od oseb, ki jim je bila prostost kakorkoli omejena.

5.Iz zapisnika o zaslišanju pritožnika, ki je priložen ustavni pritožbi, izhaja, da je preiskovalni sodnik pritožniku povedal, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, ter ga pri tem seznanil s kazensko ovadbo policije. Pritožnik je na to izjavil, da razume, česa ga bremenijo. Preiskovalni sodnik ga je nato poučil, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Nadalje ga je poučil o pravici do zagovornika, ki je lahko navzoč ob zaslišanju, kakor tudi, da se bo zaslišanje opravilo brez zagovornika, če se tej pravici odpove. Po tem pouku je pritožnik izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez zagovornika, in podal zagovor, ki je vseboval množico obremenilnih izjav.

6.Kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve, je bil pritožnik torej poučen o vseh pravicah, ki izhajajo iz privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave in so s tretjim odstavkom 19. člena Ustave dodatno podkrepljene v primerih, ko je obdolžencu vzeta prostost. Pritožnik je bil torej seznanjen, da ni dolžan ničesar izjaviti, da tudi v primeru zagovora ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, ter da ima pravico do zagovornika. Pri tem je sodišče pritožniku pojasnilo, kakšen pomen ima ta pravica, saj mu je pojasnilo, da je zagovornik lahko navzoč na zaslišanju, da pa se bo zaslišanje vseeno opravilo, če si zagovornika ne bi vzel. Glede na navedeno je očitno, da pritožniku z danim pravnim poukom ni bila kršena pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave v povezavi z jamstvi, ki jih osebi, ki ji je odvzeta prostost, zagotavlja tretji odstavek 19. člena Ustave.

7.Pritožnik poleg tega zatrjuje, da naj bi bila njegova prosta volja do podajanja izjav omejena zaradi abstinenčne krize. Če bi bile pritožnikove izjave izsiljene zaradi zlorabe njegove abstinenčne krize, bi bila kršena njegova pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave v povezavi s pravico iz drugega odstavka 21. člena Ustave. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je to zaradi ugotavljanja, ali so bile pritožnikove izjave izsiljene z izrabljanjem abstinenčne krize, zaslišalo zdravnico, ki ga je pregledala v času policijskega pridržanja (torej pred zaslišanjem pri preiskovalnem sodniku), in postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Zdravnica je potrdila, da je bil pritožnik v abstinenčni krizi, zaradi česar je prejel metadon. Izvedenec je pojasnil, da je pritožnik popoldne oziroma večer pred zaslišanjem prejel takšno dozo metadona in pomirjevala, da je bila njegova abstinenčna kriza med zaslišanjem močno omiljena, da njegova razumska presoja in voljno ravnanje nista bila prizadeta in da je pritožnik pouk, da se ni dolžan zagovarjati, razumel. Glede na to je Okrožno sodišče sklepalo, da pritožnikove izjave niso bile izsiljene. Na izvedenčevo mnenje se je oprlo tudi Višje sodišče, ko je v tem delu zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Vrhovno sodišče pa je s tem v zvezi zapisalo, da je (prvostopenjsko) sodišče po presoji vseh relevantnih okoliščin ustrezno ugotovilo, da ni nobenega dokaza, da bi bila pritožnikova izpovedba izsiljena. Kolikor pritožnik polemizira s stališči izpodbijanih sodb, da njegova abstinenčna kriza ni vplivala na njegovo razumevanje pouka o pravicah in voljo do izpovedovanja, gre za izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišč, čemur postopek z ustavno pritožbo ni namenjen. Ker torej pritožnik ni izkazal, da bi bile njegove izjave pred preiskovalnim sodnikom izsiljene zaradi abstinenčne krize, je očitno, da njegova pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave ni bila kršena niti v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izjav iz drugega odstavka 21. člena Ustave.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi še zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pri čemer pa konkretno ne pojasnjuje, s čim naj bi mu bila ta pravica kršena. Kot možno relevantno navedbo ustavne pritožbe je mogoče izluščiti trditev, da naj bi Višje in Vrhovno sodišče samovoljno razlagali 19. člen Ustave ter 4. in 204. člen ZKP. V zvezi s to trditvijo Ustavno sodišče ugotavlja, da sta Višje sodišče (strani 2 in 3 izpodbijane sodbe) in Vrhovno sodišče (strani 5–7 izpodbijane sodbe) obširno obravnavali vprašanje ustreznosti pravnega pouka, ki ga je prejel pritožnik, in po ustaljenih metodah razlage prišli do sklepa, da je bil pouk skladen z ustavnimi in zakonskimi zahtevami. Razlagama oziroma stališčema Višjega in Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati samovoljnosti, kot to zatrjuje pritožnik, zato je očitno, da s tem ni bila kršena pritožnikova pravica iz 22. člena Ustave.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer