Jedro

Za določanje in uporabo prava v zvezi z dedno pravico (določitev upravičencev do dedovanja) se uporablja Uredba 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (nadalje Uredba o dedovanju). Citirana Uredba tako za uporabo prava uveljavlja kriterij običajnega prebivališča ob smrti zapustnika. Navedena Uredba pa se v skladu s prvim odstavkom 83. člena uporablja le za dedovanje po osebah, ki umrejo na ali po 17. 8. 2015. Pokojna D.R. pa je umrla 14. 1. 2014 in zato se tudi v primeru razmerja z mednarodnim elementom uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožnik dedič po pokojni D.R. (točka I izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.834,90 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka II izreka).

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da v obravnavanem primeru gre za spor z izrazitim mednarodnim elementom, ker je predmet presoje vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti med pokojno, ki je bila slovenska državljanka ter med tožnikom, ki ima slovensko in nemško državljanstvo. Obstoj izvenzakonske skupnosti je potrebno presojati na podlagi Uredbe Sveta EU, št. 1259/2010 z dne 20. 12. 2010, po kateri se za vprašanje prenehanja življenjske skupnosti uporablja pravo države zadnjega običajnega prebivališča zakoncev pod pogojem, da več kot eno leto pred začetkom postopka pred sodiščem tam nista prenehali bivati. Na podlagi te Uredbe, ob nespornem dejstvu, da je bilo zadnje stalno prebivališče tožnika in zapustnice v D. v državi Nemčiji, je potrebno uporabiti nemško pravo, po katerem obstoj zunajzakonske skupnosti nima pravnih posledic na zapuščinskem področju in tako tožnik kot zunajzakonski partner nima dedne pravice po zapustnici.

- Prvostopno sodišče je tudi nepravilno ugotovilo obstoj zunajzakonske skupnosti. Tožnik ni uspel dokazati, da bi med njim in pokojno obstajalo skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, da bi njuno razmerje imelo kakršne koli elemente intimnosti, kar vse so predpostavke za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti.

- Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je obstoj tožnikove dedne pravice po pokojni D.R., državljanki Republike Slovenije, z zadnjim bivališčem v državi Nemčiji. ter stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožnik je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zapuščino po zapustnici D.R. predstavljajo (tako iz podatkov spisa) nepremičnine v Republiki Sloveniji in stanovanje (manjše) v Nemčiji.

6. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da bi moralo prvostopno sodišče v sporu o dedni pravici tožnika uporabiti določbe Uredbe Sveta (EU), št. 1259/2010 z dne 20. 12. 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti, ker se navedena Uredba uporablja le za razvezo zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti, ne uporablja pa se za premoženjske posledice razveze oziroma prenehanja življenjske skupnosti (točka 2e 1. člena Uredbe) in tudi ne za presojo dedovanja (točka 2h 1. člena Uredbe). Za določanje in uporabo prava v zvezi z dedno pravico (določitev upravičencev do dedovanja) se uporablja Uredba 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (nadalje Uredba o dedovanju). Na podlagi citirane Uredbe o dedovanju je pravo, ki se uporablja za celotno dedovanje (obseg pojma celotno dedovanje ureja 23. člen Uredbe), pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče (prvi odstavek 21. člena Uredbe). V obseg pojma celotnega dedovanja po 23. členu Uredbe sodi tudi določitev dednih upravičencev. Citirana Uredba tako za uporabo prava uveljavlja kriterij običajnega prebivališča ob smrti zapustnika. Navedena Uredba pa se v skladu s prvim odstavkom 83. člena uporablja le za dedovanje po osebah, ki umrejo na ali po 17. 8. 2015. Pokojna D.R. pa je umrla 14. 1. 2014 in zato se tudi v primeru razmerja z mednarodnim elementom uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Navedeni zakon pa v določbi 32. člena določa, da je za dedovanje potrebno uporabiti pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti. Ni sporno, da je bila pokojna ob smrti državljanka Republike Slovenije in je tako na podlagi citirane določbe tudi v primeru razmerja z mednarodnim elementom za presojo o obstoju dedne pravice potrebno uporabiti slovensko pravo. Določba 6. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD)(1), na katero se sklicuje prvostopno sodišče, pa ne pride v poštev, ker ta določba urejuje dedne pravice zapustnikovih dedičev - tujih državljanov, zraven tega pa je pokojna bila državljanka Republike Slovenije, ne pa tuja državljanka. Pravno zmotno je tudi pravno naziranje prvostopnega sodišča, da gre za spor z mednarodnim elementom, ker ima tožnik zraven slovenskega še nemško državljanstvo. Ne glede na nemško državljanstvo je tožnik državljan Slovenije., kar pomeni, da ni tuj državljan. Kot državljan Slovenije, s stalnim bivališčem v Republiki Sloveniji pa ima dedna upravičenja na podlagi ZD. Zakon o dedovanju pa v določbi 176. člena(2) določa pristojnost slovenskega sodišča glede nepremičnega premoženja.

7. Po določbi drugega odstavka 4a. člena ZD kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je predhodno vprašanje, od katerega je v obravnavanem primeru odvisna dedna pravica tožnika. Glede vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti kot predhodnega vprašanja se vselej uporabi pravo, ki ga je treba uporabiti glede glavnega vprašanja. V danem primeru torej že citirana določba 4a. člena ZD, ki v dednem pravu opredeljuje zunajzakonsko skupnost in določa dedno pravico zunajzakonskega partnerja.

8. Ni sporno, da sta tožnik in zapustnica D.R. od konca decembra 2008 pa vse do smrti D.R. (ta je umrla 14. 1. 2014) živela skupaj, pri čemer je tožnik bil v zakonski zvezi z A.V. do 6. 1. 2010, ko se je razvezal. Stvar presoje obstoja zunajzakonske življenjske skupnosti med tožnikom in zapustnico D.R. je tako obdobje od 6. 1. 2010 do smrti D.R., ki je umrla 14. 1. 2014. Tudi ni sporno, da sta v navedenem obdobju zapustnica in tožnik živela na istem naslovu v N., in sicer v mestu D.. Prvostopno sodišče (točka 11, 12, 13, 14 razlogov prvostopne sodbe) tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi izpovedbe toženca ter prič I.R., P.K., A.K., S.R., A.V., N.B., K.R., V.K., M.K., J.M., J.T. in V.K. ter listin (pooblastilo toženca zapustnici za poslovanje na njegovem bančnem računu - priloga A15 in A23, potrdilo iz katerega izhaja, da je banka izdala bančno kartico, s katero je lahko zapustnica razpolagala z denarnimi sredstvi na bančnem računu toženca - priloga A16), oporoke tožnika, v kateri je za dediča njegovega nepremičnega premoženja določil D.R., pravilno ugotavlja in zaključuje, da je med tožnikom in D.R. obstajala dalj časa trajajoča življenjska skupnost, ki jo je opredeliti kot skupnost moža in žene.

9. Do drugačnega zaključka tudi ne privede dejstvo, da tožnik in zapustnica preko tedna nista živela skupaj. Skupaj namreč nista živela zaradi tožnikove zaposlitve. Tožnik je hodil v službo oziroma na delo čez teden na Nizozemsko, zapustnica pa je živela v Düsseldorfu, kjer je tudi delala. Tako sta skupaj dejansko preživljala vikende in proste dni oziroma dopuste, kar pa še ne izključuje zunajzakonske skupnosti, kot prikazuje pritožba. Tožnik in zapustnica čez delovni teden nista živela skupaj zaradi narave tožnikovega dela. Za ločeno življenje preko tedna je tako obstajal objektivni razlog, ki ne daje podlage za zaključek, da tožnik in zapustnica nista živela skupaj. Prvostopno sodišče ima tudi prav, da sta tožnik in zapustnica živela v ekonomski skupnosti. To dejstvo zraven izpovedbe prič, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče, potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik pooblastil zapustnico, da lahko razpolaga z njegovimi denarnimi sredstvi. To je očitno storil iz razloga, da je prispeval sredstva k skupnemu gospodinjstvu. Na ekonomsko skupnost pa kaže tudi okoliščina, da je tožnik očitno zapustnico obravnaval kot svojo ženo, ker ji je z oporoko praktično zapustil vse svoje premoženje. Življenjsko skupnost tožnika in zapustnice pa potrjuje tudi dejstvo, da pa sta tožnik in zapustnica vikende in dopuste preživljala skupaj ter tudi v navedenem obdobju skupaj prihajala v S., kjer sta tudi skupaj živela in obiskovala tako sorodnike tožnika kot zapustnice. Navedeno tudi dokazuje, da sta v notranjem razmerju delovala in živela kot mož in žena. Skratka, pritožbeno sodišče se pridružuje prvostopnemu sodišču, da sta tožnik in zapustnica ustvarila življenjsko skupnost v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti, medsebojne pomoči in opore ter siceršnjega dojemanja odnosa kot dalj časa trajajočega življenjskega partnerstva, ki je primerljivo in pravno izenačeno z življenjem zakoncev v zakonski zvezi.(3) Nasprotna pritožbena izvajanja o neobstoju dalj časa trajajoče življenjske skupnosti med tožnikom in zapustnico so neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 305. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k pritožbeni razjasnitvi zadeve, in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : Tuji državljani imajo v Republiki Sloveniji s pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, enake dedne pravice kot državljani Republike Slovenije.

Op. št. (2) : Za zapuščinsko obravnavo po državljanu Republike Slovenije je glede njegovega nepremičnega premoženja, ki je v Republiki Sloveniji, izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji.

Če je nepremično premoženje državljana Republike Slovenije v tujini, je sodišče v Republiki Sloveniji pristojno samo v primeru, če ni po zakonu tuje države, v kateri je to premoženje, pristojen tuji organ.

Op. št. (3) : Sodba VS RS II Ips 264/2010 z dne 19. 12. 2013.