Jedro

Lastninska pravica na idealnem deležu pomeni, da je vsak izmed solastnikov, do višine idealnega deleža, lastnik kateregakoli dela stanovanja. Zaradi narave solastnine torej tisti, ki takšno stanovanje brez soglasja ostalih solastnikov kot edini uporabnik koristi (četudi trdi, da ga ne uporablja v celoti), tega ne more izvršiti brez posega v idealne deleže ostalih solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnikom plačati 4.602,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 in 784,15 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni v njegovo korist. Po mnenju pritožnika izpodbijana sodba temelji na domnevi uporabe celega stanovanja, ki jo je sodišče prve stopnje izpeljalo iz njegove izjave, da v njem prebiva sam. Navaja, da ima pravico uporabljati svoj in materin solastninski del (skupno 19 kvadratnih metrov), zato mu ni treba uporabljati solastnine tožnikov ter ne rabi soglasja tožnikov. Tožniki tudi niso predlagali souporabe stanovanja, nemožnost souporabe pa ni bila dokazana. Uporaba ni objektivno nemogoča, uporabnina tožnikom pa tudi v takšnem primeru ne bi pripadala, saj nista podana pogoja nedobrovernosti in bogatenja. Pritožnik še meni, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo zaradi strahu pred sankcijo višjega sodišča, ki je v sodbi I Cp 43/2012 ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov na plačilo uporabnine za isto stanovanje. Poleg tega tožniki razen navedene sodbe niso predložili nobenih dokazov.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava(1). Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove(2) - dolžan je povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral(3). Plod je v tem primeru treba razumeti kot donos stvari oziroma sad nepremičnine, ki ga lastniki stanovanja lahko uživajo s tem, ko s stanovanjem razpolagajo. Obveznost nedobrovernega posestnika plačati za uporabo tuje stvari izhaja tudi iz določbe 2. odstavka 95. člena SPZ, po kateri dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ker zakon določa, da za uporabo stvari ni dolžan plačati dobroverni posestnik, je a contrario treba zaključiti, da mora nedobroverni posestnik za uporabo stvari plačati.

6. Dobra vera je opredeljena v 28. členu SPZ, ki določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Toženec se v pritožbi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem vprašanju. Pojasnjuje, da je nastala situacija posledica dedovanja, nedobrovernost in bogatenje pa sta po njegovem mnenju subjektivna dejavnika, ki sta lahko le rezultat namernega ravnanja enega ali več subjektov.

7. Ključno pri presoji dobre vere v obravnavani zadevi je vprašanje, ali se je pritožnik kot posestnik garsonjere zavedal, da ni edini lastnik oziroma da mu solastniki niso dovolili brezplačnega bivanja, kar pomeni, da nima pravice do izključne posesti. O tem ne more biti nobenega dvoma, saj tudi sam v pritožbi izrecno izpostavlja, da so tožniki in on sam solastniki ter pojasnjuje, kako so to postali. Pritožnik za brezplačno uporabo deležev stanovanja, ki so v lasti tožnikov, ni imel nobene pravne podlage (nasprotnega niti ne trdi). Poleg tega so tožniki kot solastniki celo izrecno izrazili nasprotovanje takšni uporabi z dopisom iz leta 2005 in z vsemi nadaljnjimi ravnanji, vključno z vodenjem pravdnega postopka za plačilo uporabnine za predhodno obdobje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec vedel, da nima pravice do izključne posesti stanovanja, je zato materialnopravno pravilen.

8. Pritožnik plačilu uporabnine v prvi vrsti nasprotuje zaradi prepričanja, da ima pravico uporabljati svoj in materin solastninski delež, ki znašata 5/8 celotne nepremičnine v skupni izmeri 29 m2. Pri tem si tak delež razlaga kot pravico do uporabe 19 m2 stanovanja(4), kar je po njegovem mnenju povsem dovolj, da mu ni treba posegati v preostalih 10m2, ki predstavlja solastniške deleže tožnikov. Takšno stališče je materialnopravno napačno. Več oseb ima solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež)(5). Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov(6). Z drugimi besedami: solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na isti nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež te stvari. Vsak solastnik je upravičen do cele stvari v sorazmerju s svojim deležem.(7) Nesporno v obravnavani zadevi je, da do dogovora o tem, kako naj se solastna stvar uporablja, ni prišlo. Lastninska pravica na idealnem deležu pa, kot je bilo obrazloženo, pomeni, da je vsak izmed solastnikov do višine idealnega deleža, lastnik kateregakoli dela stanovanja. Zaradi narave solastnine torej tisti, ki takšno stanovanje brez soglasja ostalih solastnikov kot edini uporabnik koristi (četudi trdi, da ga ne uporablja v celoti), tega ne more izvršiti brez posega v idealne deleže ostalih solastnikov.

9. Tožniki so zato upravičeni do stvarnopravne reparacije v obliki plačila uporabnine na podlagi ugotovitev, da: 1) so solastniki, 2) pritožnik solastno stvar sam uporablja in 3) tega ne počne v dobri veri. Pri stvarnopravni reparaciji niti ni treba, da lastnik izraža nasprotovanje neupravičeni uporabi, si aktivno prizadeva za njeno prenehanje ali posestnika opozarja na neupravičeno uporabo. Ker so tožniki do plačila uporabnine v celoti upravičeni že na podlagi obrazloženega, se višje sodišče do pritožnikovih navedb, s katerimi oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je souporaba garsonjere objektivno nemogoča ter da tožniki souporabe sploh niso predlagali, ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožbeni očitek, da se tožniki “sklicujejo le na sporno pisanje I Cp 43/2012“ in dokazov niso predlagati ponovno, pa bi jih morali, je posplošen. Poleg tega ne drži, da tožniki niso predlagali in predložili drugih dokazov. Višje sodišče pa predvsem pojasnjuje, da so bila vsa pravno pomembna dejstva bodisi neprerekana ali pa sta se pravdni stranki o njih strinjali (zaradi česar jih ni treba dokazovati) bodisi dokazana.

11. V pritožbi uveljavljeni razlogi torej niso utemeljeni, uradoma upoštevni razlogi pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Nazadnje sodišče le še dodaja, da je to sodišče tožencu že v sodbi I Cp 43/2012 (7. točka obrazložitve) pojasnilo, kakšne možnosti imajo po Zakonu o nepravdnem postopku in SPZ solastniki, med katerimi ni soglasja o uporabi stvari.

Op. št. (1): Določbe o stvarnopravnih reparacijah so specialne glede na določbe o neupravičeni obogatitvi iz Obligacijskega zakonika. Tako tudi: Vrenčur, R., v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, redaktorji: Juhart, M., Tratnik, M. in Vrenčur, R., GV Založba, 2004, str. 487. Op. št. (2): 1. odstavek 96. člena SPZ Op. št. (3): 2. odstavek 96. člena SPZ Op. št. (4): Ta površina po izračunu pritožnika znaša ekvivalent deležu stanovanja v višini 5/8 od celote.

Op. št. (5): 65. člen SPZ Op. št. (6): 1. odstavek 66. člena SPZ Op. št. (7): Več o tem: V. Rijavec v delu, navedenem pod 1. opombo, str. 328.