Jedro

Glede na to, da tožena stranka za tožnika ni vodila evidence prisotnosti na delu, da mu v pogodbi o zaposlitvi ni določila delovnega časa in da je dopuščala, da si sam razporeja delovni čas ter da delo opravlja izven prostorov družbe, očitek o petdnevnem neopravičenem izostanku z dela ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala tožena stranka tožniku razveljavi in da se ugotovi, da je tožnik še nadalje zaposlen pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi ter da je tožena stranka dolžna tožniku od 17. 7. 2007 dalje poravnati vse zaostale plače v višini 1.250,00 EUR neto mesečno, ki bi jih tožena stranka morala poravnati po pogodbi o zaposlitvi kot vsakokratno mesečno plačo do 18. dne v mesecu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 908,82 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje prvič napačno postavilo na stališče ter razsodilo, da direktor družbe F.P. ni pooblaščena oseba za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom z dne 28. 10. 2009 sklenilo, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer je podalo navodilo za odpravo nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti. Sodišče je navedlo, da mora sodišče prve stopnje preveriti kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede prihajanja na delo in ali je tožnik sploh prijahal na delo v mesecu maju 2008 ter ali je delodajalca obveščal o morebitnih izostankih. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje v dokazne namene dodatno zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke ter pričo N.L.. Sodišče je tako ugotavljalo ali so obstajali utemeljeni razlogi za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ali je bila pogodba tožniku zakonito odpovedana. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovljenega postopka ugotovilo, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi direktorja z dne 1. 11. 2001, na podlagi katere je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu direktorja. Sodišče nadalje ugotavlja, da je bil tožnik razrešen 30. 4. 2004 z mesta direktorja, potem pa pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena. V zvezi z navedenim dejstvom je že Višje sodišče opozorilo, da 72. člen Zakona o delovnih razmerjih več ne pride v poštev, po razrešitvi. Na podlagi navedenega določila se namreč smeta stranki delovnopravnega razmerja, o pravicah glede delovnega časa, dogovoriti drugače. Ker pa je tožeči stranki z dnem razrešitve prenehala funkcija direktorja je bil tožnik dolžan spoštovati določila ZDR ter v zvezi z njimi prihajati na delo ter tudi delo opravljati, saj se pravdni stranki nista dogovorili za opravljanje dela na domu, navedenega niti nobena izmed strank ni trdila. Z dnem razrešitve s funkcije direktorja je tožniku tudi prenehalo pooblastilo za zastopanje družbe in vodenje poslov, torej obveznosti, ki jih je imel na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi v zvezi s funkcijo direktorja. Iz navedenega je razvidno, da tožnik ni mogel vseskozi opravljati enakega dela, saj mu je prenehala funkcija direktorja in s tem številna pooblastila, ki jih je opravljal do razrešitve. Ne glede na to, ali je tožnik prejel posebna navodila glede razporejanja delovnega časa bi moral opraviti 40 ur tedenskega dela, česar pa ni izkazal ter ni dokazal svojih trditev glede izvajanja delovnih obveznosti. Priča O.V. je na podlagi neposrednih zaznavanj izpovedala, da tožnika od maja 2008 ni bilo na sedežu družbe, čeprav je predhodno pogosto prihajal večinoma vsak dan, zato se tožena stranka ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da priča ni imela vpogleda v delo tožnika. Priča je prepričljivo izpovedala, da do 18. 6. 2008 tožnika na delu ni videla, čeprav ga je pred tem videla pogosto, večinoma vsak dan. Tožena stranka se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami prič V.V. in Z.K.M., da je tožnik opravljal delo za toženo stranko, ker je s pričami vodil razgovore glede nadaljnjega razvoja družbe. Priča V.V. je namreč izpovedal le, da je v zadnjem času s tožnikom sodeloval glede načrtov za družbo M. d.o.o., navedena priča torej ni izpovedala, kdaj in kje se je s tožnikom dobival, kaj se je pogovarjal in v kakšnem obsegu in ali so bili dogovori v zvezi z izvajanjem delovnih obveznosti tožnika. Splošne navedbe priče, da se je s tožnikom pogovarjal glede načrtov za toženo stranko so preveč posplošene in pavšalne narave, da bi na podlagi njih bilo možno sklepati v kakšnem obsegu je tožnik opravljal svoje naloge. Priča pa tudi ni izpovedal v katerem obdobju je sodeloval s tožnikom in prav tako priča Z.K.M. ni izpovedal ničesar relevantnega, da bi lahko sodišče zaključilo, da je tožnik od maja 2008 dalje zares opravljal svoje službene obveznosti. Tudi priča Z.K.M. ni izpovedal kdaj in kaj natančno se je pogovarjal s tožnikom, zaradi česar so njegove izpovedbe zgolj pavšalne narave. Tožena stranka pa v zvezi z zavrnitvijo dokaza – seznama rezultatov z golf turnirja na delovni dan 27. 5. 2008 in 8. 5. 2008 je že na naroku dne 15. 12. 2008 uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z nedopustnostjo in izvedbo tega dokaza, s čimer je bilo zadoščeno zakonskemu določilu pravočasnosti grajanja procesnih kršitev, na podlagi 286.b člena ZPP. S tem ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog vpogleda v seznam turnirjev je vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane sodbe, saj je po mnenju tožene stranke podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da tožena stranka ni navedla konkretnih nalog, ki jih tožnik ni opravil. Tožena stranka je vsekakor pojasnila, da se tožnik od maja 2008 dalje ni udeleževal sestankov, ki so se vršili dvakrat do trikrat tedensko. Prav tako je bil izpad reklamiranja tožene stranke in od maja 2008 dalje se je pojavil zaostanek pri poravnavanju obveznosti do dobaviteljev, do česar je prišlo zaradi odsotnosti tožnika. Zaslišana priča O.V., je na naroku dne 15. 12. 2009 namreč izpovedala, da ji je naloge za izvršitev plačil poleg N.L. ter direktorja dajal tudi tožnik. Prav tako je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnik do začetka maja 2008 prihajal vsakodnevno v firmo in sicer med 8.00 in 9.00 uro zjutraj, v spornem času, od maja 2008 dalje pa tožnik ni prihajal na delo ter se tudi ni javljal na telefonske klice. Priči Z.K.M. in V.V. nista potrdili, da bi se tožnik z njima pogovarjal o reklamiranju, kar je bila njegova delovna obveznost na terenu, zato je potrebno ugotoviti, da tožnik ne samo, da ni bil prisoten na sedežu tožene stranke, tudi na terenu ni opravljal svojega dela, saj je ravno reklamiranje tožene stranke, v času od maja 2008 dalje, izostalo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi priče N.L. ter direktorja, da so se s tožnikom sestajali najmanj dvakrat do trikrat tedensko, od maja 2008 dalje pa ti sestanki niso potekali. Tožnik je v tožbi izpodbijal le postopek izvedbe odpovedi, ni pa izpodbijal odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključuje, da je tožnik vsekakor opravljal svoje delovnopravne naloge glede na to, da je bil 50 % lastnik tožene stranke, čeprav navedenega tožnik ni trdil niti dokazoval. Tožena stranka je na podlagi izpovedb zaslišanih prič ter ostalih dokazil izkazala, da tožnik od maja 2008 dalje sploh ni prihajal na delo, s čimer je izpolnjen zakoniti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej dejstvo, da tožnik najmanj pet dni zaporedoma ni prihajal na delo in opravljal dela za toženo stranko. Tožnik svoje trditvene podlage glede domnevnega izvajanja del ni potrdil z nobenimi dokazi in prav tako nista to potrdili z njegove strani predlagani priči V.V. in Z.K.M., ki sta le pavšalno izpovedali druge okoliščine, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala. Tožnik je prav tako prihajal v nasprotje sam s seboj, ko je po eni strani trdil, da je v službo hodil na skrivaj in sicer takrat, ko direktorja tožene stranke in N.L. ni bilo v službi, ker mu je tožena stranka domnevno preprečila vstop na sedež tožene stranke, po drugi strani pa je zatrjeval, da je svoje delo nemoteno opravljal. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal navedbe tožene stranke v pritožbi ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlagani dokaz tožene stranke, da vpogleda v seznam rezultatov z golf turnirja z dne 27. 5. 2008 in 8. 5. 2008, s katerim je tožena stranka dokazovala, da tožnik ni opravljal svojih obveznosti, saj sta bila turnirja na delovni dan, kršilo določbe pravdnega postopka in da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar pa je pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP, saj dejstva, ki jih tožena stranka želi dokazovati z zavrnjenimi dokazi, ne bi vplivala na drugačno odločitev v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da tožniku pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 17. 7. 2008, na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bilo med strankama v postopku nesporno, da je bil tožnik s sklepom skupščine z dne 30. 4. 2004 razrešen kot direktor, vendar tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila spremenjena oziroma ni bil podpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi in je tožnik še nadalje ostal zaposlen pri toženi stranki. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je bil tožnik potem, ko je bil dne 30. 4. 2004 razrešen z mesta direktorja, dolžan ravnati po določilih ZDR ter v skladu z njimi prihajati na delo in delo tudi opravljati. Tudi tožena stranka je sama ugotovila, da se tožnikova pogodba o zaposlitvi po razrešitvi ni v ničemer spremenila in da je ostala popolnoma enaka, prenehal je zgolj tožnikov statusno pravni položaj organa družbe. Razrešitev oziroma pravilno odpoklic s statusno pravne funkcije zato ne pomeni nujno tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja in tudi v primeru razrešitve s statusne pravne funkcije, pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega izmed načinov, ki so predvideni v zakonu ali če je tako dogovorjeno v pogodbi sami. Tožnik je ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki torej tudi po razrešitvi, na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2001, ki je tožena stranka ni spremenila in je tožniku šele dne 15. 7. 2008 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele 4 leta po razrešitvi tožnika z mesta direktorja, kaže na to, da se toženi stranki delo tožnika, ki si je sam razporejal delovni čas, ni zdelo sporno, saj je tožena stranka tožniku zagotavljala tudi ostale pravice v skladu s pogodbo. Tožniku je izplačevala plačo v skladu s sklenjeno pogodbo, kar kaže na to, da je tožena stranka ocenjevala, da je pogodba o zaposlitvi veljavna, čeprav je bil tožnik razrešen s funkcije direktorja. Zato se sedaj tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je z razrešitvijo tožnika kot direktorja prenehala veljati tudi sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi z dne 1. 11. 2001 in da v posledici razrešitve, 72. člen ZDR ne pride več v poštev, zato bi moral tožnik spoštovati določbe ZDR in v skladu z določbami ZDR prihajati na delo in opravljati delo. Zakon o delovnih razmerjih v 47. členu določa, da lahko spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi predlaga katerakoli stranka, če se spremenijo pogoji iz 3., 5. in 6. alinee prvega odstavka 29. člena ter v primerih iz 90. člena tega zakona. Pogodba se spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristaneta obe stranki. Tožena stranka tožniku ni predlagala spremembe pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da se je strinjala, da ostane v veljavi sklenjena pogodba. Pri tem je potrebno upoštevati tudi 11. člen ZDR, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodb o zaposlitvi, smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno, kar pomeni, da ZDR temelji na izhodišču, da je potrebno pogodbo o zaposlitvi obravnavati kot pogodbo delovnega prava. Delovno pravo je nastalo in se oblikuje z namenom, da na področju t.i. odvisnega dela, za katerega sta značilni odvisnost in podrejenost delavcev v razmerju do delodajalca, nadgradi civilno obligacijsko ureditev pogodb z zavezujočimi delovnopravnimi normami, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Zato je obligacijsko pravne institute, vključno z institutom odpovedi pravic na področju delovnega razmerja potrebno interpretirati in uporabljati v skladu z namenom in smislom delovnega prava, upoštevajoč pri tem temeljne posebnosti pravnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Navedeno pa pomeni, da se v pogodbi o zaposlitvi torej lahko določijo pravice za delavca ugodneje, kot jih določa zakon in kolektivne pogodbe (drugi odstavek 7. člena ZDR). Delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi uredita medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti. Vprašanja, ki morajo biti urejena s pogodbo o zaposlitvi so določena v 29. členu ZDR. Med drugim je v 29. členu določeno, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi navedeno delovno mesto oziroma vrsta dela s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in kraj opravljanja dela ter dnevni ali tedenski delovni čas in razporeditev delovnega časa, zato tožena stranka napačno tolmači, da bi moral tožnik po razrešitvi s funkcije direktorja direktno upoštevati določbe ZDR, ker je individualna pogodba o zaposlitvi prenehala veljati z razrešitvijo tožnika.

Glede na to, da tožena stranka tožniku s pogodbo o zaposlitvi ni določila novih delovnih nalog, ki bi jih tožnik bil dolžan opraviti, prav tako mu v pogodbi o zaposlitvi ni določila delovnega časa, ki bi ga bil dolžan tožnik spoštovati in delovne prostore, v katerih bi moral tožnik opravljati delovne naloge ter tudi od tožnika ni zahtevala poročila o opravljenih nalogah (kot je izpovedal direktor P.F.), tožniku ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti. V kolikor je tožena stranka štiri leta po razrešitvi tožnika, dopuščala takšen način dela tožnika, kasneje takšnih ravnanj tožniku ni mogoče očitati kot kršitev delovnih obveznosti. Sicer pa je tožena stranka bila dolžna v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006), ki je pričel veljati 29. 4. 2006, voditi evidence v skladu s tem zakonom in sicer evidenco o zaposlenih delavcih, evidenco o stroških dela, evidenco delovnega časa. V evidenco zaposlitev delavcev bi morala tožena stranka, za vsakega delavca, ki je v delovnem razmerju vpisati podatke o delavcu, podatke o sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in pri tem vpisati med podatke tudi število ur tedenskega rednega delovnega časa, razporeditev delovnega časa in kraj kjer delavec opravlja delo. V 18. členu zakon določa, da mora delodajalec dnevno vpisati v evidenco o izrabi delovnega časa, za posameznega delavca, naslednje podatke: podatke o številu ur, skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega, opravljene ure v času nadurnega dela, neopravljene ure, za katere se prejema nadomestilo plače iz sredstev delodajalca in neopravljene ure za katere se prejema nadomestilo plače v breme drugih organizacij ali delodajalcev, neopravljene ure za katere se ne prejema nadomestilo plače. Zakon predvideva tudi denarno kazen za prekrške, ki jih storijo delodajalci, če ne vodijo zahtevanih evidenc.

Glede na to, da je delodajalec dolžan dnevno voditi evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca je dokazno breme, da delavec ni bil prisoten na delu, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, na delodajalcu in zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ob dejstvu, da tožena stranka za tožnika in za N.L. ter za direktorja P.F. ni vodila evidence prisotnosti na delu ter je dopuščala da so si sami razporejali delovni čas ter opravljali delo izven prostorov družbe, je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik neopravičeno izostal z dela 5 dni zaporedoma, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2008, ki jo je izdala tožniku tožena stranka, nezakonita.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).