Jedro

Skladno s 149. členom ustave obveznost plačevanja dajatev lahko določa le zakon. V prvem členu ZGZS je določeno, da se podjetja v Gospodarsko zbornico Slovenije včlanjajo na podlagi navedenega zakona. Vtoževana terjatev tako izvira iz članstva v zbornici, ki je za toženo stranko obvezno. Iz obveznega članstva pa izhaja tudi obvezno plačevanje članarine. ZGZS v 10. členu res ne določa višine, niti meril za določitev višine prispevka članov, kar pa je v nasprotju z ustavo. Ker morajo biti prisilne dajatve po ustavi določene samo z zakonom (169. člen ustave) bo morala biti ta ugotovljena neskladnost po 2. točki odločbe Ustavnega sodišča U-I 290/96 z dne 11.6.1998 (Ur. l. RS, 49/98) bila je ugotovljena, zakon pa velja še naprej vse dokler ni razveljavljen ali spremenjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 1.059.444,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.1.1997 do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške v znesku 19.609,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.1.1997 do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in citirani sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 25.522,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1999 do plačila (3. točka izreka). Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I/290/96 z dne 11.6.1998 ugotovilo neskladje določb Zakona o Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZGZS) o obveznosti članstva z ustavo. Obveznost plačevanja dajatev se lahko po 149. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava) določa le z zakonom, pri čemer pa ZGZS ne določa višine in meril za določitev članarine. Tožeča stranka je torej članarino zaračunavala neutemeljeno in v neskladju z ustavo, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Znesek računov mesečnih članarin pa je tudi občutno previsok. To je mogoče ugotoviti ob primerjavi z računom, ki je bil toženi stranki izstavljen za mesec januar 2000 v višini 7.025,00 SIT (priloga B2), kar je 5 krat manj od vtoževanih računov (priloga B2). Sodišče prve stopnje bi moralo preveriti, v kakšni višini je bila tožeča stranka upravičena, v kolikor je sploh upravičena, izstaviti račune za mesečno članarino in ne bi smelo stanja dolga povzeti po stanju izpiska iz knjigovodske evidence, iz katerega ni razvidno, po kakšnih merilih in na kakšen način je bila določena mesečna članarina. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Skladno z določbo 350.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo odločbo sodišča prve v mejah pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožba utemeljeno navaja, da skladno s 149. členom ustave obveznost plačevanja dajatev lahko določa le zakon. V 1. členu ZGZS je določeno, da se podjetja v Gospodarsko zbornico Slovenije včlanjajo na podlagi navedenega zakona. Vtoževana terjatev tako izvira iz članstva v zbornici, ki je za toženo stranko obvezno. Iz obveznega članstva pa izhaja tudi obvezno plačevanje članarine. Obveznost plačevanja članskega prispevka pa sama po sebi ni v nasprotju z ustavo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica. ZGZS pa v 20. členu res ne določa niti višine niti meril za določitev višine prispevka članov in le to je v nasprotju z ustavo. Ker morajo biti prisilne dajatve po ustavi določene samo z zakonom (169. člen Ustave), bo morala biti ta neskladnost po 2. točki odločbe Ustavnega sodišča U-I 290/96 z dne 11.6.1998 (Ur. l.RS, 49/98) odpravljena v roku enega leta od objave te odločbe. Neustavnost je bila le ugotovljena, zakon pa velja še naprej vse dokler ni razveljavljen ali spremenjen. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje stanje dolga povzelo po stanju izpiska iz knjigovodske evidence. Višino vtoževane terjatve je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi Sklepov o določitvi osnove in stopnje članskega prispevka Gospodarske zbornice Slovenije za leto 1991 (Ur. l. RS, št. 17/91), leto 1994 (Ur.i. RS, št. 21/94 in leto 1997 (Ur. l. RS , št. 23/96), objavljenih v Uradnem listu Republike Slovenije. S temi sklepi je upravni odbor zbornice na podlagi pooblastila iz 2. odst. 20. člena ZGZS višino članarine določil v skladu s splošnimi akti zbornice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku na prvi stopnji višini terjatve ugovarjala le glede zamudnih obresti s trditvijo, da zamudne obresti lahko tečejo šele od prejetega sklepa o izvršbi in da so v večjem obsegu neutemeljene (pripravljalna vloga na list. št. 13). Glede na te ugovorne trditve je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zakonite zmudne obresti od vtoževane terjatve le od dneva, ko je tožena stranka prejela predlog za izvršbo skupaj z računi. Šele v pritožbenem postopku tožena stranka zatrjuje, da je znesek računov občutno previsok, kar je mogoče ugotoviti ob primerjavi z računom, ki je bil toženi stranki izstavljen za mesec januar 2000 v višini 7.025,00 SIT, kar je 5 krat manj od vtoževanih računov (priloga B2). Navedba predstavlja pritožbeno novoto, ki je glede na 1. odst. 337. člena ZPP dopustna in upoštevna le v primeru, da stranka dejstva ni mogla navesti do zaključka glavne obravnave brez svoje krivde. Tožena stranka z ničemer ni izkazala, da brez svoje krivde ni mogla teh dejstev navesti že pred sodiščem prve stopnje, zato se sodišče druge stopnje z njimi ni ukvarjalo. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi predloženega dokaznega gradiva pravdnih strank napravilo pravilne zaključke o pravno relevantnih dejstvih in svojo odločitev tudi jasno obrazložilo. Na pravilno ugotovljeno dejansko, je nato sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353.člen ZPP).