Jedro

Tožbeni zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in plačilo tolarske protivrednosti kosilnice je tožeča stranka tako v tožbi, kot tudi tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, utemeljevala le s sklicevanjem na pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v C., enote v Š. opr. št. P 282/83, z dne 17.6.1988, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v C. opr. št. Cp 714/88, z dne 7.12.1988. S to sodbo pa je bilo toženima strankama I. in M. V. naloženo, da morata tožeči stranki M. V. izročiti približno sedem let staro kosilnico znamke BCS diesel. Ker toženca I. in M. V. obveznosti nista prostovoljno izpolnila in ker tudi izvršilni postopek proti njima ni bil uspešen, je sodišče v tej pravdni zadevi, ob upoštevanju tožbenega trditvenega gradiva in tožbenih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi po mnenju revizijskega sodišča tožeči stranki utemeljeno prisodilo le denarno vrednost take kosilnice, kakršna je bila opredeljena v izreku sodbe opr. št. P 282/83, z dne 17.6.1988, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dne 1.4.1986 med toženimi strankami sklenjena darilna pogodba nima pravnega učinka nasproti tožniku M. V., in sicer v obsegu 219.512 SIT s pripadki. Vsem tožencem je naložilo, da morajo tožniku nerazdelno plačati 219.512 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.7.1993 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 45.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 20.10.1993 dalje do plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeči stranki bi moralo sodišče prisoditi denarno protivrednost nove kosilnice. Tožnik je kosilnico kupil za delo na kmetiji staršev zato, ker sta mu starša obljubila, da mu bosta izročila posestvo. Tožnik kosilnice ni nikoli uporabljal. Ves čas so jo uporabljali toženci. Ker starša obljube nista spoštovala, sta ravnala nedopustno, tožeči stranki pa pripada denarna protivrednost nove kosilnice. Tožbenemu zahtevku bi moralo zato sodišče v celoti ugoditi. Odločitev sodišča pa je napačna tudi glede obresti in stroškov postopka. Pri odločitvi o povrnitvi stroškov postopka bi moralo sodišče upoštevati, da je denar za izvedbo dokaza z izvedencem založil tožnik in da je bil narok dne 17.1.1991 preložen zaradi ravnanja tožene stranke. Za ta narok ima zato tožeča stranka pravico do povrnitve separatnih stroškov. Neutemeljeno je bila zavrnjena tudi zahteva za povrnitev stroškov postopka iz naslova kilometrine in odvetnikove odsotnosti iz pisarne. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti stroškovno ugodeno. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožbeni zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in plačilo tolarske protivrednosti kosilnice je tožeča stranka tako v tožbi, kot tudi tekom celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, utemeljevala le s sklicevanjem na pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v C., enote v Š. opr. št. P 282/83, z dne 17.6.1988, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v C. opr. št. Cp 714/88, z dne 7.12.1988. S to sodbo pa je bilo toženima strankama I. in M. V. naloženo, da morata tožeči stranki M. V. izročiti približno sedem let staro kosilnico znamke BCS diesel. Ker toženca I. in M. V. obveznosti nista prostovoljno izpolnila in ker tudi izvršilni postopek proti njima ni bil uspešen, je sodišče v tej pravdni zadevi, ob upoštevanju tožbenega trditvenega gradiva in tožbenih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje, tudi po mnenju revizijskega sodišča tožeči stranki utemeljeno prisodilo le denarno vrednost take kosilnice, kakršna je bila opredeljena v izreku sodbe opr. št. P 282/83, z dne 17.6.1988, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP). Zato mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (1. odstavek 186. člena ZPP). Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer navedla, da zahteva tolarsko protivrednost nove in ne le približno sedem let stare kosilnice, kakršna bi ji morala biti izročena na podlagi pravnomočne sodbe opr.št. P 282/83, z dne 17.6.1988, vendar pa za tisti del denarnega zahtevka, ki je presegal protivrednost približno sedem let stare kosilnice ni navedla prav nobenih dejstev, na katera naj bi bil oprt ta del denarnega zahtevka, prav tako pa tudi ni navedla dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki naj bi utemeljevala prisojo razlike med vrednostjo v lastninski pravdi opr. št. P 282/83 prisojene približno sedem let stare kosilnice in vrednostjo nove kosilnice iste vrste. Za v tožbenem zahtevku, ki je bil uveljavljen s tožbo, sicer že vsebovano razliko med sedem let staro kosilnico in novo kosilnico, je dejstva, s katerimi je utemeljevala tudi plačilo te razlike, navedla šele v pritožbi (s pritožbenimi trditvami, da ji ta razlika pripada zato, ker je tožnik kupil kosilnico zato, ker sta mu starša obljubila izročitev posestva, kasneje pa obljube nista spoštovala, zaradi česar se je uporaba kosilnice s strani toženih strank pokazala za popolnoma neupravičeno), kar je pritožbeno sodišče utemeljeno opredelilo za v pritožbenem postopku nedovoljeno spremembo tožbe (190. in 191. člen ZPP). Z revizijskim ponavljanjem šele v pritožbi na novo zatrjevane dejanske podlage tožbe za del tožbenega zahtevka, pa tožnik tudi v revizijskem postopku ne more uspeti. V tem postopku namreč ni nedovoljeno le širjenje dejanske podlage tožbe, ampak je nedovoljeno celo navajanje novih dejstev in dokazov v zvezi s tisto dejansko podlago tožbe, ki je bila že uveljavljena v postopku pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizija še zatrjuje, da je "nepravilna ugotovitev obeh sodišč glede obresti in stroškov pravdnega postopka". Tudi v tem delu reviziji ni mogoče pritrditi. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Katere od v tej pravdni zadevi spornih obresti ima v mislih (od prisojene glavnice, prisojenih stroškov postopka, zavrnjene zamudne obresti od pravdnih stroškov v pravdni zadevi opr. št. P 282/83 ali pa morda zavrnjene zamudne obresti od izvršilnih stroškov v izvršilni zadevi opr. št. I 228/90), tožeča stranka v reviziji sploh ni navedla, svoje trditve, da je "ugotovitev obeh sodišč glede obresti nepravilna" pa tudi ni z ničemer utemeljila. Zelo obširno pa revizija utemeljuje trditev, da je napačna odločitev o stroških postopka, vendar pa v revizijskem postopku preizkus stroškovnega dela izreka sodbe ni mogoč (1. odstavek 400. člena ZPP). V tem delu zato revizija ni dovoljena.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).