Jedro

V primeru, ko je zapustnik neposredni denacionalizacijski upravičenec, mora sodišče pri dedovanju upoštevati specialna določila ZDen. Če pa je zapustnik zgolj dedič denacionalizacijskega upravičenca, dediči zapustnika njegovo premoženje dedujejo na podlagi določil 221. člena ZD, torej po režimu, kot je bilo izvedeno ostalo dedovanje zapustnikovega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino po pokojnem L. F. kot denacionalizacijskem upravičencu spada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 25.639,00 USD z obrestmi. Za dediče zapustnika je razglasilo njegove zakonite dediče: hči L. F. do 1/5, hči B. B. do 1/5, hči A. G. do 1/5, v korist pokojnega L. F. in pokojne P. F. pa je ustanovilo dedno pravico za vsakega do 1/5 zapuščine.

Zoper sklep se pritožuje zapustnikova hči L. F. in navaja, da je sodišče nepravilno odločilo o višini dednih deležev posameznega dediča, saj ni sledilo navedbam pritožnice glede dedovanja zapuščine na podlagi oporoke. Po pokojnem je pred prvostopnim sodiščem že bil izpeljan zapuščinski postopek za premoženje, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku pod opr. št. D 233/86, in tam upoštevano dedovanje na podlagi oporoke. Stališče sodišča, da v predhodnih zapuščinskih postopkih pokojni ni bil denacionalizacijski upravičenec, v tem postopku pa je bil, je zmotno in ni v skladu z določbami ZDen in ZD. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče tudi glede tega dela premoženja, ki je bilo vrnjeno pokojnemu z odločbo UE Logatec, odločiti na podlagi oporoke. Pokojnega je sodišče v vseh postopkih štelo za upravičenca po 67. členu ZDEN, sedaj pa je spremenilo stališče glede dedovanja na podlagi oporoke, kar je nesprejemljivo.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče pritožnice, da je potrebno enako obravnavati vse postopke dedovanja po pokojnem L. F. in za njih uporabiti isti dednopravni režim, torej dedovanje na podlagi oporoke, ni utemeljeno. V obravnavani zadevi je namreč prvostopno sodišče odločalo o dedovanju premoženja, ki ga je zapustnik kot neposredni upravičenec v postopku denacionalizacije dobil kot odškodnino za podržavljeni polnojarmenik v višini 25.639,00 USD. Zato je sodišče moralo uporabiti določilo 81. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu, pravne učinke samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ker v oporoki pokojni L. F. s polnojarmenikom ni razpolagal, je sodišče odškodnino za to podržavljeno premoženje pravilno dodelilo vsem zakonitim dedičem. Ostalo premoženje, ki ga je zapustnik L. F. prejel kot dedič po svoji materi A. F., pa je prvostopno sodišče s predhodnimi sklepi o dedovanju lahko razdelilo zgolj kot novo zapustnikovo premoženje na podlagi 221. člena ZD in v tem primeru tudi upoštevalo oporoko pokojnega L. F. Ne gre torej za identične pravne situacije, saj je v obravnavanem primeru bil zapustnik neposredni upravičenec do denacionalizacije, v ostalih v pritožbi omenjenih primerih pa je bil zgolj dedič upravičenca do denacionalizacije. Ker bi pritožnica v danem primeru z oporočnim dedovanjem lahko uspela le, če bi izkazala, da je zapustnik s polnojarmenikom oziroma odškodnino zanj razpolagal že v oporoki z dne 18.3.2006 oziroma da dediči oporočnemu dedovanju ne nasprotujejo, tega pa v pritožbi niti ne zatrjuje, je odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazloženo pravilna. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev, na katere mora paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).