Jedro

Sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano.

Ob upoštevanju standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 36662/2016 z dne 10. 1. 2022 med drugim spoznalo za krivega obsojenca A. A. pod točko I./1. in II. izreka sodbe dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ)1 pod točko IV./1. izreka sodbe kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)2 in pod točko V. izreka kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za kaznivo dejanje pod točko I./1. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ, za kaznivo dejanje pod točko II. izreka po drugem odstavku 244. člena KZ in za kaznivo dejanje pod točko IV./1. izreka po drugem odstavku 240. člena KZ-1, za vsako kazen eno leta zapora in stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov, to je 60.000 EUR, za kaznivo dejanje pod točko V. izreka po drugem odstavku 235. člena KZ-1 pa kazen štiri mesece zapora in mu ob uporabi določil o steku iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 in četrtega odstavka 53. člena KZ-1 določilo eno leto in enajst mesecev enotne zaporne kazni in stransko denarno kazen 320 dnevnih zneskov, to je 160.000 EUR. Odločilo je, da kazen zapora obtoženemu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja; določena enotna stranska denarna kazen za kazniva dejanja pod točkami I./1., II. in IV. izreka pa se po četrtem odstavku 53. člena KZ-1 izreče in izvrši. Na podlagi 74., 75. in 77. člena KZ je sodišče prejemnikom premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji: 1. Družbi B. d. d., naložilo v plačilo 361.927,50 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko I. izreka sodbe; 2. C. C. naložilo v plačilo 442.205,32 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko II. izreka sodbe; 3. obsojencu A. A. naložilo v plačilo 522.810,46 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko III. izreka sodbe; 4. obsojencu D. D. naložilo v plačilo 1.174.000,00 EUR, kar predstavlja premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem pod točko IV. izreka sodbe. Sodišče je obtoženim na podlagi tretjega odstavka 95. člena Zakona kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Kazenski postopek zoper obsojenca A. A., zaradi poskusa kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi s 34. členom KZ-1B, po točki V. obtožnice Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije št. NG-Kt 10/2013 z 14. 12. 2020 je sodišče zaradi umika obtožnice na podlagi 293. člena ZKP ustavilo.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom VI Kp 36662/2016 z dne 18. 10. 2022 odločilo, da se pritožbi pooblaščenca prejemnice koristi B., d. d., ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o odvzemu premoženjske koristi B., d. d., ... razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo pooblaščenca prejemnika koristi C. C. pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič, kot navaja, zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP in 22. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 1. člena Protokola 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in prvega odstavka 17. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

4.Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obsojencu A. A., njegovim zagovornikom, prejemniku koristi C. C. in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o zahtevi izjavil in v odgovoru navedel, da se zahtevi vrhovnega državnega tožilca v celoti pridružuje.

Glede kršitve 500. člena ZKP

5.Vrhovni državni tožilec v zahtevi v temeljnem zatrjuje, da bi moralo sodišče osebo C. C. vabiti in zaslišati kot prejemnika premoženjske koristi že v fazi preiskave, kjer je bil sicer zaslišan le kot priča, kljub temu, da je bil njegov (dejanski) status na tej točki že znan, kar je razvidno iz sklepa o uvedbi preiskave. Tako je sodišče po oceni vrhovnega državnega tožilca ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 500. člena ZKP, hkrati pa tudi s tretjim odstavkom istega člena, saj ga slednje ni poučilo niti o procesni vlogi prejemnika koristi niti o pravicah, ki iz te vloge izhajajo. Nadalje vrhovni državni tožilec izpostavlja posebno procesno situacijo obravnavane zadeve, saj so v nadaljevanju postopka vsi obdolženci s tožilstvom sklenili sporazum o priznanju krivde in se dokazni postopek ni več izvajal. C. C. je bil kot prejemnik koristi vabljen šele na narok za izrek kazenske sankcije, kjer mu je bilo po oceni vrhovnega državnega tožilca neutemeljeno omogočeno le omejeno izvajanje dokazov, in sicer glede dejstva, (i) da ni prejemnik premoženjske koristi in (ii) glede višine premoženjske koristi, ne pa tudi glede protipravnosti premoženjske koristi.

Normativna izhodišča

Relevantni določbi 500. člena ZKP določata naslednje:

"(1) Kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (75., 77., 77. a in 77. b člen kazenskega zakonika), ga je treba povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Za pravno osebo se povabi njen zastopnik. V vabilu ga je treba opozoriti, da bo postopek izveden tudi brez njegove navzočnosti. [...]

(3) Prejemnik koristi ter zastopnik pravne osebe imata v zvezi z ugotavljanjem premoženjske koristi pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem. [...]."

Glede procesnega položaja prejemnika koristi

6.Procesni položaj (drugega) prejemnika koristi v kazenskem postopku je v skladu s pravno doktrino specifičen; čeprav se ga na glavni obravnavi zasliši za obdolžencem, torej pred začetkom dokaznega postopka, se ga v tej procesni vlogi ne zasliši niti kot obdolženca niti kot pričo. Z zaslišanjem se mu omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi. Prejemnik koristi ima interes, da ne pride do obsodilne sodbe, saj mu je premoženjsko korist mogoče odvzeti le, če je bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Zato ima pravico postavljati ne le vprašanja, ki se tičejo neposredno premoženjske koristi, temveč tudi vprašanja ki so "v zvezi s premoženjsko koristjo"; to so vprašanja, ki se nanašajo na samo kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca.3 Udeleženec pridobi svoj status, ko se izve, da je (morebiti) prejel premoženjsko korist, in ga je treba odtlej pritegniti v postopek ne glede na fazo postopka; sodišče bo o tem sprejelo poseben procesni sklep.4

Kazenskopravni očitek

Za potrebe presoje uveljavljane kršitve je relevanten naslednji del kazenskopravnega očitka (točka II opisa):

7."[...] A. A. [...] je kot direktor družbe E. d.o.o. dne 27.05.2008 borznemu posredniku - F. d.d. ..., oddal naročilo za nakup 75.000 delnic z oznako EMAG, ki niso kotirale na borzi, po ceni 15,00 EUR za delnico, ki jih je preko posrednika Zveze bank iz Celovca prodajal C. C., čeprav je vedel, da je bila njihova trgovalna vrednost bistveno nižja, in sicer okoli 10,00 EUR za delnico, in da E. d.o.o v nadaljevanju teh delnic ne bo mogla prodati po višji ceni od nakupne, niti jih ni potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti in je tako na podlagi njegovega naloga F. d.d. izvršila posel z Zvezo bank iz Celovca, ki je nastopala kot posrednik C. C., v obliki kupoprodajne pogodbe št. 75/08 z dne 27.05.2008, s katero je E. d.o.o. kupila 75.000 delnic z oznako EMAG in je torej ravnal v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. v zvezi s 515. členom ZGD-1 in je zaradi preplačane kupnine za delnice ter poslovno nepotrebnega nakupa povzročil družbi E. d.o.o., katere interese bi moral po zakonu zastopati, premoženjsko škodo v višini 375,000,00 EUR, ki se kaže v preplačilu, saj je te delnice v nadaljevanju, le tri mesece po nakupu, dne 22. 8. 2008 za kupnino v znesku 750.000,00 EUR, prodal družbi G. d.d., ..., C. C., ki je zgolj v enem dnevu kupil omenjene delnice po ceni 9,00 EUR za delnico in jih prodal po ceni 15,00 EUR za delnico, pa po odbitju stroškov prodaje in nakupa, pridobil premoženjsko korist v višini 442.205,32 EUR, pri čemer je A. A. šlo za to, da povzroči tako premoženjsko škodo družbi E. d.o.o. in C. C. pridobi korist v takšni višini [...] "

Presoja v konkretnem primeru

V okviru navedenega očitka so za ponazoritev obravnavane procesnopravne situacije izhodiščno pomembni naslednji procesni dogodki:

C. C. je bil v fazi preiskave v kazenskem postopku zaslišan kot priča, čeprav je bil njegov položaj prejemnika koristi razviden že iz sklepa o uvedbi preiskave;

pred opravo predobravnavnega naroka je državna tožilka v spis vložila sporazume o priznanju krivde, ki jih je sklenila z obsojenci;

na predobravnavnavnem naroku dne 6. 12. 2021 je predsednica senata sprejela sklep o sprejemu sporazumov o priznanju krivde, sklenjenih med soobsojenci in SDT;

na nadaljevanju predobravnavnega naroka dne 21. 12. 2021 je bil s strani predsednice senata sprejet tudi sklep o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, sklenjenega med obsojencem A. A. in SDT;

narok za izrek kazenske sankcije se je opravil dne 21. 12. 2021 in dne 10. 1. 2022;

na prvem naroku za izrek kazenske sankcije (21. 12. 2021) je bil prisoten pooblaščenec prejemnika koristi C. C., na drugem (10. 1. 2022) pa je bil prisoten tudi prejemnik koristi C. C. sam, ki se je s svojim procesnim položajem in relevantnim delom obtožbe prvič seznanil v vabilu na narok za izrek kazenske sankcije;

na naroku dne 10. 1. 2022 je bil C. C. poučen, da lahko navaja vsa dejstva, ki jih ocenjuje kot relevantna ter podaja tudi dokazne predloge.

11.V obravnavani zadevi se vrhovni državni tožilec v prvem delu zahteve zavzema za nevzdržno stališče. Pritrditi mu je sicer mogoče v zatrjevanju, da bi moralo sodišče prejemnika koristi skladno s prvim odstavkom 500. člena ZKP v tej (specifični) procesni vlogi moralo vabiti že v fazi preiskave, saj je bil takrat njegov položaj že nedvomno znan. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da nasprotno ravnanje sodišča ni vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Posebnost obravnavane zadeve je sicer res v procesnopravni okoliščini, da so vsi obdolženci še pred izvedbo predobravnavnega naroka z okrožno državno tožilko sklenili sporazume o priznanju krivde, predsednica senata pa jih je nato na predobravnavnem naroku sprejela. Toda argumentacije, ki jo vrhovni državni tožilec s tem v zvezi navaja v nadaljevanju zahteve, ni mogoče sprejeti. Ne glede na to, da C. C. kot prejemnik koristi zaradi navedene procesne situacije v nadaljnjem teku postopka res ni imel več možnosti v okviru celovitega dokaznega postopka izpodbijati protipravnosti premoženjske koristi - in s tem tudi obstoja kaznivega dejanja - je prav dejstvo, da so obdolženci krivdo na podlagi sporazuma v celoti priznali, v konkretnem primeru ključna okoliščina. S tem so namreč priznali (za konkretni primer je relavantno priznanje krivde obdolženca A. A.) tudi pridobitev protipravne premoženjske koristi tretji osebi - to je v tem primeru prejemnik koristi C. C.

Že pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da po sprejemu sporazuma o priznanju krivde določbe o izvedbi celovitega dokaznega postopka niso več uporabljive, saj to ne bi bilo smotrno in bi popolnoma izničilo namen instituta sporazuma o priznanju krivde. Tudi rešitev, ki jo ponuja vrhovni državni tožilec, da bi se dokazni postopek v takšnih primerih nadalje izvajal le glede (protipravnosti) premoženjske koristi, pridobljene tretji osebi, ne pride v poštev. Slednja predstavlja namreč ključni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar bi moral biti torej dokazni postopek tudi v tem primeru celovito izveden, prav tako pa tudi ob udeležbi vseh obdolžencev. Prejemnika premoženjske koristi (tretje osebe) in obdolžencev glede protipravnosti premoženjske koristi namreč ni mogoče obravnavati izolirano oziroma bi bila takšna procesna situacija nesprejemljiva. Vrhovni državni tožilec se torej dejansko zavzema za vrnitev v fazo postopka, v katero se ta zaradi sprejetega sporazuma o priznanju krivde ne more vrniti.

Seveda pa tudi v okviru instituta sporazuma o priznanju krivde dokazna presoja ni povsem izključena. Skladno z 2. točko drugega odstavka 450. č člena ZKP sodišče, ko odloča o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, presodi tudi, ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285. c člena ZKP, med drugim torej tudi, ali je priznanje podprto z dokazi v spisu. Kaj ta presoja obsega, zakonodajalec ni jasno določil, vendar kazenskoprocesna teorija zavzema stališče, da gre za prima facie preverjanje dejanskega stanja. Sodnik tega pregleda kljub temu ne sme opraviti površno, temveč mora odlično poznati spis in ne sme niti malo dvomiti o tem, da je oseba pred njim storilec kaznivega dejanja, opisanega v obtožnem aktu - v nasprotnem primeru priznanja ne sme sprejeti. V konkretnem primeru je sodišče ob predložitvi sklenjenih sporazumov opravilo zahtevano (prima facie) presojo in pogoju, da je priznanje krivde podprto z dokazi v spisu, zadostilo; celovit sklop dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev, s kratkimi povzetki ključnih delov izpovedb prič, zaslišanih v preiskavi, je naveden v točki 21 prvostopenjske sodbe. Za zagotovitev položaja prejemnika koristi na način, kot se v konkretni situaciji zavzema vrhovni državni tožilec, torej tudi s tega vidika ni nobene podlage.

Na drugi strani pa je sodelovanje prejemnika koristi (tretje osebe) v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde v omejenem obsegu - kolikor ga navedena prima facie presoja sodišča omogoča in v kolikor je položaj prejemnika koristi že znan - treba zagotoviti že v fazi predobravnavnega naroka, pred odločitvijo sodišča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde. Prejemnik koristi mora namreč imeti možnost vpliva na to odločitev, s čimer se zasleduje maksimizacija varstva pravic prejemnika koristi, ki ni storilec kaznivega dejanja.

Ne glede na navedeno pa je z vidika položaja prejemnika koristi v kazenskem postopku kot celoti pomembno zlasti, da ima prejemnik koristi v takšnih primerih, ko glavna obravnava ni izvedena, v določenem - glede na okoliščine primera možnem obsegu - možnost uveljavljati jamstva iz 500. člena ZKP (vsaj) na naroku za izrek kazenske sankcije. Navedeno mu je bilo v konkretnem primeru glede na sprejete sporazume o priznanju krivde v omejenem obsegu omogočeno na naroku za izrek kazenske sankcije dne 10. 1. 2022 - kar nenazadnje navaja vrhovni državni tožilec tudi sam - pri čemer je izkoristil tudi svoja procesna upravičenja in podal dokazne predloge. Pri tem je ključnega pomena, da ima sodišče tudi na naroku za izrek kazenske sankcije - v kolikor bi na podlagi izjave in dokaznih predlogov prejemnika koristi presodilo (v smislu prima facie presoje), da je že sprejeto priznanje krivde omajano - možnost preklicati oziroma spremeniti predhodno sprejet procesni sklep o sprejetju sporazuma o priznanju krivde; nanj namreč ni nepreklicno vezano. Takšen dvom se po podani izjavi in predlaganih dokazih prejemnika koristi glede na ustrezno prima facie presojo - ki je v izpodbijani sodbi celo zelo razčlenjena (točke 21, 22 in 23 prvostopenjske sodbe) - sodišču v obravnavani zadevi očitno ni vzpostavil.

Ob upoštevanju vsega navedenega je Vrhovno sodišče sklenilo, da je sodišče s tem, ko C. C. kot prejemnika koristi ni pritegnilo v postopek že v predhodnih fazah postopka, ko je bil njegov status že znan, sicer ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 500. člena ZKP, vendar ugotovljena kršitev v konkretni zadevi ni takšne narave, da bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Na podlagi navedenih izhodišč je SEU zaključilo, da je ob upoštevanju bistvenega vpliva na pravice oseb, ki ga povzroči zaplemba premoženja - to je dokončen odvzem lastninske pravice na njem - treba ugotoviti, da taka zaplemba pri dobroverni tretji osebi, ki ni vedela in ni mogla vedeti, da je bilo njeno premoženje uporabljeno za storitev kaznivega dejanja, glede na zastavljeni cilj (preprečitev nezakonitega uvoza blaga v državo), pomeni nesorazmerno in nedopustno posredovanje, ki posega v bistvo njene lastninske pravice. Posledično je ugotovilo, da se z nacionalno ureditvijo, ki dopušča zaplembo premoženja dobroverne tretje osebe, ne spoštuje lastninska pravica, zagotovljena s prvim odstavkom 17. člena Listine in določbe prvega odstavka 2. člena Okvirnega sklepa.

Sklepno

Ob upoštevanju navedenih standardov, ki sta jih vzpostavili ESČP in SEU, Vrhovno sodišče zaključuje, da je dobrovernost tretjih oseb kot prejemnikov protipravne premoženjske koristi - s tem pa tudi povezava s kaznivim dejanjem oziroma razmerje med ravnanjem tretjih oseb in kaznivim dejanjem - pomemben element, ki ga je, ne glede na to, da 75. člen KZ-1 tega izrecno ne določa, treba upoštevati v sklopu presoje sorazmernosti posega v lastninsko pravico. Glede na navedeno se pri Vrhovnem sodišču ni vzpostavila potreba po prekinitvi postopka in postavitvi predhodnega vprašanja na SEU, kar nazadnje v zahtevi podredno predlaga vrhovni državni tožilec.

V obravnavani zadevi je mogoče skleniti, da so okoliščine primera bistveno drugačne od zgoraj navedenih zadev, v katerih sta ESČP in SEU ugotovili kršitev 1. člena Protokola 1 k EKČP oziroma prvega odstavka 17. člena Listine. Izpostaviti velja zlasti, prvič, da je v konkretnem primeru že iz opisa kaznivega dejanja vloga prejemnika koristi C. C. v razmerju do kaznivega dejanja predvsem na podlagi naslednjih okoliščin jasno prepoznavna: (i) C. C. je v istem dnevu najprej kupil delnice z oznako EMAG (slednje niso kotirale na borzi) po ceni 9,00 EUR na delnico in jih nato v količini 75.000 delnic (preko posrednika) prodal družbi E., d.o.o., katere direktor je bil obsojenec A. A., po ceni 15,00 EUR na delnico; (ii) trgovalna vrednost delnic EMAG je v relevantnem obdobju znašala okoli 10,00 EUR na delnico, kar je obsojenec A. A. vedel; (iii) obsojencu A. A. je šlo prav za to, da s sklenjenim poslom o nakupu in prodaji delnic EMAG pridobi premoženjsko korist C. C., skupno v vrednosti 442.205,32 EUR. In drugič, sodišče prve stopnje se je - ob upoštevanju sporazuma o priznanju krivde, s katerim je obsojenec A. A. dejanje iz kazenskopravnega očitka v celoti priznal - v sklopu navedene prima facie presoje dokazov glede pridobitve protipravne premoženjske koristi C. C., kot že navedeno, ustrezno opredelilo. V tem okviru je ugotovilo tudi njegovo vlogo pri sklenitvi spornega pravnega posla, s tem pa (implicitno) tudi njegovo povezavo in razmerje do kaznivega dejanja (zlasti točka 23 prvostopenjske odločbe),22 kar zaključka, za katerega se zavzema vrhovni državni tožilec, ne dopušča.

Glede na navedene ugotovitve vrhovnemu državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi v stališču, da se sodišči z vlogo prejemnika koristi v razmerju do kaznivega dejanja sploh nista ukvarjali, zato Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev 1. člena Protokola 1 k EKČP in prvega odstavka 17. člena Listine v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Okvirnega sklepa ni prepoznalo.