Jedro

Ker sta sodišči ugotovili, da je tožnica z dopisom z dne 17.9.1990 odpovedala stanovanjsko razmerje, ob uveljavitvi ni bila več imetnica stanovanjske pravice. To pa pomeni, da tožnica ne more na podlagi prvega odstavka 117. člena zahtevati sklenitve kupne pogodbe po ugodnih pogojih tega zakona, pa tudi ne na podlagi prvega odstavka 147. člena SZ sklenitve najemne pogodbe za isto stanovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnika sta vložila vsak dve tožbi proti toženki zaradi sklenitve kupne pogodbe in zaradi sklenitve najemne pogodbe, nato pa po združitvi vseh štirih zadev opredelila, da vsak od njiju zahteva od toženke, da z njim sklene primarno kupno pogodbo, podrejeno pa najemno pogodbo za isto stanovanje. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo vse štiri tožbene zahtevke. Pritožbeno sodišče je pritožbi prve tožnice ugodilo in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prvostopenjsko sodbo o obeh zahtevkih te tožnice razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo drugega tožnika je zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Drugi tožnik ni bil uspešen niti v revizijskem postopku.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo glavni in podrejeni zahtevek tožnice, vendar je bila tudi ta sodba v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi preverjanja okoliščin o tožničini izselitvi iz stanovanja, pri čemer je pritožbeno sodišče opozorilo tudi na toženkin ugovor, da je tožnica odpovedala stanovanjsko razmerje.

V tretjem sojenju je prvostopenjsko sodišče spet zavrnilo oba tožbena zahtevka. Sodišče druge stopnje je tokrat tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je sicer tožnici, da so bile ugotovljene razmere, v katerih je po razvezi zakonske zveze še naprej bivala v stanovanju s tožnikom, zanjo nevzdržne, vendar pa je utemeljen toženkin ugovor, da je tožnica stanodajalcu pisno odpovedala stanovanjsko razmerje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V začetku povzema dosedanji potek postopka in nekatere razloge iz obeh razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča, nato pa tretji pritožbeni odločbi očita bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizija zatrjuje, da iz tožničinega dopisa z dne 17.9.1990 ne izhaja, da se je odpovedala stanovanjski pravici. V nasprotju s tem razlogom pritožbenega sodišča je tožničina izpoved, da je bila takrat v težkem stanju, da je nosila vse stroške bivanja, pa tudi njen odgovor na izrecno vprašanje, da se ni imela namena trajno odseliti. Tožnica ponavlja svoje pritožbene trditve, da ima na tem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Enako procesno kršitev vidi v razlogih obeh sodišč, da ni podatka, da bi v obdobju odselitve iskala zdravniško pomoč. Pri tem opozarja na izvedensko mnenje dr. L., da je leta 1982 iskala psihiatrično pomoč in se ambulantno zdravila. Zato vztraja, da stanovanjsko razmerje ni prenehalo, ker je bila tožnica takrat na zdravljenju.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica utemeljuje z navedbo, da je stanovanje eden bistvenih pogojev za socialno varnost, ta pa je ustavna kategorija. Za odpoved stanovanjskega razmerja mora biti izražena prava volje stranke, torej svobodna, resna in razumljivo izjavljena. Revizija zatrjuje, da sodišče kar predpostavlja tožničino pravo voljo, čeprav njena izjava ni izrecna in nedvoumna. Ni bistveno, da je bila tožnica takrat v službi in ne v bolniškem staležu. Šlo je za psihične težave in prav zato je bilo treba ugotoviti njeno pravo voljo. Če to ni bilo storjeno, tožnici ni bila zagotovljena pravica do sodnega varstva. Zaradi nepopolno ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Tožnica se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, kaj naj bi morala zapisati v izjavi, saj v primeru takega zapisa spora sploh ne bi bilo. Z navedbo, da bi morala navesti, da je še plačnik stroškov, pa prihaja pritožbeno sodišče v nasprotje, saj je stanodajalec tožnico še nedavno smatral za plačnika, o čemer tožnica reviziji prilaga dokaze.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnica po razvezi zakonske zveze na podlagi sklepa nepravdnega sodišča iz leta 1984 postala imetnica stanovanjske pravice, vendar se je septembra 1990 z otrokoma iz stanovanja odselila in z dopisom z dne 17.9.1990 obvestila stanovanjsko podjetje in toženko, da vrača stanovanjsko pravico.

Ugotovljene dejanske okoliščine o tožničini odselitvi so bile podlaga materialnopravni presoji prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za odselitev zaradi nevzdržnih razmer, pa tudi drugačni materialnopravni presoji pritožbenega sodišča, da so bile ugotovljene razmere za samo tožnico nevzdržno, ker je tožnica bolj krhka ter telesno in duševno občutljiva zaradi prestane bolezni.

Obe sodišči sta na podlagi ob vložitvi tožbe pridobljenega izvedenskega mnenja dr. L. in tožničine izpovedi ugotovili, da tožnica takrat ni bila na zdravljenju in da zato njene neuporabe stanovanja ni mogoče pripisati okoliščini iz 2. točke tretjega odstavka 58. člena takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR; Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84). Razlogi obeh sodišč o tem vprašanju v zvezi z neuporabo stanovanja so materialnopravno pravilni, niso pa odločilni ob dejanski ugotovitvi o tožničini preselitvi (s pohištvom vred) k svojim staršem. Že iz tega razloga v zvezi z izvedenskim mnenjem ne gre za v reviziji uveljavljano procesno kršitev, poleg tega pa tožnica pri povzemanju tega mnenja omenja obisk iz leta 1982 (še pred razvezo zakonske zveze), zatrjuje večletno ambulantno zdravljenje, prezre pa, da je sama izpovedala, da se pred izselitvijo (september 1990) ni posvetovala s svojim psihiatrom in da v izvedenskem mnenju o tem obdobju res ni nobenih podatkov.

Za odločitev v tej zadevi pa je bila ključna enaka materialnopravna presoja obeh sodišč, da je tožnica odpovedala stanovanjsko razmerje v skladu s 55. členom ZSR. Ta presoja temelji na dokazni oceni tožničinega dopisa z dne 17.9.1990 in tožničine izpovedi. Zato tožnica morebitnih nasprotij ali neskladij med svojim dopisom in izpovedjo ter oceno teh dokazov ne more uveljavljati kot nasprotja v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih storilo sodišče. Take trditve namreč vsebinsko pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno obeh sodišč o navedenih dokazih in zato izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijski fazi postopka zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni več mogoče. Po 55. členu ZSR je stanovanjsko razmerje lahko odpovedal tudi imetnik stanovanjske pravice. To je lahko storil vselej, razloga pa mu ni bilo treba navesti. Zato so materialnopravno pravilni razlogi pritožbenega sodišča, da v dopisu omenjene nevzdržne razmere v razmerju do stanodajalca oziroma lastnika niso pravno pomembne. Tožnica je dopis naslovila na SPL in takratni Republiški sekretariat za pravosodje. Vsebino dopisa je označila z "vrnitev stanovanjske pravice", navedla tudi, da je življenje v spornem stanovanju z ločenim možem nevzdržno, zaradi česar se je skupaj z otrokoma odselila, ter zaključila, da zato ni več plačnik stanovanjskih obveznosti za sporno stanovanje. Tožničina volja je zato tudi po presoji revizijskega sodišča jasna. Gre za odpoved stanovanjskega razmerja v smislu navedene zakonske določbe. Zato je neutemeljena revizijska trditev, da naj bi njeno voljo sodišči le predpostavljali. Njene trditve o drugačni pravi volji, ki bi jo bilo treba ugotavljati le s psihiatrom, ta pa bi tudi ocenil, ali je tožnica sploh bila zmožna izraziti pravo voljo, gredo že v nedovoljeni smeri uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja in uveljavljanja revizijskih novot. Podoben odgovor velja za račune, ki jih je tožnica priložila reviziji glede svoje trditve, da jo je stanodajalec še naprej smatral za plačnika. Poleg tega pa nasprotje med zatrjevanim stališčem stanodajalca in razlogi sodbe, kaj bi tožnica lahko zapisala v dopisu, pa ni, ne pomeni nobene procesne kršitve.

Ker sta sodišči ugotovili, da je tožnica z dopisom z dne 17.9.1990 odpovedala stanovanjsko razmerje, ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (SZ; Ur. l. RS, št. 18/91 do 69/2003) ni bila več imetnica stanovanjske pravice. To pa pomeni, da tožnica ne more na podlagi prvega odstavka 117. člena zahtevati sklenitve kupne pogodbe po ugodnih pogojih tega zakona, pa tudi ne na podlagi prvega odstavka 147. člena SZ sklenitve najemne pogodbe za isto stanovanje. Zato sta bili odločitvi obeh sodišč o zavrnitvi njenega glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka oziroma o zavrnitvi njene pritožbe materialnopravno pravilni.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče tožničino neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).