Jedro

Odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP je treba uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (H. d.o.o.) in je torej obstoj stečajnega dolžnika in stečajnega postopka materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP ne gre za pozneje najdeno premoženje. Navedeno nedvomno izhaja iz določb ZFPPIPP zlasti določbe prvega odstavka 42. člena, ki določa odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila in določb petega odstavka 44. člena istega zakona, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku in da je to upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Pripomniti je, da gre pri predmetni odškodninski odgovornosti za lex specialis v razmerju do OZ in ZGD-1, kar pomeni, da se druge določbe (določbe OZ in ZGD-1) glede odškodninske odgovornosti uporabljajo samo, če ZFPPIP ne ureja drugače. Iz citiranih določb ZFPPIPP je tako zaključiti, da sta začetek stečajnega postopka in obstoj stečajnega dolžnika posebni materialnopravni predpostavki odškodninske odgovornosti članov poslovodstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 4.062,44 EUR v 15. dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso pozneje najdenega premoženja izbrisane družbe H. d.o.o., St 694/2013, kot naknadno ugotovljeno premoženje, znesek 534.980,10 EUR in pravdne stroške (točka I. izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka II. izreka).

2. Zahtevek tožeče stranke predstavlja odškodninsko terjatev zoper direktorja po končanem stečajnem postopku izbrisane družbe, ki ga je tožeča stranka temeljila na določbi 42. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki v prvem odstavku določa, da je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1.) ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena zakona in 2.) je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč navedeno določbo ter določbi člena 44 in 379 ZFPPIPP, kakor tudi uveljavljeno sodno prakso, zlasti sodbo VS RS III Ips 86/2017 z dne 18. 6. 2019, presodilo, da bi terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva morala tožeča stranka uveljavljati v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom (družbo H. d.o.o.) in v obravnavanem primeru ne gre za naknadno najdeno premoženje, saj je tožeča stranka že v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom vedela za obstoj terjatve in je imela možnost in pravico to terjatev uveljavljati tedaj in tudi pravico, da bi sklepu o zaključku stečajnega postopka brez razdelitve stečajne mase ugovarjala, pa tega ni storila. Tako je zaključilo, da niso izpolnjene materialnopravne predpostavke za vodenje tega pravdnega postopka, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vodenje pravde in da tožba ni sklepčna ter je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo1 izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in zmotno zaključilo, da je mogoče odškodninsko odgovornost poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati zgolj v času trajanja stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika oziroma pred končanjem stečajnega postopka in tožnici posledično očitalo pomanjkanje aktivne legitimacije. Takšno stališče je v nasprotju z določbo prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Tek stečajnega postopka ne predstavlja materialnopravne predpostavke za uveljavljanje zahtevka iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, materialnopravno upravičenje pa upnik dejansko pridobi šele z zaključkom stečajnega postopka, saj pred tem trenutkom sploh ni gotovo ali oziroma v kakšni višini je škoda zaradi ravnanja poslovodstva sploh nastala. Sodišče prve stopnje je poleg zmotne uporabe materialnega prava zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne more preizkusiti. To pomeni tudi kršitev ustavne pravice stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) po kateri ima sodišče obveznost, da relevantne navedbe strank skrbno pretehta, se do njih argumentirano opredeli ter sprejme svojo odločitev na podlagi Ustave RS in zakona. Pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo pritožnice zmotno vezalo na tek stečajnega postopka nad pravno osebo, saj ZFPPIPP v prvem odstavku 42. člena takšne zahteve ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je neupravičeno prezrlo dejstvo, da je bil v konkretni zadevi v času vložitve tožbe stečajni postopek dejansko v teku, in sicer stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane družbe H. d.o.o. ZFPPIPP nikjer ne predpisuje omejitev oziroma prepovedi vlaganja odškodninske tožbe v času teka stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem. Četudi stečajni dolžnik formalnopravno ne obstoja več, to še ne pomeni, da je onemogočeno tudi uveljavljanje odškodninskega zahtevka v korist stečajne mase. Stečajno maso namreč lahko predstavlja tudi pozneje najdeno premoženje. Pomanjkanje korporacijske entitete stečajni masi zato na možnost uveljavljanja zahtevka po 42. členu ZFPPIPP nima prav nobenega vpliva. V korporacijski teoriji je izbris družbe kot pravne osebe iz sodnega registra v osnovi zgolj navidezno prenehanje družbinega podjetja kot pojavne oblike gospodarskega subjekta (po ZGD-1). Ker je stečajni postopek odprt je možna vložitev zahtevka iz 42. člena ZFPPIPP v korist stečajne mase, upnik pa ima tudi glede na kriterije sodbe VS RS III Ips 86/2017 ustrezno aktivno procesno legitimacijo. Izpodbijana sodba je po mnenju tožeče stranke očitno napačna tudi v delu v katerem je sodišče zavzelo stališče, da izbris stečajnega dolžnika iz sodnega registra povzroči prenehanje vseh (tudi odškodninskih) terjatev njegovih upnikov, kar jasno potrjuje tudi stališče sodbe VS RS III Ips 86/2017, ki ga je sodišče upoštevalo pristransko oziroma nekritično. Če bi dejansko držalo, da z izbrisom stečajnih dolžnikov prenehajo tudi terjatve njihovih upnikov, potem inštitut pozneje najdenega premoženja (380. člen ZFPPIPP) sploh ne bi imel pomena oziroma v praksi ne bi bil uporabljiv. Pri tem se pritožba sklicuje na načelno pravno mnenje VS RS 1/2013 in določbe OZ glede ugasnitve obveznosti, iz česar izhaja, da s prenehanjem pravne osebe zaradi končanja stečajnega postopka nikakor ne prenehajo tudi njene terjatve in obveznosti. Nadalje tožeča stranka navaja, da ZFPPIPP v prvem odstavku 42. člena izrecno določa, da je uveljavljanje odškodninske odgovornosti zoper člane poslovodstva mogoče le, če upniki v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila. Zakonska določba je zelo jasna in pomeni, da upniki v tovrstnih primerih (lahko) izpolnjujejo splošne pogoje iz 42. člena ZFPPIPP šele, ko je stečajni postopek končan. Pred tem namreč ni mogoče vedeti ali bodo upniki dosegli polno plačilo ali ne, posledično pa tudi ni mogoče vedeti ali jim je škoda zaradi ravnanja poslovodstva sploh nastala. Dokler stečajni postopek ni končan in dokler rok za ugovor iz 379. člena ZFPPIPP ne poteče, upnik sploh še ne ve ali so izpolnjeni pogoji za uveljavljanje zahtevka iz 42. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka je tako mnenja, da do trenutka, ko rok za ugovor poteče in se stečajni postopek zaključi, upnik še ne more z gotovostjo vedeti ali bo dosegel polno plačilo ali ne. In dokler ni jasno da upnik polnega plačila v stečajnem postopku ni dosegel, tudi ni jasno, ali bo poslovodstvo skladno z določbami ZFPPIPP sploh lahko odškodninsko odgovarjalo ali ne. Po mnenju tožeče stranke je navedeni zahtevek mogoč šele, ko se stečajni postopek konča, šele takrat je jasno, ali bodo upniki poplačani ali ne oziroma ali bo njihovo plačilo popolno ali ne. Uveljavljanje odškodninske odgovornosti poslovodstva nikakor ne more biti prekludirano s trenutkom končanja stečajnega postopka (sodba VS RS II Ips 184/2009 in sodba VSL I Cp 3087/2015). Odškodninska obveznost zapade šele ko je znan obseg škode (165. člen OZ), kar v konkretnem primeru predstavlja končanje stečajnega postopka. Da je dokončen obseg škode znan ob koncu stečajnega postopka izhaja tudi iz 19. točke sodbe VS RS III Ips 86/2017. Po mnenju VS RS to dejstvo ne pomeni, da je takšen zahtevek možno uveljavljati šele po zaključenem stečajnem postopku. Iz stališča VS RS logično izhaja, da je uveljavljanje odškodninskega zahtevka mogoče tako pred zaključkom stečajnega postopka kot tudi po njegovem končanju in v nobenem od teh primerov ne pride do kršitve načela enakega obravnavanja stečajnih upnikov (46. člena ZFPPIPP). Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče v 29. točki izpodbijane sodbe zmotno navedla, da odškodninska terjatev ne more biti kasneje najdeno premoženje, ker se ni našlo po zaključku stečajnega postopka. Po mnenju prvostopenjskega sodišča naj bi tožnica vedela za to premoženje oziroma terjatev, saj jo je ob uvedbi prvotnega stečajnega postopka priglasila. Takšno stališče v izpodbijani sodbi pa potrjuje, da prvostopno sodišče ne loči med terjatvami, ki jih ima pritožnica do stečajnega dolžnika iz naslova davčnih in carinskih obveznosti in odškodninsko terjatvijo pritožnice do tožene stranke kot poslovodje stečajnega dolžnika, ki jo je pritožnica upravičena uveljavljati v korist stečajne mase. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnica v prvotnem stečajnem postopku že priglasila v tem postopku vtoževano terjatev, izpodbijano sodbo obremenjuje tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za razloge o odločilnih dejstvih, ki so nejasni in so med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba za pritožnico predstavlja sodbo presenečenja (kršitev 22. člena Ustave RS), saj je sodišče prve stopnje izvedlo celotni dokazni postopek, nato pa sprejelo odločitev, ki bi jo lahko že takoj po prejemu tožbe. Glede na to, da je sodni postopek pred sodiščem prve stopnje trajal več kot šest let in so obema strankama v njegovem okviru nastali tudi precejšnji stroški, je pritožnica upravičeno pričakovala, da so osnovne procesne predpostavke izpolnjene, procesna legitimacija ni sporna, in bo sodišče prve stopnje v postopku dejansko vsebinsko odločalo o vsebinski utemeljenosti tožbenega zahtevka. Poleg tega tožeča stranka navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi v pretežnem delu nekritično sledilo argumentom, pri čemer ni dalo prav nobenega poudarka bistvenim razlikovalnim okoliščinam. Posplošeno sklicevanje na stališča iz sodbe VS RS III Ips 86/2017 je po mnenju tožeče stranke v konkretni zadevi pravno subsumpcijo vodilo v zaključke, ki predstavljajo opisane kršitve materialnega in procesnega prava. S takšnim pristopom je sodišče kršilo tudi 125. člen Ustave RS in 3. člen ZS, ki določa, da je sodnik pri sojenju vezan zgolj na ustavo in zakon.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožeče stranke ponovila svoje navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji. Vztraja, da je obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka. Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člena ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Ker takšnega pravnega varstva tožeča stranka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP, kakor to izhaja iz odločbe VS RS III Ips 86/2017 na katero je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. Iz navedenega sledi, da zahtevek upnika na plačilo odškodnine po 42. členu ZFPPIPP po zaključku stečaja ni več možen. Odškodnina po 42. členu se uveljavlja v korist vseh upnikov v stečajnem postopku nad družbo tako, da mora odgovorna oseba odškodnino plačati stečajnem dolžniku (1. točka petega odstavka 44. člena ZFPPIPP). Materialnopravni upravičenec iz zahtevka po določbi petega odstavka 44. člena je družba kot stečajni dolžnik. Če družbe – stečajnega dolžnika – ni več, ni več niti terjatve, ki jo je družba imela na podlagi dejstva, da je bil nad njo začet stečaj. Tožeča stranka je imela možnost terjatev uveljavljati v stečajnem postopku (člen 379 ZFPPIPP), vendar je ni izkoristila, zato se sedaj ne more sklicevati na možnost predlaganja stečaja nad pozneje najdenim premoženjem. Predmetna terjatev ne ustreza pojmu pozneje najdenega premoženja, to je premoženje, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku in se najde po tem, ko je sodišče izdalo sklep o zaključku stečajnega postopka. Terjatev se namreč ni našla po zaključku stečajnega postopka, saj v tožbi v zvezi s tem ni nobenih navedb. Zgolj dejstvo, da se je tožeča stranka odločila po zaključku stečajnega postopka, še ne pomeni, da gre zaradi tega za pozneje najdeno premoženje. Terjatev stečajnega dolžnika z izbrisom stečajnega dolžnika iz sodnega registra je prenehala in o premoženju, ki bi pripadalo stečajnemu dolžniku, tako ali tako ni mogoče govoriti. Že iz dejstva, da se tožba vlaga v korist stečajnega dolžnika izhaja, da je uveljavljanje takšnega zahtevka možno samo dokler stečajni postopek ni končan, saj z zaključkom stečajnega postopka pravna oseba preneha. Odškodninske terjatve ni mogoče po zaključku stečajnega postopka vplačati v stečajno maso stečajnega dolžnika. Tožeča stranka v skladu s 380. členom ZFPPIP ni izkazala, da obstoji pozneje najdeno premoženje in znesek, ki ga tožeča stranka uveljavlja v pravdi ne prestavlja pozneje najdeno premoženje na podlagi določila 380. člena ZFPPIPP. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov po 42. členu ZFPPIPP je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Predpostavka odškodninske odgovornosti in razlogi za razbremenitev te odgovornosti so v celoti urejeni s posebnimi pravili določenimi v ZFPPIPP in zato izključujejo uporabo splošnih določb o odškodninski odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ). Materialnopravni upravičenec iz zahtevka po določbi petega odstavka 44. člena ZFPPIPP je družba kot stečajni dolžnik. Če družbe ni več ni več terjatve, ki jo je družba imela na podlagi dejstva, da je bil nad njo začet stečaj. Res je namen določb poglavja 2.2.3 ZFPPIPP v tem, da poslovodstvo odgovarja za opustitve in da upniki, ki niso bili poplačani v stečaju, v primeru, da se odškodninski zahtevek izkaže za utemeljenega, dosežejo boljše poplačilo, vendar je te določbe potrebno razlagati v skladu s temeljnimi načeli stečajnega postopka. To je načelo koncentracije in načelo hitrosti postopka, ki sta namenjeni prav uresničevanju načela enakega obravnavanja upnikov. Zaradi teh dveh načel ZFPPIPP na več mestih določa, da upniki zaradi svoje neaktivnosti izgubijo svoje pravice. Nobenega razloga ni, da bi bilo vprašanje odškodnine po 42. in 43. členu ZFPPIPP, ki ima enak namen (v zvezi z ravnanji stečajnega dolžnika, ki pomenijo neenakopravno obravnavanje upnikov, doseči boljše poplačilo upnikov), urejeno drugače. Sodba ne predstavlja presenečenja za stranke, saj mora sodišče poznati pravo in sodno prakso in vseskozi upoštevati pri odločanju. Tožena stranka tako meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ob pravilni uporabi procesnih pravil ter pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov po specificiranem stroškovniku.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je primerno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih tako, da jo je moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to izdalo tako imenovano sodbo presenečenja ni utemeljen. Glede na že v odgovoru na tožbo2 podane trditve tožene stranke, da je obravnavani odškodninski zahtevek po določbi 42. do 44. člena ZFPPIPP kot tega uveljavlja tožeča stranka, mogoče uveljavljati le znotraj stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom, kasneje pa ne več, kot to določa peti odstavek 44. člena ZFPPIPP, ki zahteva plačilo odškodnine v korist stečajne mase, ta pa lahko obstoji le znotraj stečajnega postopka, odločitev sodišča prve stopnje, ki je tem trditvam sledilo, za tožečo stranko ne more biti presenečenje. Res se je sodišče prve stopnje pred to odločitvijo odveč ukvarjalo z ugotavljanjem dejanskega stanja v smeri ugotavljanja obstoja odškodninske odgovornosti toženca ter izvajalo v tej smeri dokazni postopek, vendar pa je bilo lahko tožeči stranki znano, da bo sodišče zahtevek presojalo tudi v smeri navedenih trditev tožene stranke in tudi s strani tožene stranke predstavljenega materialnega prava in je s tem tožena stranka lahko računala oziroma odločitev na tej materialnopravni podlagi pričakovala.

8. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi 42. člena ZFPPIPP3. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi med pravdnima strankama zatrjevanih, nespornih dejstev, ki pritožbeno tudi niso izpodbijana: (-) da je bila tožena stranka zakoniti zastopnik, edini družbenik in poslovodja družbe H. d.o.o. (v nadaljevanju: stečajni dolžnik) zoper katero je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju 7. 5. 2012 začet stečajni postopek, (-) da je bila tožeča stranka upnik stečajnega dolžnika in v stečajnem postopku ni bila poplačana kljub priznanim oziroma pogojno priznanim terjatvam, (-) da je bil stečajni postopek nad stečajnim dolžnikom pravnomočno zaključen brez razdelitve stečajne mase, saj ta ni zadoščala niti za kritje stroškov postopka, (-) da tožeča stranka ugovora zoper sklep o zaključku stečajnega postopka ni vložila, (-) da je tožeča stranka po zaključku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom sprožila postopek stečaja nad pozneje najdenim premoženjem izbrisane družbe H. d.o.o., (-) da naj bi to pozneje najdeno premoženje izbrisane družbe po stališču tožeče stranke predstavljala v tem pravdnem postopku uveljavljanja odškodninska terjatev do tožene stranke po določbi 42. člena ZFPPIPP, ki ureja odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek. Nadalje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila 5. 1. 2011 med toženo stranko ter družbo H. d.o.o. sklenjena posojilna pogodba v višini 534.980,10 EUR in 5. 3. 2011 izvršena kompenzacija v višini 544.780,13 EUR, kakor tudi ni bilo sporno, da so bili upniki, torej tudi tožeča stranka, v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom pozvani k vložitvi predujma za vložitev tožbe zoper poslovodstvo (torej zoper toženo stranko), a predujma niso založili, niti vložili tožbe4. 9. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje pravilno presojalo in obrazložilo z uporabo v sodbi navedenih določb materialnega prava upoštevaje uveljavljeno sodno prakso, zlasti sodbo VS RS III Ips 86/2017 v zvezi s sodbo VSK Cpg 96/2017, ki obravnava identična vprašanja, četudi v tam obravnavani zadevi ni bil v teku stečajni postopek zoper kasneje najdeno premoženje, kot je primer tukaj, pa to za odločitev ni bistvenega pomena, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to nekritično sledilo in se posplošeno sklicevalo na stališča iz navedene sodne prakse, neupoštevaje bistvene razlikovalne okoliščine, je tako povsem neutemeljen.

10. Neutemeljen pa je nadalje tudi pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom (družbo H. d.o.o.) že priglasila v tem stečajnem postopku vtoževano terjatev. Tudi če bi tožeča stranka imela prav, ko navaja, da sodišče ne loči med vtoževano odškodninsko terjatvijo in terjatvijo tožeče stranke do stečajnega dolžnika, to ne bi predstavljalo očitane postopkovne kršitve, temveč kvečjemu le pravilno uporabo materialnega prava. Vendar pa je iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe razbrati, da sodišče prve stopnje s tem, ko se sklicuje na priznane terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika meri na v tem stečajnem postopku pridobljeno procesno upravičenje upnika za vložitev odškodninske tožbe zoper poslovodjo ob dejstvu, da njene priglašene in priznane terjatve v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika niso bile plačane.

11. Iz zgoraj povzetih in med pravdnima strankama nespornih dejstev je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je presodilo in razložilo, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom (H. d.o.o.), da je torej obstoj stečajnega dolžnika in stečajnega postopka materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe, kakor tudi, da pri terjatvi iz naslova odškodninske odgovornosti poslovodstva na podlagi 42. člena ZFPPIPP ne gre za pozneje najdeno premoženje. Navedeno nedvomno izhaja iz določb ZFPPIPP zlasti določbe prvega odstavka 42. člena, ki določa odgovornost članov poslovodstva upnikom za škodo, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila in določb petega odstavka 44. člena istega zakona, ki določa, da se odškodninski zahtevek po 42. in 43. členu tega zakona uveljavlja za račun vseh upnikov, tako da mora odgovorna oseba odškodnino plačati družbi kot stečajnemu dolžniku in da je to upravičen uveljavljati stečajni upravitelj v imenu družbe kot stečajnega dolžnika in vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku nad družbo v svojem imenu in za račun družbe kot stečajnega dolžnika. Pripomniti je, da gre pri predmetni odškodninski odgovornosti za lex specialis v razmerju do OZ in ZGD-1, kar pomeni, da se druge določbe (določbe OZ in ZGD-1) glede odškodninske odgovornosti uporabljajo samo, če ZFPPIP ne ureja drugače. Iz citiranih določb ZFPPIPP je tako zaključiti, da sta začetek stečajnega postopka in obstoj stečajnega dolžnika posebni materialnopravni predpostavki odškodninske odgovornosti članov poslovodstva.

12. Ni sporno, da tožeča stranka zahtevka v času trajanja stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika, torej v času, ko je stečajni dolžnik še obstajal, ni uveljavljala. Tožeča stranka tako ni izpolnila zahtevanih materialnopravnih predpostavk za vodenje tega postopka in njena tožba ni sklepčna. Z zaključkom stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom in z izbrisom stečajnega dolžnika iz registra je tožeča stranka izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbi petega odstavka 44. člena ZFPPIP, kar vse je jasno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To pa izhaja tudi iz uveljavljene sodne prakse kot jo navaja sodišče prve stopnje.

13. Ob navedenem se tako pokaže, da bi tožeča stranka morala tožbeni zahtevek uveljavljati v primarnem stečajnem postopku, torej v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom. Dejstvo, da je v teku stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem je zato brez pomena in ni relevantno za to odločitev. Kot je presodilo sodišče prve stopnje pa uveljavljana terjatev tudi ne more šteti za pozneje najdeno premoženje, kot si to zmotno predstavlja tožeča stranka, saj terjatev po 42. členu ZFPPIPP obstaja od samega začetka stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom in od tedaj do zaključka stečajnega postopka je imela tožeča stranka možnost vložiti tožbo in terjatev uveljavljati, kar je bilo tožeči stranki nedvomno znano in tega nikoli ni zanikala. Vse v zvezi s tem podane pritožbene navedbe so zato za odločitev brez pomena. Tudi če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je uveljavljanja terjatev z izbrisom stečajnega dolžnika prenehala obstajati, uveljavljanje te na podlagi 42. člena ZFPPIPP upoštevaje določbe 44. člena ZFPPIPP ni več možno, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

14. Dejstvo, da upniki do konca stečajnega postopka naj ne bi vedeli za končen obseg škode, ne preprečuje vložitve odškodninske tožbe in ne daje pravice upnikom, da takšen zahtevek lahko uveljavljajo šele po zaključenem stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom, kakor to zmotno pritožbeno razloguje tožeča stranka. Za primer, ko dokončen obseg škode v času odločanja o zahtevku ni znan, je v ZFPPIPP v šestem do osmem odstavku 44. člena ZFPPIPP dana članom poslovodstva možnost uveljavljanja regresne terjatve od stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, kar še dodatno pritrjuje zaključku, da je odločanje o odškodninskem zahtevku na podlagi 42. člena ZFPPIPP vezano na tek stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom5. 15. Tožeča stranka obravnavano zadevo neutemeljeno primerja z odločitvijo v sodbi VSL I Cp 3087/2015 in VS RS II Ips 184/2009, ki pa ne obravnavana identičnega dejanskega stanja, v zadevi VSL je celo izrecno zapisano, da v obravnavanem primeru ne gre za odškodninsko odgovornost poslovodstva.

16. Dodati je, da je imela tožeča stranka po zaključku stečajnega postopka možnost vložitve ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka skladno z določbo 379. člena ZFPPIPP, vendar te ni izkoristila in se tudi iz tega razloga ne more sklicevati na možnost uveljavljanja terjatve v okviru stečaja nad pozneje najdenim premoženjem. To pa bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi načeli stečajnega postopka, to je načelom koncentracije in hitrosti postopka, zaradi kršitve katerih upniki zaradi svoje neaktivnosti izgubijo svoje pravice, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja tudi tožena stranka.

17. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. O stroških tega pritožbenega postopka je odločeno upoštevaje določbo člena 154/1 v zvezi s členom 165/1 ZPP.

19. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 4.062,44 EUR (nagrada za sestavo odgovora na pritožbo, materialni stroški in 22 % DDV na odvetniške storitve).

1 V pritožbi je tožeča stranka pomotoma navedla drug datum sodbe, kar pa ne vpliva na popolnost oziroma pravilnost pritožbe, saj so pravilne navedbe strank in opravilna številka zadeve v kateri je bila sodba izdana, tako, da je sodišče tudi brez po tožeči stranki kasneje vloženega popravka pritožbe vedelo na katero zadevo se pritožba nanaša. 2 Glej točko 1. odgovora. 3 42. člen ZFPPIPP v prvem odstavku določa: Poslovodstvo je upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka: 1. ni pravočasno opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona ali 2. je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Drugi odstavek istega člena določa: Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi opustitev ali dejanj poslovodstva iz prvega odstavka tega člena škodo, ki je enaka razliki med celotnim zneskom njegove terjatve in zneskom do katerega je bila ta terjatev plačana v stečajnem postopku. 4 Glej odgovor na tožbo tožene stranke v točki 1 in pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 27. 8. 2013 v točka V. 5 Tako tudi III Ips 86/2017.