Jedro

Kot izhodišče za razmejitev med praviloma nekaznivimi pripravljalnimi dejanji in kaznivim poskusom je treba upoštevati najprej objektivni kriterij, ki v povezavi z opisom kaznivega dejanja pove, katero(a) ravnanje(a) je za določeno kaznivo dejanje izvršitveno, bodisi kot njegov zakonski znak in sestavni del opisa dejanja ali kot naravni sestavni del njegove izvršitve. Ob izpolnitvi tega kriterija, ki je odločilen, prihaja v poštev kot dopolnilni kriterij namen storilca (subjektivni kriterij).

Izhodišče, da bi moral storilec kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 1. odstavku 303. člena KZ-51 že začeti prehajati državno mejo in biti pri tem prijet, da bi bilo mogoče govoriti o poskusu kaznivega dejanja, je napačno. Storilčevo potovanje do meje sicer še ne pomeni samega prehoda, vendar je njegov naravni sestavni del in v neposredni zvezi s samo izvršitvijo kaznivega dejanja, tako da tvori z njim logično celoto.

Z razlogi, ki po vsebini pomenijo kritiko opisa kaznivega dejanja v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter predloga za izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 13.12.1952 sta bili N.L., sedaj N.P. in M.T. spoznani za krivi storitve kaznivega dejanja poskusa prepovedanega prehoda preko državne meje po 1. odstavku 303. člena KZ/1951 v zvezi s 16. členom KZ/1951 in obsojeni vsaka na eno leto zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec dne 08.03.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "na osnovi določb 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da po 1. točki 358. člena ZKP obsojeno N.L., sedaj N.P., oprosti obtožbe, da je storila kaznivo dejanje poskusa prepovedanega prehoda preko državne meje po 1. odstavku 303. člena v zvezi s 16. členom KZ/1951".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenki spoznalo za krivi, ker sta "dne 29.10.1952 hoteli brez dovoljenja prekoračiti državno mejo med Jugoslavijo in Avstrijo na sektorju nad P., pa sta pri tem bili aretirani od varnostnih organov, tedaj začeli kaznivo dejanje zoper javni red in pravni promet, pa ga nista dokončali in s tem zakrivili kaznivo dejanje poskusa prepovedanega prehoda med državno mejo iz člena 303/1 v zvezi s 16. členom Kaz. zak.".

Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da dejanje, za katerega je bila N.L., sedaj P., obsojena, po zakonu ni kaznivo dejanje, saj iz njegovega opisa ne izhajajo zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 303. člena v zvezi s 16. členom KZ/1951, zaradi česar predlaga izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. Navaja, da se izvršitev pri tem kaznivem dejanju sestoji iz samega prehoda preko državne meje, zato tudi poskus pomeni ravnanje storilca v zvezi s samim prehodom preko državne meje. Objekt kazenskopravnega varstva je državna meja. Storilec bi jo moral že začeti prehajati in biti pri tem prijet, da bi izpolnil zakonite znake kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda preko državne meje. Pripravljalna dejanja pri tem kaznivem dejanju niso kazniva. Po mnenju vložnika zahteve opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov, celo nekaznivih pripravljalnih dejanj ne navaja. Sodba samo trdi, da sta obsojenki hoteli ilegalno prestopiti državno mejo na sektorju nad P., pa sta bili pri tem prijeti. Goli namen, za katerega so izvedeli varnostni organi in obe obsojenki prijeli, preden sta karkoli storili, ne pomeni storitev očitanega kaznivega dejanja. Opis dejanja je po njegovem tudi povsem nekonkreten in protisloven, ko po eni strani trdi, da sta obsojenki le hoteli prestopiti mejo, po drugi pa, da sta bili pri tem prijeti. Izrek ne navaja, da bi mejo prestopili in ne navede konkretno mesto prijetja. Tega tudi ni bilo mogoče opisati, kajti obsojenki še nista niti začeli z izvrševanjem ilegalnega prehoda, prijeti pa na meji ali ob mejnem pasu nista bili, opisana sodba tega ne navaja. Obrazložitev sodbe tudi ne navaja okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotovilo kaj več kot le namen obsojenk, da ilegalno odideta v tujino. Vrhovni državni tožilec zato predlaga izrek oprostilne sodbe, ker je izpodbijana sodba nezakonita.

Po določbi 1. odstavka 303. člena KZ/1951 je temeljno kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storil, kdor je brez dovoljenja prestopil mejo Federativne ljudske republike Jugoslavije. Po 2. odstavku tega člena je bil tudi poskus kazniv. V 16. členu tega zakona je bil poskus opredeljen enako kot v sedaj veljavnem kazenskem zakoniku, t.j. kot začetek izvršitve kaznivega dejanja. Varstveni objekt kaznivega dejanja, ki je bilo uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in pravni promet, je javni red, predmet napada pa meja FLRJ. Iz jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da je kaznivo dejanje dokončano s prestopom meje. Izvršitveno dejanje ni posebej opredeljeno, zato prihajajo v poštev različna ravnanja, s katerimi je mogoče uresničiti prepovedano posledico (prestop meje).

Razmejitev med praviloma nekaznivimi pripravljalnimi dejanji, s katerimi si storilec šele ustvarja pogoje in možnosti za izvršitev kaznivega dejanja ter kaznivim poskusom, ki pomeni začetek izvršitve kaznivega dejanja oziroma uresničevanja njegovih zakonskih ali naravnih znakov, dostikrat ni enostavna, saj ne obstajajo kriteriji, ki bi bili upoštevni v vseh situacijah. Kot izhodišče je treba vselej upoštevati najprej objektivni kriterij, ki v povezavi z opisom kaznivega dejanja pove, katero(a) ravnanje(a) je za določeno kaznivo dejanje izvršitveno, bodisi kot njegov zakonski znak in sestavni del opisa dejanja ali kot naravni sestavni del njegove izvršitve. Ob izpolnitvi tega kriterija, ki je odločilen, prihaja v poštev kot dopolnilni kriterij namen storilca (subjektivni kriterij). Po potrebi pa je mogoče ta dva kriterija dopolniti še z oceno o stopnji ogrožanja kazenskopravno zavarovane dobrine glede na to, da so v smislu izvršitve kaznivega dejanja kazenskopravna pravno relevantna le tista dejanja, ki pomenijo neposreden napad ali ogrožanje zavarovane dobrine.

Ugotovitev vložnika zahteve, da dejanje, kot je opisano, ne predstavlja niti pripravljalnih dejanj, kaj šele kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo, izhaja iz napačnega izhodišča. To je, da bi moral storilec že začeti prehajati državno mejo in biti pri tem prijet, da bi bilo mogoče govoriti o poskusu kaznivega dejanja. Narava obravnavanega kaznivega dejanja opravičuje širše pojmovanje poskusa. Storilčevo potovanje do meje sicer še ne pomeni samega prehoda, vendar je njegov naravni sestavni del in v neposredni zvezi s samo izvršitvijo kaznivega dejanja, tako da tvori z njim logično celoto. Če je ob tem ugotovljen še storilčev namen, da uresniči takšno prepovedano posledico in če je zaloten v okoliščinah, ko je bilo neposredno mogoče pričakovati prehod meje, takšno kontinuirano in celovito ravnanje po naravi stvari krajevno in časovno že pomeni začetek izvrševanja tega kaznivega dejanja, četudi storilec še ni začel prehajati državne meje.

Takšen je tudi obravnavani primer, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Njegova jezikovna in logična razlaga zanikata trditev vložnika zahteve, da gre za goli namen obsojenke in njeno aretacijo, še preden je karkoli storila. Opis kaznivega dejanja obsega obsojenkin namen prekoračitve državne meje (tega je tudi priznala) ter njeno prijetje na območju državne meje (sektor nad P.) s strani pristojnih organov, iz česar logično sledi, da je obsojenka že pripotovala v bližino državne meje z namenom, da jo prestopi, vendar je bila pred tem aretirana.

Navedbe vrhovnega državnega tožilca, da je opis kaznivega dejanja nekonkreten, protisloven, da ne navaja mesta prijetja, in da razlogi sodbe ne dopuščajo več od ugotovitve obsojenkinega namena, po vsebini smiselno pomenijo kritiko opisa kaznivega dejanja v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter nedovoljeno izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). S takšnimi razlogi pa ni mogoče utemeljiti zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP ter predloga za izrek oprostilne sodbe na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Ker kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik zahteve, ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.