Jedro

Nesporno je, da tožnik za gradnjo, ki je predmet izpodbijane odločbe, nima gradbenega dovoljenja. To pa pomeni, da bi smel na svoji nepremičnini graditi zgolj enostavne objekte, ki bi morali biti postavljeni v skladu s prostorskim aktom.

Sodišče na podlagi vpogleda v fotografije, ki so del sodnega in upravnega spisa, ugotavlja, da je objekt že navzven videti kot enovita celota. Zato po presoji sodišča ne gre za več samostojnih enostavnih objektov. Gre za enovit objekt, ki presega maksimalno velikost, ki je za enostaven objekt določena v Uredbi in je toženka pravilno štela, da je gradnja nelegalna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo nelegalnega objekta tlorisne „L“ oblike, bruto tlorisne površine 101,23 m2 v maksimalnih tlorisnih dimenzijah 15,40 m x 7,35 m na zemljišču s parc. št. 5930/1 k.o. ... (1. točka izreka). V 2. točki izreka mu je naložil odstranitev te gradnje v 60 dneh od prejema odločbe, natančneje odstranitev dela obravnavanega objekta, ki je zgrajen kot pritlični del popolnoma nad terenom, izveden v tlorisnem gabaritu 15,40 m x 5,05 m bruto tlorisne površine 77,77 m2, in v brežino vkopanega dela na vzhodni strani objekta (kopalnica, shramba), izvedenega v tlorisnem gabaritu 10,20 m x 2,30 m bruto tlorisne površine 23,46 m2, vključno s temelji in temeljno ploščo, meteorno in fekalno kanalizacijo, vsemi jaški ter malo čistilno napravo, ter vzpostavitev prejšnjega stanja, sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarnih obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na njegove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka), odločeno pa je bilo še, da stroškov postopka ni bilo (5. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor 5. 1. 2017 opravil inšpekcijski pregled navedene gradnje. Ugotovil je, da je lastnik zemljišča parc. št. 5930/1 k.o. ... in investitor gradnje tožnik. Ponoven inšpekcijski pregled je bil ob prisotnosti tožnika opravljen 10. 5. 2018. Ugotovljeno je bilo, da se na zemljišču nahaja večji pritlični objekt, ki je na vzhodni strani vkopan do višine 1,50 m, je v celoti temeljen na talni AB temeljni plošči, ima leseno konstrukcijo, obloženo z lesenimi „OSB“ ploščami, s toplotno izolacijo kot polnilom in izvedeno kamnito fasado. Streha je delno asimetrična in delno simetrična dvokapnica s slemenom po daljši stranici objekta (smer sever-jug). Z zunanje strani je objekt finaliziran, hišna instalacija je delno izvedena. V notranjosti je na južni strani oblikovan prostor, v katerega se dostopa skozi vhodna vrata na zahodni fasadi objekta, ki je glavni vhod za celoten objekt, tako da je ta prostor šteti kot predprostor bivalnemu prostoru v severnem delu objekta. Celotna južna fasada objekta so velika železna vrata, ostale tri stene so zaprte z nosilnimi zidovi. Iz prostora v severnem delu se dostopa do vkopanega kletnega prostora - shrambe na vzhodni strani objekta, ki ga pri ogledu zunanjosti ni bilo mogoče opaziti, saj je v celoti vkopan za podpornim zidom. V severnem delu objekta so toplotno izolirana tla z izvedenim plavajočim podom - cementnim estrihom. Stene in strop so obloženi s smrekovo leseno oblogo, v okenske odprtine je vloženo stavbno pohištvo, v stenah in stropu je izvedena električna instalacija in razsvetljava prostora. Izveden je tudi dimniški priključek, prav tako pa tudi priključki za kuhinjske elemente. Ob kuhinjski niši je dostop do vkopanega prostora - shrambe, kjer so bile na dan ogleda izvedene vse instalacije za kopalnico. Zato je nesporno, da je prebivanje v objektu omogočeno. Nesporno je tudi, da so vsi prostori med seboj funkcionalno in konstrukcijsko neločljivo povezani, tako da obravnavani objekt tvori enovito celoto. Pritlični del, ki je nad terenom, je izveden v tlorisnem gabaritu 15,40 m x 5,05 m, v brežino vkopani del na vzhodni strani objekta (shramba, kopalnica) pa je izveden v tlorisnem gabaritu 10,20 m x 2,30 m, kar pomeni, da je celoten objekt izveden v gabaritu 15,40 m x 7,35 m in meri 101,23 m2. 3. Iz obrazložitve še izhaja, da so ob objektu izvedeni inštalacijski jaški za elektriko in vodo ter jaški meteorne in fekalne kanalizacije, da se fekalna kanalizacija izteka v malo čistilno napravo H2E 1-5 PE. Iz predpisov Občine Izola je razvidno, da se zemljišče nahaja v območju kmetijskih zemljišč, kjer so v skladu s PUP sicer dopuščeni pomožni enostavni in nezahtevni objekti, med drugim tudi poljska hišica, lopa in poljski WC, vendar je tožnik s 101,23 m2 velikim objektom presegel maksimalno dovoljeno velikost, ki glede na obdelovalno površino nad 10.000 m2 za poljsko hišico znaša do 50 m2, za lopo pa do 30 m2, skupaj torej do 80 m2. Glede na navedeno tožnikovega objekta ni moč uvrstiti ne med enostavne niti med nezahtevne objekte. Zato bi moral za gradnjo tega objekta pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega ni storil, gre za nelegalno gradnjo in so podani pogoji za izrek ukrepov iz 152. in 158. členov ZGO-1. 4. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa in zavrača tožnikove trditve, da izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena, da organ ni obravnaval vseh tožnikovih navedb ter da mu ni bila dana možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po presoji drugostopenjskega organa je izpodbijana odločba obrazložena na način, da jo je mogoče preizkusiti, tožnika pa je prvostopenjski organ z več pozivi pozval, da poda pisno izjavo o ugotovitvah, kar je tožnik tudi storil. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je solastnik le 5 kilometrov oddaljenega stanovanja v ..., zato je zaključek, da so objekti namenjeni prebivanju, nesmiseln. V območju ... ima na podlagi zakupne pogodbe v zakupu 15.111 m2 kmetijskih zemljišč, ki jih redno obdeluje. Pri Ministrstvu za kmetijstvo je evidentiran kot nosilec kmetijskega gospodarstva. Zato obravnavani objekti skladno s PUP predstavljajo pomožne kmetijske objekte, ki bodo po zaključeni gradnji služili kmetijski dejavnosti, do česar se prvostopenjski organ sploh ni opredelil. Vsa izvedena dela na objektih in vgrajeni elementi so potrebni tudi za pomožne kmetijske objekte, saj tudi ti potrebujejo razsvetljavo, tlake in oskrbo s tekočo vodo. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje organa na proizvajalčeve specifikacije male čistilne naprave. Z njo je poskušal tožnik zadostiti predpisom glede ravnanja s komunalno vodo, ki bo nastajala pri opravljanju kmetijske dejavnosti.

6. Nadalje navaja, da so na navedenem zemljišču postavljeni sledeči objekti: podporni zid, ki je zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem iz leta 2015; poljska hišica tlorisne površine 40m2; lopa za orodje tlorisne površine 30 m2 in vkopan zbiralnik za vodo ter poljski WC površine 20 m2 ob podpornem zidu na vzhodni strani poljske hišice. To pomeni, da so na zemljišču poleg podpornega zidu postavljeni trije ločeni in neodvisni enostavni objekti, potrebni za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki vsak služi svoji funkciji. Skupna površina vseh navedenih objektov znaša 90 m2 in ne 101,23 m2, kot nepravilno ugotavlja prvostopenjski organ, „funkcionalno“ pa so povezani le v tem, da bodo vsi služili opravljanju kmetijske dejavnosti. Vhod v poljsko hišico ni zagotovljen preko lope, ampak ima lasten vhod na zahodni strani in ne drži, da je lopa le predprostor za poljsko hišico. Talna betonska plošča med lopo in poljsko hišico je ločena z diletacijami, torej ni enovita in skupna. Strehi predstavljata ločeni konstrukciji brez medsebojne povezanosti, saj sta različnih višin. Tudi obodni zidovi med poljsko hišico in lopo so konstrukcijsko nepovezani. Vsak od objektov ima torej svojo konstrukcijo, svoje nosilne elemente in ga je možno odstraniti brez poseganja v bistvo preostalih objektov.

7. Tožnik tudi oporeka ugotovitvi prvostopenjskega organa, da njegova gradnja presega dovoljeno maksimalno velikost, predpisano s PUP. Glede na to, da obdeluje več kot 15.000 m2 kmetijskih površin, lahko na svojem zemljišču v skladu s PUP zgradi poljsko hišico z bruto tlorisno površino 50 m2 in lopo z bruto tlorisno površino 30 m2. Ker sta tako poljska hišica (40 m2) kot tudi lopa (30 m2) znotraj predpisanih gabaritov, vkopani del objekta pa navzven sploh ni viden in ne kazi zunanjega izgleda, sta objekta skladna z veljavnim prostorskim aktom in se uvrščata med enostavne objekte. Poleg tega se prvostopenjski organ ni opredelil do izrecnih navedb tožnika iz njegovega dopisa z dne 18. 2. 2019, in sicer, da bo objekte uporabljal izključno v kmetijske namene; da so izmere površin objektov napačne; da so objekti funkcionalno in konstrukcijsko ločeni; da PUP za potrebe opravljanja kmetijske dejavnosti dovoljuje priključitev objektov na električno in vodovodno omrežje in da je tožnik že lastnik stanovanja v Izoli, ter do tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju predlaganih prič. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

8. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa posredovala upravne spise.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v dokaznem sklepu navedene listine iz sodnega in upravnega spisa. Izvedbo drugih dokazov je zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni v dokaznem sklepu (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po prvem odstavku 106. člena GZ se postopki, začeti pred začetkom uporabe tega zakona (1. 6. 2018), končajo po določbah ZGO-1. Prvi inšpekcijski pregled, s katerim se je inšpekcijski postopek v obravnavani zadevi začel, je gradbeni inšpektor opravil 5. 1. 2017, torej pred začetkom uporabe GZ, kar pomeni, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določbe ZGO-1. ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa samo gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena). Ne glede na prejšnji odstavek se enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek 3. a člena).

12. Nesporno je, da tožnik za gradnjo, ki je predmet izpodbijane odločbe, nima gradbenega dovoljenja. To pa pomeni, da bi smel na svoji nepremičnini graditi zgolj enostavne objekte, ki bi morali biti postavljeni v skladu s prostorskim aktom.

13. Enostavni objekti so bili v času, ko je tožnik postavil objekt, na katerega se nanaša izpodbijani akt, definirani v Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). Po prvem odstavku 6. člena Uredbe je enostaven objekt konstrukcijsko nezahteven objekt, ki ne potrebuje posebnega statičnega in gradbenotehničnega preverjanja, ki ni namenjen prebivanju in ni objekt z vplivi na okolje; enostavni objekti so navedeni v prilogi 2 te uredbe. Iz 18. točke priloge 2 k Uredbi izhaja, da se med enostavne objekte uvrščajo pomožni kmetijsko-gozdarski objekti (objekti, namenjeni kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki niso namenjeni prebivanju), in sicer med ostalimi tudi pritlične enoetažne stavbe, površine do vključno 40 m2 (primeroma našteti tudi kmečka lopa, senik, skedenj itd.).

14. Prvostopenjski organ je svojo odločitev, da gre za celovit zahteven objekt tlorisnih gabaritov 15,40 m2 x 7,35 m2 v skupni izmeri 101,23 m2, oprl na ugotovitve glede konstrukcijskih elementov, funkcionalne povezanosti prostorov in velikosti objekta in zaključil, da gre za celoto, ki je ni moč uvrstiti med enostavne objekte. Tožnik trdi, da je ta ugotovitev napačna in da gre za tri konstrukcijsko in funkcionalno ločene dele, tj. za poljsko hišico v izmeri 40 m2, lopo v izmeri 30 m2 in poljski WC v izmeri 20 m2. 15. Sodišče na podlagi vpogleda v fotografije, ki so del sodnega in upravnega spisa, ugotavlja, da je objekt že navzven videti kot enovita celota. Razvidno in na kraju samem ugotovljeno je še, da sta severni in južni del objekta (oziroma poljska hišica in lopa, kot ju poimenuje tožnik) tudi notranje povezana in da je omogočeno prehajanje iz enega v drugega skozi vrata (kljub temu, da ima objekt več zunanjih „vhodnih“ vrat z različnih strani objekta). Prav tako je iz notranjosti severnega dela objekta omogočen tudi edini dostop v vkopani del objekta (v odločbi poimenovan kot kopalnica in shramba), ki torej sploh nima lastnega zunanjega vhoda, kar izhaja iz skice, ki je priloga inšpekcijskemu zapisniku z dne 10. 5. 2018, za katero je tožnik na zaslišanju povedal, da je pravilna. Tudi notranje stene teh delov objekta so skupne s tistimi deli stavbe, ki jih tožnik imenuje poljska hišica in lopa. Zato po presoji sodišča ne gre za več samostojnih enostavnih objektov. Tega ne spremenijo tožnikove navedbe, da je talna betonska plošča med lopo in poljsko hišico ločena z diletacijami oziroma toplotnim pasom stirodurja, kajti stene prostorov niso ločene, če med njimi ni „praznega“prostora. To, da sta strehi na lopi in poljski hišici različnih višin, pa na opredelitev objektov kot ene celote ne vpliva, saj jih streha funkcionalno ne ločuje. Da gre za tri ločene objekte, tožnik dokazuje še s 3-D risbami delavniških načrtov, ki naj bi izkazovale, da sta konstrukciji lope (obarvana modro) in poljske hišice (obarvana zeleno) samostojni, pri čemer sodišče ocenjuje, da delavniške risbe niso uradna projektna dokumentacija in ne morejo ovreči ugotovitev o konstrukcijski zasnovi objekta, ki izhajajo iz inšpekcijskega zapisnika. Pri tem tožnik ni predložil niti najbolj osnovnih načrtov, na katerih bi bile izrisane mere objekta, čeprav je povedal, da je načrte izdelalo podjetje M..

16. Tožnik za navedbe, da lopa meri 30 m2, poljška hišica 40 m2, zbiralnik in poljski WC pa 20 m2, kar skupaj znese le 90 m2 ni predložil nobenih dokazov, razen fotografij in delavniških risb objekta, iz katerih te izmere niso razvidne. Po drugi strani je gradbeni inšpektor opravil izmere objekta na terenu, ob inšpekcijskem pregledu dne 10. 5. 2018, na katerem je bil tožnik prisoten, skica z izmerami pa predstavlja prilogo k zapisniku o inšpekcijskemu pregledu, katerega je tožnik podpisal brez podanih pripomb in je tudi na zaslišanju povedal, da je skica pravilna. Iz njegove izpovedi izhaja, da prihaja do razlike v izmerah, ker je inšpektor meril zunanje mere objektov, sam pa navaja notranje mere. Sodišče sodi, da je treba upoštevati dejansko površino, ki jo objekt zasede, torej površino skupaj z zidovi. Zato je toženka pravilno ugotovila, da gre za en objekt v izmeri 101, 23 m2. Pri tem pa sodišče še pripominja, da bi bila tudi površina 90 m2 prevelika, tj. ne bi šlo za enostaven objekt, saj pomožni kmetijski objekt, da se lahko šteje za enostavnega, v skladu z Uredbo ne sme presegati 40 m2. Tožnik sicer v delu tožbe zatrdi, da sta poljska hišica (40 m2) kot tudi lopa (30 m2) znotraj predpisanih gabaritov, ker se vkopani del objekta ne upošteva, saj navzven sploh ni viden in ne kazi zunanjega izgleda, čemur pa sodišče ne more slediti. Vkopani del objekta je, kot je sodišče že pojasnilo, poseg v prostor in je del objekta ter ga zato ni mogoče preprosto prezreti, ker je vkopan. Za vkopane in podzemne objekte ni predpisana nobena izjema glede pridobitve gradbenega dovoljenja, zgolj če bi predpis tako določal, pa se ne bi upoštevali kot objekti oziroma del objekta. Glede na vse navedeno tudi ni relevantno, kakšne komunalne vode ima objekt in ali je dovoljeno, da se ti nahajajo v poljski hišici in lopi in ali je objekt namenjen za prebivanje oziroma kakšna je njegova obdelava in katere priključke ima.

17. Ker gre v obravnavanem primeru za enovit objekt, ki presega maksimalno velikost, ki je za enostaven objekt določena v Uredbi, je toženka pravilno štela, da je gradnja nelegalna. Za nelegalno gradnjo namreč gre, kadar se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena), v obravnavanem primeru pa je bilo za gradnjo, kakršno je izvršil tožnik, predpisano gradbeno dovoljenje. V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen). Izrečeni ukrep je zato utemeljen.

18. Glede na navedeno niti ni bistveno, ali je objekt postavljen v skladu ali v nasprotju z Odlokom o prostorskih in ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (v nadaljevanju PUP za podeželje) oziroma bi bilo to relevantno zgolj, če bi objekt izpolnjeval kriterije za enostaven objekt. Toženka je sicer ugotavljala, ali objekt izpolnjuje pogoje po tem odloku, kar je bilo nepotrebno. Sicer pa se sodišče pridružuje stališču, da objekt ne izpolnjuje pogojev po tem odloku. V zadevi ni sporno, da zemljišče, na katerem se nahaja obravnavana gradnja, sodi v območje kmetijskih zemljišč. V skladu s prvim odstavkom 33.a člena PUP-a za podeželje pa se lahko na območju kmetijskih zemljišč postavlja le pomožne objekte, namenjene kmetijskim dejavnostim, pomožni objekti po tem odloku pa so v skladu s prvim odstavkom 33. člena PUP-a za podeželje enostavni in nezahtevni objekti, skladno s podzakonskim aktom, ki ga predstavlja Uredba. Pomožni objekti, ki se v skladu s tretjim odstavkom 33. a člena PUP-a za podeželje lahko gradijo na območju kmetijskih zemljišč, so: - (...) - poljska hišica: večnamenski prostor, zaprt za shranjevanje orodja, pridelka in manjših obdelovalnih strojev; - objekti za drobnico in male živali (do 12 m2); - lopa: namenjena spravilu kmetijske mehanizacije (samo nadstrešek, namenjen shranjevanju orodja in mehanizacije, lahko v celoti ali iz ene strani zamrežen; največ s treh strani (ob)zidan, namenjen tudi zbiranju vode); (…) - poljski WC (do 2 m2); (…). Maksimalna velikost poljskih hišic in lop je pogojena z velikostjo obdelovalne površine in v primeru nad 10.000 m2 obdelovalne površine znaša do 50 m2 za poljsko hišico ter do 30 m2 za lopo, skupaj največ 80 m2 (peti odstavek 33a. člena PUP-a za podeželje). Tožnik, za katerega ni sporno, da obdeluje 15.111 m2 zemljišča, bi torej lahko postavil nezahteven objekt poljsko hišico do 50 m2 in enostaven objekt lopo do 30 m2, pri čemer pa bi za nezahteven objekt potreboval gradbeno dovoljenje.

19. Nenazadnje pa je neutemeljen tudi tožnikov očitek, da se prvostopenjski organ ni opredelil do njegovih navedb iz dopisa z dne 18. 2. 2019. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi vsebinsko smiselno odgovoril na vse, za odločitev relevantne ugovore, saj je odločbo utemeljil na lastni izmeri objekta, s čimer torej zavrača površine, katere je navajal tožnik. Odgovoril je tudi na njegove trditve, da so objekti konstrukcijsko in funkcionalno ločeni, saj v odločbi podrobno opisuje dejstva, iz katerih po njegovi presoji izhaja, da temu ni tako in za katere sodišče ocenjuje, da so ugotovljena pravilno. Kot že navedeno, pa to, ali so priključki dovoljeni ali ne in koliko zemljišča tožnik obdeluje ter v kateri nepremičnini biva, v zadevi ni relevantno. Zato so očitki, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo pravil upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), neutemeljeni. Očitana kršitev ZUP je sicer podana le, če je obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. V obravnavni zadevi ne gre za tak primer, saj so po presoji sodišča v izpodbijani odločbi navedena vsa pravno odločilna dejstva, jasno pa je razvidno tudi, na katere materialne predpise je organ oprl izpodbijano odločitev.

20. Tožnik je že v upravnem postopku kot tudi v tožbi predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje svojega sina, ki naj bi mu bila stanje objektov in namen, zaradi katerega so bili zgrajeni, dobro poznani, ter ogled na kraju samem. Sodišče je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem tožnika, zavrnilo pa je dokaz zaslišanja tožnikovega sina kot priče, saj je presodilo, da s svojo izpovedbo relevantnih dejstev (velikost objektov in njihova konstrukcija) ne more dokazati. Prav tako je kot nepotreben zavrnilo izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem, saj je v spisovni dokumentaciji veliko fotografij, iz katerih si je sodišče lahko ustvarilo natančno sliko o situaciji na kraju samem, poleg tega pa tožnik tega dokaza ni predlagal v postopku pred upravnim organom (tretji odstavek 20. člena ZUS-1 in 52. člen ZUS-1).

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.