Jedro

V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik polnoletni otrok tujca, ki ima v Sloveniji stalno prebivališče, sporno pa je vprašanje, ali ga je oče res dolžan preživljati.

Sodišče se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je iz tega, ker tožnik redno ne obiskuje predavanj in ne opravlja obveznosti, že mogoče sklepati, da se redno ne šola. Zgolj na podlagi dejstva, da je obiskoval le predavanja iz enega predmeta in ni opravljal obveznosti, še ne pomeni, da se redno ne šola in da ima namen zlorabljati pravni inštitut dolžnosti preživljanja. Dejstvo je namreč, da je tožnik v šolo vpisan, da je v določenem obdobju obiskoval predavanja iz enega predmeta in da je opravil izpit. Dejstvo je, da je tožnik v Srednjo šolo B. vpisan in šola ga očitno šteje za svojega dijaka, saj ni dokazil, da bi ga izključila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-2434/2016-11 z dne 1. 6. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo v skladu z določbo 52. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) kot polnoletni družinski član tujca - A.A. V nadaljevanju pojasnjuje, kako si je tožnik večkrat podaljševal dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz izdanih dovoljenj izhaja, da v Sloveniji prebiva 2 leti, 9 mesecev in 28 dni.

2. Tožena stranka se pri obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na določilo tretjega odstavka 52. člena ZTuj-2, kjer je med drugim navedeno, da se družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje. Družinske člane določa ZTuj-2 v tretjem odstavku 47. člena, kjer je v 5. alineji določeno, da se za družinskega člana po zakonu štejejo polnoletni, neporočeni otroci in starši tujca, zakonca, registriranega partnerja ali partnerja, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, katere je tujec, zakonec, registrirani partner ali partner, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati. Tožnik je že polnoleten in je treba v postopku ugotoviti, ali med očetom in njim še vedno obstaja dolžnost preživljanja tudi po polnoletnosti. Pri tem je potrebno upoštevati pravo o dolžnosti preživljanja matične države, to je Bosne in Hercegovine. Dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je določena v Porodičnem zakonu, kjer je določeno, da so starši dolžni preživljati svoje polnoletne otroke, dokler se otroci redno šolajo, vendar največ do njihovega 26. leta starosti. V konkretnem postopku je bilo torej potrebno ugotoviti, ali se tožnik redno šola. Iz dopisa Srednje šole B. z dne 5. 10. 2015 izhaja, da se je tožnik v šolskem letu 2014/15 vpisal na Srednjo šolo B. v izobraževalni program strojni tehnik. To izobraževanje traja dve leti, časovno obdobje, v katerem mora udeleženec izobraževanje končati, pa ni določeno. Tožnik se predavanj ni udeleževal in izpitov ni opravljal. Prvostopenjski organ je 7. 12. 2015 prejel odgovor na ponovno zaprosilo, iz katerega izhaja, da se v šolskem letu 2014/15 sicer ni udeleževal predavanj in vaj, v šolskem letu 2015/16 pa je ponovno vpisan v isti izobraževalni program in se je v oktobru 2015 udeležil predavanj iz predmeta Računalniško podprte tehnologije in dne 21. 10. 2015 uspešno opravil izpit za prvi letnik. Glede na povzetek odgovora Srednje šole B. je prvostopenjski organ ponovno zaprosil šolo za posredovanje podatkov, ali tožnik od decembra 2015 dalje dejansko redno obiskuje predavanja in opravlja študijske obveznosti. Iz odgovorov z dne 9. 4. 2016 izhaja med drugim, da od decembra 2015 dalje tožnik ne obiskuje predavanj in ne opravlja študijskih obveznosti in ni opravljal nobenega izpita in v tem času ni opravljal nobene študijske obveznosti. Prvostopenjski organ sumi, da se je tožnik oktobra 2015 udeležil predavanja in izpita zgolj z namenom izpolnitve zakonskih obveznosti, da se lahko šteje za družinskega člana, ki ga je oče dolžan preživljati. Glede na priložene izpiske agencije C. d.o.o., iz katerih je razvidno, da tožnik prejema nakazila s strani Pošte Slovenije, prvostopenjski organ meni, da tožnik status dijaka zlorablja, da lahko dela na študentsko napotnico in prejema redne mesečne dohodke. Glede na navedene ugotovitve je prvostopenjski organ zaključil, da se tožnik ne more šteti za družinskega člana tujca, saj iz odgovora šole izhaja, da se redno ne izobražuje in ga zaradi tega njegov oče po pravu matične države ni dolžan več preživljati.

3. Tožniku je bila pred izdajo odločbe dana možnost, da se izreče o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Tožnik je pri tem izjavil, da je k prošnji predložil vsa potrebna dokazila, se redno šola in je tudi priložil potrdilo o vpisu na verificirano izobraževalno ustanovo in tudi izkazal, da na tej ustanovi opravlja izpite po predvidenem programu. Prvostopenjski organ ne pritrjuje navedbi tožnika, da se redno šola, saj je iz odgovorov izobraževalne ustanove razvidno, da ne obiskuje predavanj in ne opravlja šolskih obveznosti. Prvostopenjski organ sumi, da se je tožnik udeležil predavanja in izpita zgolj z namenom izpolnitve zakonskih obveznosti, da bi se lahko štel za družinskega člana, ki ga je oče dolžan preživljati. Samo obiskovanje predavanja iz enega predmeta in samo izpit še ne pomeni, da se redno šola in opravlja šolske obveznosti. Samo to, da ima potrdilo o vpisu na srednjo šolo, še ne predstavlja, da je izpolnjen pogoj dolžnosti preživljanja polnoletnega otroka.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožnik v tožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ne strinja se z navedbo, da se redno ne šola. Prav tako se ne strinja, da obstaja sum, da se je udeležil predavanja in izpita v oktobru leta 2015 zgolj z namenom izpolnitve zakonske obveznosti, da bi se lahko štel za družinskega člana, ki so ga starši dolžni preživljati. Tožnik je v zadostni meri izkazal, da je v šolskem letu 2015/2016 vpisan na izobraževalni program Srednje šole B., smer strojni tehnik, saj je za dokaz tega dejstva predložil ustrezno potrdilo o vpisu, prav tako pa je izkazal, da se dejansko šola, saj je v mesecu oktobru 2015 tudi opravljal izpite in je o tem v upravni spis predložil tudi ustrezna potrdila. Prvostopenjski organ je tudi po nepotrebnem preverjal status tožnika za šolsko leto 2014/15, kar je irelevantno, saj je isti organ tožniku že izdal več začasnih dovoljenj za prebivanje na podlagi enakega dejanskega stanja. Splošno znano je, da se pri mladih podaljšuje čas šolanja za posamezni izobraževalni program. Tožnik je v mesecu decembru 2015 uspešno opravil izpit iz predmeta Sociologija. Tožnik predlaga, naj sodišče razpiše ustno obravnavo in odpravi izpodbijano odločbo ter odloči, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema vsebino prvostopenjske odločbe in navaja, da ker je drugostopenjski organ pojasnil, zakaj je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena in ker v tožbi niso vsebovane navedbe, ki bi ta pojasnila ovrgla, tožena stranka sodišču sporoča, da vztraja pri navedbah in pojasnilih v svoji odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnika za dovoljenje za stalno prebivanje. V skladu s tretjim odstavkom 52. člena ZTuj-2 se lahko družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje.

9. Sodišče ugotavlja, da v obravnavni zadevi ni sporno, da tožnik prebiva v Republiki Sloveniji več kot dve leti na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje, sporno pa je med strankama vprašanje, ali se res šteje za družinskega člana tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje. Definicija družinskega člana je v ZTuj-2 določena v tretjem odstavku 47. člena zakona, kjer je med drugim navedeno, da se za družinske člane tujca po tem zakonu štejejo tudi polnoletni neporočeni otroci in starši tujca, zakonca, registriranega partnerja ali partnerja, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, katere je tujec, zakonec, registrirani partner ali partner, s katerim tujec živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati (5. alineja tretjega odstavka 47. člena ZTuj-2). V obravnavani zadevi med strankami ni sporno, da je tožnik polnoletni otrok tujca, ki ima v Sloveniji stalno prebivališče, sporno pa je vprašanje, ali ga je oče res dolžan preživljati.

10. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi ugotovil, da so starši dolžni preživljati svoje polnoletne otroke dokler se otroci redno šolajo, vendar največ do njihovega 26. leta starosti, med strankama pa je s tem v zvezi sporno vprašanje, ali je res, da se tožnik redno ne šola. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da se ne strinja s stališčem prvostopenjskega organa in tožene stranke, da je iz tega, ker tožnik redno ne obiskuje predavanj in ne opravlja obveznosti, že mogoče sklepati, da se redno ne šola. Zgolj na podlagi dejstva, da je obiskoval le predavanja iz enega predmeta in ni opravljal obveznosti, še ne pomeni, da se redno ne šola in da ima namen zlorabljati pravni inštitut dolžnosti preživljanja. Dejstvo je namreč, da je tožnik v šolo vpisan, da je v določenem obdobju obiskoval predavanja iz enega predmeta in da je opravil izpit. V ZTuj-2 ni določeno, da bi redno šolanje pomenilo, da mora nekdo obiskovati vsa predavanja in opravljati redno vse izpite. Če bi se namreč izhajalo iz tega stališča, da se lahko pri tovrstni oceni, ali se nekdo redno šola, ocenjuje tudi to, koliko izpitov ima nekdo opravljenih in koliko predavanj je obiskal, potem se izpostavlja vprašanje, kje je tista meja, od katere naprej se lahko šteje da se nekdo redno šola, od kdaj pa se šteje, da se redno ne šola. Iz navedenega razloga sodišče meni, da je potrebno pojem rednega šolanja razlagati drugače, kot je to storil prvostopenjski organ. Dejstvo je, da je tožnik v Srednjo šolo B. vpisan in šola ga očitno šteje za svojega dijaka, saj ni dokazil, da bi ga izključila. Redno se ne bi šolal, če ne bi bil nikamor vpisan. Brez izvedbe dokaza z zaslišanjem stranke je preuranjeno trditi, da se tožnik redno ne šola in da ima namen zlorabljati inštitut dolžnosti preživljanja.

11. Sodišče je glede na vse navedeno tožbi tožnika na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo moral pristojni organ ob upoštevanju materialnopravnih stališč sodišča iz te sodbe ponovno presoditi, ali so podani razlogi za zavrnitev dovoljenja za stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava vezan (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo na seji, čeprav je tožnik predlagal opravo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).